Kako so se »ruski samuraji« borili za Japonsko med drugo svetovno vojno

arhiv
Rusi so bili verjetno edini Evropejci, ki so prostovoljno odšli v boj za Veliko vzhodno Azijo pod vladavino Japonske. A pri tem so zasledovali tudi lastne cilje.

Zmaga boljševikov v ruski državljanski vojni je na tisoče ljudi pognala v izgnanstvo. Tako oni kot njihovi otroci pa nikoli niso prenehali upati, da se bodo nekoč lahko zopet vrnili v domovino in vrgli njim sovražno sovjetsko oblast.

Medtem ko so mnogi ruski emigranti v Evropi v svoji borbi proti Sovjetski zvezi stavili na Hitlerja, so na Daljnem vzhodu zavetje našli pri Japonskem imperiju.

Zavezniki

Japonci so že v dvajsetih letih vzpostavljali odnose z belo emigracijo, ki je živela na severovzhodu Kitajske v Mandžuriji. Ko je leta 1931 Kvantunška vojska okupirala to regijo, ji je velik del ruskega prebivalstva izkazal podporo nasproti Kitajcem.

Na območju Mandžurije in Notranje Mongolije je bila ustanovljena marionetna država Mandžukuo na čelu z zadnjim kitajskim cesarjem Pu Jijem. Resnična oblast je bila v rokah japonskih svetovalcev in poveljnikov Kvantunške vojske.

Japonci in tamkajšnji beli Rusi so imeli skupnega sovražnika v komunizmu in so potrebovali drug drugega za bližajočo se »osvobodilno« vojno proti Sovjetski zvezi.

»Ruski samuraji«

Uradna ideologija države Mandžukuo je razlagala, da so Rusi eden od petih »avtohtonih« narodov, in imeli so enake pravice kot tamkajšnji Japonci, Kitajci, Mongoli in Korejci.

Japonske sile vstopajo v Činčov.

Japonci so bele emigrante v želji po vzpostavljanju dobrih odnosov povabili k sodelovanju z njihovim izvidniškim birojem v Harbinu. Kakor je takrat ugotavljal njegov načelnik Mititaro Komatsubara, so bili beli emigranti »pripravljeni na vsako žrtev in so z veseljem prevzemali nevarne naloge zato, da bi uničili komunizem«.

Poleg tega so se aktivno vzpostavljali ruski vojaški odredi, ki so varovali ključno infrastrukturo pred napadi lokalnih vstajnikov. Kasneje so jih Japonci uporabili v operacijah proti kitajskim in korejskim partizanom.

»Ruski samuraji«, kakor jim je pravil general Gendzo Janagita, so šli skozi vojaško in ideološko usposabljanje. Povsem nevtralno ali celo pozitivno so sprejemali idejo o Veliki vzhodni Aziji pod vladavino Japonske, vendar niso bili preveč naklonjeni ideji o zavzetju ruskih ozemelj vse do Urala in to nenaklonjenost so tudi težko skrivali.

Odred Asano

Najbolj prepoznaven med ruskimi formacijami pod japonskim nadzorom je bil odred Asano, poimenovan v čast poveljnika majorja Asanu Makotu. Ta je imel v različnih obdobjih pod sabo med 400 in 3.500 ljudi.

Odred, ustanovljen 29. aprila 1938, na rojstni dan cesarja Hirohita, je vključeval pehotne, konjeniške in artilerijske enote in je bil pod popolnim nadzorom Japoncev. Borci tega skrivnega odreda so se pripravljali na diverzantske operacije na območju sovjetskega Daljnega vzhoda v bodoči vojni proti ZSSR. Naloga asanovcev je bilo zavzemanje in uničevanje mostov ter pomembne infrastrukture.

Japonci so dvakrat, prvič leta 1938 pri otoku Hasan in drugič leto zatem pri Halkin Golu preverjali vojaški potencial Rdeče armade. Asanovci so v glavnem sodelovali pri zasliševanju vojnih ujetnikov.

Obstajajo tudi pričevanja o spopadih. Tako se je pri Halkin Golu konjeniški odred Mongolske ljudske republike srečal z ruskimi konjeniki odreda Asano, ki jih je pomotoma prepoznal za svoje (na mongolski strani se je namreč borila Rdeča armada). Ta napaka je mnoge mongolske vojake stala življenja.

Nova vloga

Konec leta 1941 se je japonsko vodstvo odpovedalo načrtu za bliskovito vojno proti Sovjetski zvezi, leta 1943 pa je postalo povsem jasno, da japonska vojska ni več zmožna napasti Daljni vzhod.

V teh razmerah so Japonci reformirali tudi svoje ruske enote. Specializirane diverzantsko-izvidniške odrede so preoblikovali v navadno vojsko. Odred Asano je tako izgubil svoj posebni pomen in se priključil 162. strelskemu polku vojske Mandžukua.

A je Tokio še naprej visoko cenil svoje ruske vojake. Maja 1944 je v tabor asanovcev prispel celo mlajši brat cesarja Hirohita, princ Mikasa Takahito, in tam imel govor, v katerem je vojakom zaželel »krepitve duha in bojne pripravljenosti japonskega in ruskega naroda«.

Poraz

Naporen in junaški boj Sovjetov proti nacistični Nemčiji je med ruskim prebivalstvom Mandžurije spodbudil domoljubna in protijaponska čustva. Mnogi častniki so začeli sodelovati s sovjetsko izvidnico. Kakor se je izkazalo kasneje, je bil med agenti NKVD celo eden izmed nekdanjih poveljnikov odreda Asano.

Ko je 9. avgusta 1945 Rdeča armada vdrla v Mandžurijo, so se ruski vojaški odredi na to odzvali različno. Manjši del je nudil odpor, ki je bil kmalu zatrt skupaj z vojsko Mandžukua. Sovjetski major Pjotr Melnikov je v spominih zapisal, da so z japonske strani pogosto prihajali kriki v ruskem jeziku, da bi zmedli sovjetske vojake in ti ne bi vedeli, kje je sovrag in kje so njihovi.

Večina Rusov se je vendarle odločila, da zamenja stran. Aretirali so svoje japonske poveljnike, organizirali partizanske odrede, naselja, ki so jih zasedli, pa so predajali sovjetski vojski. Med vojaki Rdeče armade in belimi emigranti so se spletle celo prijateljske vezi, tako da so slednji smeli celo stražiti določene obmejne točke.

A idila se je končala, ko so za sovjetskimi vojaki vkorakali pripadniki protiobveščevalne službe SMERŠ. Moskva je namreč v Mandžuriji imela vzpostavljeno dobro organizirano obveščevalno mrežo in je vedela za dejanja belih emigrantov v letih pred tem. Po vojni so jih množično privedli v ZSSR – najvidnejše predstavnike je čakala smrtna kazen, ostale pa do petnajst let prisilnega dela.

Preberite še:

Zakaj Japonska med drugo svetovno vojno nikoli ni napadla Sovjetske zveze?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke