Kako sta si Sovjetska Rusija in Poljska razdelili vzhodno Evropo

Ko je razpadel Ruski imperij, je na njegovem pogorišču nastalo več novih držav, med katerimi sta bili največji in najpomembnejši Sovjetska Rusija in Poljska. Medtem ko so si boljševiki prizadevali zatreti vse protivladne sile v Rusiji in preprečiti nadaljnje razpadanje države, so si Poljaki zadali nalogo, da zberejo skupaj celotno poljsko nacionalno ozemlje po mejah iz leta 1772 (pred prvo delitvijo Poljske s strani velikih sil).

Obširna območja Ukrajine, Belorusije in Pribaltika so ležala med dvema centroma moči. Ob izteku prve svetovne vojne in umiku nemških sil sta se Varšava in Moskva vpletli v srdit dvoboj za nadzor nad njimi.

Ko so bili boljševiki pod močnim pritiskom protirevolucionarnih belih armad Antona Denikina in Aleksandra Kolčaka, so Poljaki poskušali izkoristiti kaos ruske državljanske vojne in si podrediti čim več sosednjih ozemelj. Poljski voditelj Józef Piłsudski je menil, da bi bila idealna rešitev, da na ruskem ozemlju nastane več majhnih državic, ki bi bile tako ali drugače odvisne od Varšave. »Rusija bi lahko zlahka postala drugorazredna sila, ki ne bi mogla resno ogroziti nove neodvisnosti Poljske. Poljska kot največja in najmočnejša med novimi državami bi si lahko zlahka zagotovila sfero vpliva od Finske do Kavkaza,« je bil prepričan.

Po velikih ofenzivah leta 1919 in 1920 je večji del Belorusije in Ukrajine padel v roke poljskih sil. Istočasno so se za zaveznike Piłsudskega razglasili novonastala Latvija in ostanki sil Ljudske republike Ukrajine Symona Petliure. Ukrajinci, ki so si prizadevali za svojo nacionalno državo, so sicer imeli oboje za sovražnike, boljševike in Poljake, vendar so se po potisku s strani Rdeče armade odločili za podporo Varšavi, v upanju, da jim bo slednja v zameno za velika odstopanja ozemelj v zahodni Ukrajini vrnila osrednjo Ukrajino s Kijevom. Tudi Piłsudskemu je bilo v interesu, da se oblikuje tamponska država med Poljsko in Sovjetsko Rusijo, trdil je, da »ne more biti neodvisne Poljske brez neodvisne Ukrajine«.

7. maja 1920 je najbolj pripravljena poljska vojaška enota, 3. armada Edwarda Rydza-Śmigłyja, ob podpori enot Petliure zavzela Kijev, kar je šokiralo sovjetsko vlado. Slednja je takrat že dodobra obvladala glavnino sil Denikina in Kolčaka, sile Bele armade so bile praktično omejene na Krim, zato so boljševiki preusmerili vse napore v vojno s Poljsko. Iz Sibirije in Kavkaza so prišle velike rezerve, tudi najboljši formaciji Rdeče armade, 1. konjeniška armada Semjona Budjonija in 25. strelska divizija Čapajeva pod poveljstvom Ivana Kutjakova. Na zahodno fronto so iz vse države pripeljali skoraj vse zračne sile.

Četudi se je sovjetska ofenziva v Belorusiji zataknila, je bil po drugi strani zelo uspešen napad na jugu. Do 12. junija je bil Kijev osvobojen in poljske sile so se začele hitro umikati nazaj na zahod. Za voditelje Sovjetske Rusije je spet zazijal majhen žarek upanja o uresničljivosti svetovne revolucije, o kateri so medtem že nehali sanjati. »Na truplu Bele Poljske je pot do svetovnega požara. Na bajonetih bomo prinesli srečo in mir delovnim množicam človeštva,« je pisalo v odloku št. 1423 z dne 2. 7. 1920.

Poljski je grozila katastrofa, zato je prosila sile antante za mediacijo. Zavezniki so predlagali vzpostavitev rusko-poljske meje po »Curzonovi liniji«, imenovani po idejnem vodji, britanskem zunanjem ministru Georgeu Nathanielu Curzonu. Meja, ki bi potekala od Grodna v Belorusiji preko Brest-Litovskega (kraj slavne trdnjave) in Lvova do Karpatov, naj bi ločila območja s poljskim prebivalstvom in območja brez njega (Ukrajinci, Belorusi, Litovci). Vendar so boljševiki na valu uspehov ta načrt zavrnili.

