Kako so se Rusi namučili v krvavem boju s strašnimi Čukči

V Rusiji prevladuje konsenz, da se je osvajanje Sibirije in Daljnega vzhoda začelo leta 1581 s pohodom Jermaka Timofejiča in njegovih kozakov nad Sibirski kanat. Jermaka sta najela brata Jakov in Grigorij Stroganov, ki sta nato v last dobila ozemlja v porečju reke Kame in rudnike soli v Sol-Vjačegodsku. Od tam so kolonisti krenili na vzhod, a so se morali soočiti z odporom zadnjih preostankov Zlate horde. Kan Kučum je za carja Ivana IV (Groznega) predstavljal resnično nevarnost. Zgodba pravi, da je Ivan zato dovolil Stroganovim, da so za reševanje tega problema najeli kozake.

Po porazu Sibirskega kanata so se ruski zemljiški posestniki znebili tekmecev in začeli osvajati nova ozemlja, kozaki pa so postali plačanci novih kolonistov. Nekateri so se bojevali prostovoljno, druge so najeli, tretja skupina pa je zajemala potomce ruskih migrantov. Potovali so po rekah in od domačinov, ki so jih srečali na poti, pobirali jasak (dajatve). Ostajati dlje časa na enem mestu ni imelo smisla, saj je bil cilj osvojiti južno Sibirijo in njeno rodovitno zemljo. Car Ivan je od novih podanikov zahteval dajatve in si prizadeval dobiti nova blaga za širjenje trgovine – ruski sever je bil zmeraj bogat s kožuhovino, ribami, tjulnjo mastjo in mroževimi okli.

Preberite še: Tri domorodna ljudstva Rusije, ki prezirajo civilizacijo in živijo po običajih prednikov

Ruski priseljenci so malo po malo prodirali v notranjost Sibirije in ustanavljali t. i. ostroge – lesena naselja, ki so služila obenem kot utrdbe, ter pobirali dajatve od staroselcev. Pogosto so med njimi izbruhnili krvavi spopadi, ki pa so se kmalu polegli, potem ko so kozaki pokazali svojo premoč.
A osvajalci so na neki točki spoznali, da napenjanje mišic ne deluje zmeraj. Kozaki so namreč na koncu svojih osvajanj naleteli na izjemno neugodnega nasprotnika – Čukče.

Kdo so Čukči?

Čukči so izjemno zanimivo ljudstvo. Sami sebi pravijo »pravi ljudje« oz. »laurovetlan« v njihovem lokalnem jeziku. Sosednja ljudstva so zanje predstavljala drugorazredna plemena in enak odnos so gojili tudi do ruskih prišlekov.

Kdaj točno je prišlo do prvega stika med Rusi in Čukči, ne vemo. Po eni razlagi naj bi se to zgodilo leta 1642 blizu reke Alazeje, a obstajajo dokaj prepričljivi namigi, da je do tega prišlo že prej. Kakorkoli že, kozaki so bili pred srečanjem že seznanjeni s »strašljivim ljudstvom« na tem območju. Eveni, Evenki, Jukagiri in Korjaki so jim razlagali zgodbe o svojem stoletja dolgem boju s Čukči, a kozaška poveljnika Ivan Jerastov in Dmitrij Zirjan teh zgodb nista vzela preveč resno, zato so kozaki ob prvem srečanju s Čukči preprosto razglasili, da je ta zemlja zdaj pod oblastjo ruskega carja (Mihaila Fjodoroviča) in od domačinov zahtevali plačilo dajatev. A Čukči so bili rahlo drugačnega mnenja in izbruhnil je oboroženi spopad, ki se ga je takrat udeležil bodoči raziskovalec, takrat še kozak, Semjon Dežnjev.

Poveljnik Jerastov je nato pisal carju Mihailu o bitki, ki je »trajala ves dan in vso noč«. Dolžino boja je pripisal popolni odsotnosti strahu Čukčev do strelnega orožja. Kozaki preprosto niso pričakovali, da bodo soočeni s tako pogumnimi in neustrašnimi domačini. Če so se Eveni in Jukagiri ob zvoku pušk hitro razbežali, so bili Čukči izredno vztrajni. Z izzivalci so se soočili neposredno in vračali ogenj z loki in puščicami. Njihova trma je kozake povsem vrgla iz tira.

