Streljanje v Novočerkasku 1962: Zamolčani štrajk s krvavim izidom

Sergej Sotnikov je bil leta 1962 star 25 let. Po končanem 7. razredu je šel delat za upravljavca strojev v Tovarno električnih lokomotiv Novočerkask. Oče mu je umrl med vojno, njegova mama je bila medicinska sestra v bolnišnici. Sotnikov je bil član Komunistične partije, predan delavec in oče dveh majhnih deklic. Bil je nekaznovan. Družina je živela v revščini – ko je preiskovalec KGB-ja pozneje poskušal popisati premoženje Sotnikova, ni imel kaj popisati.

Sotnikov je bil 1. junija 1962 eden od protestnikov iz svoje tovarne in je k štrajku spodbujal tudi delavce iz drugih obratov. Potem se je pridružil skupini delavcev, ki so šli v drugo tovarno in (neuspešno) poskušali pregovoriti tamkajšnje delavce, da se pridružijo stavki.

Sotnikova so obsodili na smrt s streljanjem, skupno so po stavki sovjetske oblasti na usmrtitev obsodile sedem protestnikov iz Tovarne električnih lokomotiv Novočerkask. Nepojasnjena, nora okrutnost oblasti v tem primeru ostaja eno od najtemnejših poglavij zgodovine Sovjetske zveze. Ti odvratni dogodki so bili zamolčani vse do razpada ZSSR.

Vzroki za stavko

Pročelje Tovarne električnih lokomotiv Novočerkask in javni vrt, kjer se je stavka začela

A. Hrupov/Sputnik

Ekonomske in monetarne reforme vlade pod vodstvom Nikite Hruščova konec 50. in v začetku 60. let 20. stoletja so vzbujale veliko vprašanj. Že pred denominacijo rublja leta 1961 je odstopil finančni minister Arsenij Zverjev, ki je bil prepričan, da bo denominacija ustvarila uničujoče posledice. Res je bilo tako. Formalno je bil ves denar denominiran po vrednosti 10:1 (prejšnjih 10 rubljev je bilo enako 1 novemu rublju), a so ponekod cene ostale iste: nekateri izdelki, zlasti meso in mlečni izdelki, so se za 2- do 3-krat podražili, kar je bil hud udarec za najrevnejše prebivalce Sovjetske zveze – tovarniške delavce.

Novočerkask v Rostovski regiji je bil pred revolucijo prestolnica svobodnih kozakov. Leta 1962 je bil to eden najrevnejših predelov v državi. Tovarna električnih lokomotiv Novočerkask (TELN) je bila med najbolj finančno podhranjenimi v mestu. Delavci so trpeli slabe življenjske razmere, za njihove družine je primanjkovalo stanovanj. Med zaposlenimi pri TELN je bilo veliko bivših obsojencev, ki so pristajali na delo z zelo nizkimi plačami. Vse to je bilo kot sod smodnika, ki je eksplodiral v začetku junija 1962. Žal nadzorniki tovarne in lokalne oblasti niso storili nič, da bi preprečili vstajo, dokler ni bilo prepozno.

Tovarniška piščal

Vhodna vrata Tovarne električnih lokomotiv Novočerkask

Arhivska fotografija

V petek, 1. junija 1962 zgodaj zjutraj so delavci TELN izvedeli, da se je spet dvignila cena mlečnih in mesnih izdelkov. Samo en dan prej (po nespretni potezi vodstva tovarne) so delavci izvedeli, da so jim zvišali delovne norme, pri čemer so plače ostale enake. Ob 7.30 zjutraj so v hali za obdelavo jekla delavci ustavili delo in se zbrali, da bi se pogovorili o situaciji. Zgodovinar Vladimir Kozlov v svoji knjigi Neznana ZSSR piše, da so »delavci bili morda še precej ostrejši, kot je zmogel poročati celo KGB«, da so odkrito preklinjali sovjetsko oblast, partijo in celo generalnega sekretarja Hruščova osebno, kar je bilo takrat že samo po sebi kaznivo dejanje.

Obdelovalcem jekla so se pridružili drugi delavci in stavka se je nadaljevala v javnem parku na območju tovarne. Predstavnike oblasti, ki so delavce pozivali, naj se vrnejo na delo, so ignorirali in jih zmerjali. Da bi pomiril strasti, je dol k njim prišel direktor tovarne Boris Kuročkin, a je izrekel nekaj zares neumnega: »Če nimate denarja za meso, jejte jetrne paštete.« To je delavce užalilo in razjarilo. Kuročkin se je komaj uspel vrniti v zgradbo uprave. Do 11. ure dopoldne, ko je bil v tovarni prvi odmor, se je stavki pridružilo že več kot 200 delavcev.