13. avgusta 1920 so sile Zahodne fronte pod vodstvom Mihaila Tuhačevskega začele napredovati proti Varšavi. Istočasno so bile 1. konjeniška armada in enote Jugozahodne fronte Aleksandra Jegovora vpletene v boje za Lvov. Winston Churchill je v svoji knjigi Svetovna kriza: Epilog pisal: »Zdi se, da se je Poljska otresla stopetdesetletne razdeljenosti med tremi vojaškimi imperiji zato, da bi padla pod jarem komunizma.«

Zanimivo je, da je takrat veliko oficirjev Bele armade, ki so se sicer na Krimu borili proti Rdeči armadi, nazdravljalo za zmago ruskih (boljševiških) sil nad Poljsko in jim priželelo hitro osvojitev poljske prestolnice. Politik Nikanor Savič, ki je bil ob vodji belih sil na polotoku Pjotru Wranglu, je pisal: »Dejstvo je, da nam je bilo malo neprijetno, da smo se borili proti boljševikom sredi vojne s Poljsko. Po eni strani so vsi praznovali, ko smo prizadeli boljševike, a hkrati smo se bali, da poljska zmaga ne bi prinesla osvoboditve Rusije, da poraza ne bi plačali boljševiki, ampak rusko ljudstvo …«

V Rdeči armadi je odzvanjal poziv: »Naprej, heroji, v Varšavo!« Toda dejanska situacija na terenu ni bila tako vzpodbudna. Izčrpane čete so ob omejenih močeh težko napredovale, zaledje je brezupno zaostajalo, primanjkovalo je rezerv in streliva. Pozive številnih poveljnikov o previdnosti in predloge za preložitev naskoka na Varšavo ter umik vojakov z območja mesta so ignorirali. Poljska vojska pa se je medtem jačala z okrepitvami iz drugih delov države. Napredovanje sovražnika je pri Poljakih spodbudilo domoljubna čustva in aktivno mobilizacijo prebivalstva za boj zoper boljševike. Še več, po sovjetski zavrnitvi Curzonovega načrta so sile antante prispevale pomoč za Poljake, med drugim 600 kosov artilerije.

Do 16. avgusta so enote poljske vojske pod poveljstvom Piłsudskega šle v protinapad. Prebile so sovjetsko fronto in grozile, da bodo obkolile in poteptale sile Tuhačevskega. V bitki za Varšavo, ki je na Poljskem znana kot Čudež na Visli, je bilo ubitih 25.000 vojakov Rdeče armade (Poljaki so našteli 5.000 izgub in 10.000 pogrešanih), 60.000 se jih je znašlo v ujetništvu. Poleg tega je bilo 45.000 vojakov odrezanih od glavnine sil in so se pomaknili proti Vzhodni Prusiji. Po prečkanju meje so jih zaslišali Nemci. Lev Trocki je bitko opisal kot »eno največjih katastrof, kar smo jih kadarkoli imeli na naših vojnih frontah«.

1. konjeniško armado so poslali v Varšavo šele 20. avgusta, ko je bila Zahodna fronta že uničena – prepozno, da bi karkoli rešila. Pod poljskim pritiskom so šle sovjetske čete v vsesplošen umik in 12. oktobra je poljska vojska znova zasedla Minsk. Tedaj nobena od držav ni več imela moči za nadaljevanje vojne, zato sta spet sedli za pogajalsko mizo. Ampak so tokrat Poljaki zavračali Curzonovo črto.

Z mirom v Rigi, podpisanim 18. marca 1921, je Poljska dobila velika ozemlja v zahodni Ukrajini in zahodni Belorusiji, kjer je živelo tudi nepoljsko prebivalstvo. Toda na žalost Varšave obnova poljskega statusa velike sile ni trajala dolgo. Vodstvo Sovjetske Rusije (od leta 1922 Sovjetske zveze) se ni sprijaznilo z novim stanjem stvari. Manj kot 20 let pozneje si je Sovjetska zveza razdelila Poljsko z nacistično Nemčijo.