Razlog za podcenjevanje sovražnika je tičal v popolnem nepoznavanju osnovne mentalitete Čukčev. Celotni obstoj tega ljudstva je slonel na boju za preživetje. Poleg tega se niso bali smrti – podatek, ki so ga kozaki po številnih bolečih lekcijah izvedeli šele kasneje.

A Rusi se niso nameravali kar tako umakniti. Proces kolonizacije Daljnega vzhoda je bil v polnem zagonu, zato se kolonisti nikakor niso želeli vdati domačinom.

Eden od glavnih razlogov za rusko vztrajnost so bili mroževi okli – izjemno dragocena dobrina, ki se ji Rusi za nič na svetu niso hoteli odreči.

Diplomacija in vojna

Prvotni načrt kozakov je dejansko bil v mirni razrešitvi konflikta. A ta pristop se je izkazal za popolni polom, saj kozaki nikoli sloveli kot kdove kako sposobni diplomati, vse njihove tegobe pa so izvirale skoraj izključno iz popolne nepripravljenosti Čukčev na kakršenkoli kompromis.

Pravi glavobol je predstavljala primitivna družbena organizacija »pravih ljudi«. Čukči niso imeli osrednje vlade, vsak klan je imel svojega vladarja (imenovanega »tajon«), a niti on ni mogel samovoljno odločati o usodi pripadnikov svojega plemena. Služil je le kot neke vrste svetovalec, in če je njegov nasvet naletel na močno opozicijo večine plemena, so ga preprosto ubili in njegov naziv je dobil bolj sprejemljiv član plemena. Kozaki z ničemer niso mogli vplivati na to dinamiko in vojna je bila edina pot.

Kljub primitivnemu načinu življenja in slabemu orožju je čukški bojevnik predstavljal resnega nasprotnika. Njegov oklep iz kož tjulnjev in mrožev je prekrival celotno njegovo telo od vratu navzdol. Nekateri bojevniki so nosili dodatno zaščito, narejeno iz kosti srnjadi. Ščiti so bili prav tako prevlečeni s tjulnjo in mroževo kožo.

Orožje Čukčev so predstavljali loki, sulice, noži in frače, za uporabo katerih so se urili že od ranega otroštva (čeprav po ruskih navedbah niso bili »preveč vešči« v uporabi slednjih). Če je Čukča presodil, da obstaja nevarnost, da bo zajet, si je raje vzel življenje, kot pa da bi padel v roke sovražniku.

Ena od opaznih razlik med Čukči in sosednjimi ljudstvi je bila njihova vojaška taktika, ki jo je krojilo življenje stalnega plenjenja.

»Pravi ljudje« so bili mojstri maskiranja in so pogosto ugnali svoje nasprotnike tako, da so jih zvabili v past. Vsak klan je imel lastne slavne bojevnike. Ena od tradicij je bilo tetoviranje majhnih pik po vsakem uboju na bojevnikovo dlan. Več kot je imel posamezen bojevnik pik, bolj je bil spoštovan.

Konkvistadorji Čukotke

V času osvajanja Čukotskega polotoka je na območju živelo okoli 10.000 pripadnikov posameznih klanov, ki so se pogosto bojevali med sabo za prevlado nad določenimi lovnimi ozemlji. Ruski kolonisti so bili v precejšni manjšini in imeli na razpolago le nekaj sto vojakov. A kmalu so se jim pridružili Jukagiri, Korjaki, Eveni in druga ljudstva, ki so imela s Čukči neporavnane račune. Na žalost pa proti »pravim ljudem« niso bili kdove kako uporabni, saj so se jih na smrt bali. Številni so se razbežali, še preden se je začela bitka.

Glavna utrdba kolonistov je bil ostrog Anadir, postavljen leta 1652 ob prisotnosti Semjona Dežnjeva. Ta ostrog je več kot 70 let služil kot edini kraj na območju, ki je bil varen pred napadi Čukčev.

Oblastem v Sankt Peterburgu je nato končno prekipelo. Organizirana je bila obsežna vojaška operacija pod kozaškim poveljnikom Afanasijem Šestakovom. Cilj je bil zavzeti Čukotko, Kamčatko in obalo Ohotskega morja. Odpravi je asistiral kapitan Dmitrij Pavlucki. Načrt je predvideval, da poveljnika združita svoje sile in zatreta Čukče z odločno ofenzivo. Ker pa sta bila oba poveljnika zelo trdoglava, se nikakor nista mogla zediniti in tako sta leta 1729 obe vojski napadli po ločenih poteh.

Ofenziva Šestakova se je neslavno končala po enem letu s poveljnikovo smrtjo, potem ko je padel v zasedo. Pavlucki je za to izvedel šele mesec dni kasneje. Do takrat je kapitan skupaj s Korjaki uspel poraziti več vojsk Čukčev in odkriti njihova naselja. Po ukazih iz Sankt Peterburga je proti domačinom uporabil taktiko »požgane zemlje« in za sabo puščal pravo opustošenje. Pavlucki je na svoje sovrage napravil tolikšen vtis, da je njegov vzdevek Jakunin postal sinonim za »velikega sovražnika«.

Krvava vojna med Rusi in Čukči je našla svoje mesto v lokalni folklori, ki jo je študiral etnolog Vladimir Bogoraz. Jakunin se pojavlja v lokalnih zgodbah in na koncu vedno umre. Obstajata dva načina dojemanja njegove legende: prvi je strnjen odraz tega, kako so Čukči dojemali kozake na splošno, drugi pa se neposredno nanaša na dejanja Pavluckega.

Preberite še: Življenje domorodnih ljudstev v Rusiji danes in sto let nazaj (FOTO)

Negotov mir pa je bil kratkotrajen. V zgodnjih štiridesetih letih 18. stoletja so Čukči ponovno začeli napadati sosednja plemena in koloniste. Takrat se je vrnil tudi Dmitrij Pavlucki in boji so se ponovno razplamteli.

Čukči so bili tokrat pripravljeni in uprizorili pravo taktično predstavo. Svojo srnjad so umaknili z okolice Anadirja in počakali, da je Pavlucki z vojsko zapustil ostrog in zakorakal naravnost v past. Izkušeni ruski poveljnik, ki je do takrat že dodobra spoznal vse ukane nasprotnika, je postal žrtev lastne nepotrpežljivosti, ki ga je na koncu stala življenja.

Sprememba strategije

Poskusi zasesti Čukotko so se neuspešno nadaljevali vse do leta 1763, ruska državna blagajna pa je trpela velike izgube – za vzdrževanje oporišča v Anadirju in vojaške kampanje je šlo že 1,3 milijona rubljev, medtem ko prihodki od jasakov (dajetev) niso dosegli niti 30.000 rubljev. Iz tega vidika je bila edina smiselna odločitev o končanju kampanje. Ostrog Anadir je bil opuščen, njegovi prebivalci pa preseljeni.

Zdelo bi se že, da se tukaj zaključi ruska zgodovina osvajanja Čukotke, a se ni. Takoj ko se je z območja poslovila ruska mornarica, je polotok privabil pozornost Francozov in Angležev, ki pa jim Rusi seveda niso mogli dovoliti, da se tam zasidrajo. Takrat je Katarina Velika ukazala kolonistom, da se vrnejo – a tokrat ne kot osvajalci, temveč kot trgovski partnerji.

Katarinina strategija je delovala. Med kozaki in Čukči je zacvetela trgovina, organizirani so bili letni sejmi, kjer so izmenjevali dobrine in obe ljudstvi sta končno spregovorili v prijateljskem jeziku.

Domačinom še zmeraj ni bilo treba plačevati dajatev, njihovo podložništvo Rusiji pa je bila bolj ali manj le formalnost. Uradna priključitev Čukotskega polotoka se uradno ni zgodila vse do sovjetskih časov.