Glavna zgradba Tovarne električnih lokomotiv Novočerkask

Arhivska fotografija

24-letni Vjačeslav Černih, ki je imel takrat nosečo mlado ženo s prvim otrokom, je pozneje preiskovalcem povedal: »Za nakup mesa, masla, smo morali vse do Rostova. Zakaj je bil [Novočerkask] tako slabo založen? En zaključek: oblasti so namenile premalo pozornosti potrebam delovnih ljudi …« Černih je skupaj s še 15 drugimi delavci odšel v nadzorno sobo tovarne in sprožil tovarniško piščal s polno glasnostjo. Takrat sta s Korotejevim, ki je slikal znake tovarne, na transparentu skovala slogan: »Meso, mleko, višje plače!« Transparent sta razobesila na stebru na tovarniškem dvorišču. S tem pozivom je delavski protest pridobil na moči.

V mestih, kot je Novočerkask, zvok tovarniške piščali ob neobičajni uri oznanja izredno situacijo v tovarni. Kmalu so na tovarniško dvorišče prišli tudi delavci, ki so bili tisti dan prosti, mnogi izmed njih so prej doma popivali, in začel se je pravi nenadzorovani izgred.

»Hruščova za meso!«

Redka fotografija dejanske stavke leta 1962

Arhivska fotografija

Do poldneva je bilo v bližini tovarne 5.000 izgrednikov. Zaprli so železniško povezavo do Rostova in ustavili potniški vlak. Nekdo je s kredo na lokomotivo napisal: »Hruščova za meso!« Dogodki so hitro postajali vse bolj mračni. »Mesto, maslo, višje plače!« je kričala množica okoli vlaka. Ljudje so na licu mesta imeli improvizirane protestne govore, lokomotiva je služila za govorni oder. Nekateri govorci so bili pijani. Kakorkoli že, večina delavcev je bila očitno prepričanih, da jim bodo oblasti prisluhnile ter ugodile njihovim prošnjam in pozivom. A so bili vmes tudi nekateri, ki niso imeli takih predstav, denimo čistilka Marija Zaletina, ki je imela tri otroke in ji je mož umrl med drugo svetovno vojno. Glasno je zakričala: »To so prašiči z debelimi trebuhi! Tepite komuniste!«

Do 16. ure so bile pri upravi tovarne zbrane oblasti mesta in regije, med drugim regionalni partijski vodja Aleksander Basov, vrata so oblegali delavci. S fasade so sneli portret Hruščova in ga poteptali. Basov je poskušal nagovoriti razjarjeno množico z megafonom z balkona, a so nanj začeli metati kamne in steklenice. Vpoklicali so 200 mož iz lokalne milice, a so se umaknili, proti delavcem so bili v manjšini. Do 20. ure so do tovarne prišli vojaki in trije oklepni transporterji. Toda protestnikov niso napadli, samo pritegnili so pozornost, da bi lahko predstavniki oblasti pobegnili iz tovarne. Protestnikov pa niso prestrašili niti vojaki. Vojaki so kmalu odšli, razjarjena množica pa je ostala na trgu ob tovarni še dolgo v noč in postavljala barikade.

Masaker

Anastas Mikojan (1895-1978), prvi namestnik predsednika Sveta ministrov Sovjetske zveze

Vladimir Akimov

V prvih jutranjih urah 2. junija so v Novočerkask vstopili tanki. To je protestnike prestrašilo in razjezilo. Nekateri so začeli napadati tanke s kladivi. Mnogi so končali pod tankovskimi gosenicami. Medtem je v Novočerkask prihitela skupina najvišjih partijskih uradnikov iz Moskve, med drugim prvi namestnik sovjetskega premierja Anastas Mikojan, sekretarja partijskega centralnega komiteja Frol Kozlov in Aleksander Šeljepin. Stavka je postala problem državnega pomena. Vendar so bili sprejeti ukrepi, da ljudje izven Novočerkaska za stavko niso izvedeli. Nobeden od množičnih medijev in časopisov ni poročal o dogodkih. Hruščov se je bal, da bi razkrite informacije o dogodku razjezile številne sovjetske ljudi.

Delavci, ki so 2. junija običajno prišli na delo v tovarno, so zagledali vojake na vseh vhodih in niso hoteli začeti z delom »pod puškino cevjo«. Stavka se je nadaljevala. Na železnici so ustavili še en vlak. Stavki so se pridružile druge tovarne v mestu in do poldneva se je množica protestnikov odpravila v center mesta, k glavni upravni zgradi v Novočerkasku, kjer so bili partijski uradniki. Množica je nosila rdeče sovjetske zastave in portret Vladimirja Lenina, s čimer je simbolizirala, da je to miroljubna stavka delavcev, ki zahteva pravice za delavce. Množici so pot poskušali zapreti tanki, a so delavci vseeno uspeli iti skozi in šli naprej.

Glavna upravna zgradba v Novočerkasku, kjer je prišlo do streljanja

DBerdasov (CC BY-SA 4.0)

Množica je planila in vdrla v upravno zgradbo, po njej razbijala in pretepala notri ujete birokrate. Zahtevali so srečanje z Anastasom Mikojanom, drugim možem sovjetske vlade. Vendar so se do takrat Mikojan in drugi partijski šefi že umaknili, prestrašil jih je bes delavcev. Izgred se je nadaljeval. Naenkrat se je pred množico pojavilo 50 vojakov z avtomatskimi puškami. Njihov poveljnik generalmajor Ivan Oleško je nagovoril protestnike in jim ukazal, naj se razpustijo, a so mu slednji odgovorili samo s kriki in grožnjami. Množica je pritiskala naprej in poskušala napasti vojake.

Sedem delavcev Tovarne električnih lokomotiv Novočerkask, obsojenih na smrt s streljanjem: Vladimir Šuvajev (1937-1962), Sergej Sotnikov (1937-1962), Mihail Kuznecov (1930-1962), Boris Mokrousov (1923-1962), Vladimir Čerepanov (1933-1962), Andrej Korkač (1917-1962), Aleksander Zajcev (1927-1962)

Arhivska fotografija

O tem, kaj se je zgodilo po tem, obstajajo različna pričevanja, toda večina virov pravi, da so vojaki po dveh opozorilnih salvah začeli streljati na množico. Do 15 protestnikov je umrlo na licu mesta, neznano število jih je bilo ranjenih. Zagrabila jih je panika in začeli so bežati. Po mestu so se razširile govorice, da so vojaki streljali na neoborožene sovjetske delavce med stavko. Novočerkask se je pogreznil v tihem terorju. Po podatkih KGB-ja, ki jih navaja zgodovinarka Tatjana Bočarova, je bilo tistega dne 26 ubitih in 87 ranjenih. Takoj po streljanju so na trg prihitela gasilska vozila in počistila vse sledi krvi.

Trupla ljudi, ubitih tisti dan, so pozneje pokopali brez označb na raznih pokopališčih na območju Novočerkaska. Za ta grozen umor komunistične oblasti nikoli niso organizirale spominske slovesnosti ali dale kakršnokoli priznanje.

Moreča tišina

Simbolični ponovni pokol žrtev streljanja leta 1962 na pokopališču v Novočerkasku, 1994

Arhivska fotografija

3. junija je bilo izgredov konec. Po ulicah je tavalo samo nekaj osamljenih protestnikov, pijanih tretji dan zapored, medtem ko sta milica in KGB vodje stavke aretirala. Partijski sekretar Frol Kozlov je nagovoril ljudi v Novočerkasku in poskušal mesto pomiriti, odgovornost za tragičen dogodek pa pripisati nekim »huliganom in provokatorjem«. Oblasti so odločno zanikale, da se je zgodilo kakršnokoli streljanje, govorjenje o tem pa je lahko človeku prineslo zaslišanje in zaprtje s strani KGB-ja. 3. in 4. junija so pridržali več kot 240 ljudi.

Ruski predsednik Vladimir Putin v spomin na žrtve streljanja v Novočerkasku leta 1962

Mihail Klementjev/TASS

Končno sojenje ni bilo odprto za široko državno javnost. Potekalo je v Novočerkasku avgusta 1962 in izrečene so bile zelo stroge kazni. Mnogi ljudje, ki so se po spletu okoliščin pač znašli tam, skupno 105 mož, so bili obsojeni na 10 do 15 let strogih delovnih taborišč. Sedem so jih obsodili na smrt s streljanjem.

»Kamen na krvi«, današnji spomin na žrtve masakra leta 1962 v Novočerkasku

Javna domena

Javnost je bila obveščena o teh dogodkih šele konec 80. let 20. stoletja. Do takrat je bilo jasno, da je večina dokumentov, fotografij in zvočnih zapisov o streljanjih izginila ali bila uničena.

Analiza ostankov žrtev pomora leta 1962 v letu 1994

Arhivska fotografija

Šele v 90-ih se je razkrilo kraje, kjer so bili pokopani ustreljeni protestniki, vendar trupla večine še vedno pogrešajo. ZSSR je dala vse od sebe, da je zakrila in pokopala spomin na enega najhujših in okrutnih zločinov v svoji zgodovini.

Med predstavniki oblasti, ki so bili odgovorni za streljanja, nikoli niti bila obsojena niti ena oseba.

Preberite še: Tri največje vstaje v zgodovini gulagov  

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.