Francoski generali, ki so zvesto služili … Rusiji

Politična emigracija je zmeraj predstavljala pomemben dejavnik v času meddržavnih in ideoloških konfliktov. Ena od njenih lastnosti namreč je, da se je zmeraj nahajala v nasprotnem taboru od tiste politične sile, ki je zmagala v matični domovini. Med francosko revolucijo se je plemiška emigracija razselila po vsej Evropi, nekateri ugledni posamezniki pa so stopili v službo ruskih vladarjev.

Jean Baptiste Prevost de Sansac (Ivan Ivanovič de Traversay)

Markiz Jean Baptiste Prevost de Sansac se je rodil 24. julija 1754 na otoku Martinique. Od svojega dvanajstega leta je služil v francoski mornarici in postal eden njenih najuglednejših častnikov. Ko so mu revolucionarji oktobra 1790 zažgali grad, je najprej pobegnil v Švico, nato pa se na prošnjo carice Katarine II., da stopi v njeno službo, odpravil v Rusijo.

V Rusiji je dobil novo ime Ivan Ivanovič de Traversay in čin kontraadmirala, nato pa je napredoval vse do položaja poveljnika Črnomorske flote. Njegova kariera pa se tu še ni končala. De Traversay je leta 1805 postal guverner Nikolajeva in Sevastopolja. Prav on je razvil tudi samostojno administracijo za ti dve mesti, neodvisno od Hersonske gubernije. Pod njegovo upravo so v Nikolajevem zrasli botanični vrtovi, gledališče, kartografski biro s tipografijo, knjižnica, pisarna za tujce, izdelan je bil prvi mestni grb Nikolajeva ter pontonski most.

De Traversay je celo življenje ponavljal, da ga je Rusija »rešila pred propadom«, a čeprav se je naučil rusko, jezika nikoli ni zares obvladal. Nato je leta 1811 dobil ponudbo od Napoleona osebno, da se vrne v domovino in prevzame povelje nad francosko cesarsko floto, a je poziv zavrnil. Zavrnil pa je tudi naziv grofa, ki mu ga je želel dati car Aleksander I.

Markiz de Traversay je svoj pečat pustil v pomorskih odpravah in kartografiji. Organiziral je ekspedicijo Vasilija Golovnina, Ferdinanda Vranglja, Otta von Kotzebua, Fjodorja Litkeja in Pjotra Anžuja, po njegovi zaslugi so bile na zemljevide vrisane prej neznane meje ozemelj ob severni obali Sibirije, na platnicah ruskih časopisov pa so začeli izhajati zapiski ruskih pomorščakov.
Leta 1828 se je upokojil, zadnja tri leta svojega življenja pa je preživel v vasi Romašino, približno kilometer stran od Petrograda.

Louis Alexandre Andrault de Langéron

Grof Aleksandre de Langéron se je rodil leta 1763 v Parizu. Kot večina plemičev tistega časa, je tudi on stopil v vojaško službo. Kot aktivni častnik je sodeloval v vojni za neodvisnost ZDA, ki jim je Francija pomagala kot nasprotnica Velike Britanije. Ko je Francijo zajela revolucija, je preko nekega princa, ki je služil v ruski mornarici, dobil ponudbo za častniško mesto v ruski vojski in že naslednje leto prišel v Carsko selo. Sodeloval je v rusko-švedski in rusko-turški vojni. Skupaj z rusko-avstrijsko vojsko je sodeloval pri osvajanju Izmaila. Pod poveljstvom grofa Potjomkina in generala Kutuzova se je vojskoval na Donavi, na Kavkazu, na Nizozemskem in v Prusiji. Še posebej se je izkazal v bitki pri Austerlitzu, zaradi česar je bil povišan v generala pehote.

Po vojaški službi je postal guverner Novorusije (današnja Ukrajina). Pod njegovo upravo se je v Odesi pojavil prvi mestni časopis, odprt je bil drugi licej v Rusiji. De Langéron je umrl leta 1831 med epidemijo kolere.

Guillaume Emmanuel Guignard de Saint-Priest

Grof Emanuil Francevič Saint-Priest (rusificirano) je bil sin uglednega francoskega diplomata. Med revolucijo leta 1791 je njegova družina pobegnila v Rusijo in se ustalila v Sankt Peterburgu. Sain-Priest je najprej stopil v korpus princa Condeja, leta 1793 pa je ob podpori svojega očeta začel službo v ruski vojski kot četni častnik in že v nekaj letih napredoval do kapetana elitnega Semjonovskega polka. V času carja Petra I. je na kratko izgubil službo in se neuspešno poskušal vrniti v Francijo. Novi car Aleksander I. je nato Francoza ponovno vrnil v Semjonoski polk.

Saint-Priest si je zgradil bleščečo vojaško kariero, postal general-adjutant in v začetku leta 1812 sodeloval v pripravah za prihajajočo vojno s Francijo. Med vojno je poveljeval glavnemu štabu 2. zahodne armade pod poveljstvom Pjotra Bagrationa. Med borodinsko bitko je bil grof Sain-Priest težko ranjen in se umaknil v zaledje.

Ob izbruhu vojne Šeste koalicije leta 1813 je ponovno sodeloval v velikih spopadih, med drugim v bitki pri Leipzigu, vse do svojega tragičnega konca v bitki pri Reimsu. Na čelu ruskih in pruskih bataljonov je vstopil v mesto, a je že naslednji dan njegove čete nepričakovano napadla francoska vojska pod osebnih poveljstvom Napoleona. V boju je bil težko ranjen in padel v ujetništvo, kjer je 17. marca 1814 umrl.

Preberite še:

Romanov, ki so ga imeli za norega

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke