Lahko bi rekli, da se je leta 1947 na zemljevidu Sovjetske zveze pojavilo novo … morje! Ribinski vodni rezervoar, ki mu je narod rekel kar »Ribinsko morje«, je bil del večjega sovjetskega projekta Velika Volga, katerega cilj je bila rekonstrukcija notranjih vodnih poti, da se poveže Belo, Baltsko, Kaspijsko, Azovsko in Črno morje s kanali in veliki vodnimi rezervoarji.
Po zamislih sovjetskih inženirjev bi morali dobiti celo kaskado rezervoarjev, med katerimi bi bil Ribinski »največje umetno jezero na svetu« s površino več kot 4500 km2.
Za izgradnjo tega vodnega rezervoarja, gradnja se je začela leta 1935, so se oblasti odločile, da angažirajo najcenejšo delovno silo – zapornike. Za ta namen so v naselju Perebori poleg Ribinska v rekordno kratkem času postavili novo stalinistično keho: Volško prevzgojno-delovno taborišče oziroma Volgolag.
Zaporniki so dobili nalogo, da pregradijo koriti dveh rek, Volge in Šeksne. Za ta namen so s svojimi močmi nasipali štiri velikanske jezove s skupno dolžino nad 7 km in maksimalno višino 35 metrov. Na Volgi so delovna taborišča začela graditi kanale za prehajanje plovil, na Šeksni pa zgradbo hidroelektrarne. Poleg tega so gradili železniške proge in mostove, sekali gozdove na načrtovanem območju za poplavljanje in praznili domove ljudi, ki so se morali preseliti.
13. aprila 1941 se je ob spomladanskem taljenju vodni rezervoar začel polniti.
Istočasno je bila zgradba hidroelektrarne brez strehe. Gradnjo je otežila druga svetovna vojna. Z začetkom vojne sta se prehrana in vzdrževanje zapornikov bistveno poslabšala. Že leta 1942 je umrl vsak četrti.
Kljub temu je 18. novembra 1941 Ribinska HE dala prvi tok. Tistega dne so zagnali prvi hidrogenerator od načrtovanih šestih. Pred snegom in dežjem ga je ščitil velik šotor z nepremočljivo ponjavo. Nemci ob bombardiranju Ribinska niso vrgli na hidroelektrarno niti ene bombe, ker njihovi obveščevalci preprosto niso mogli verjeti, da bi hidroelektrarna v takšni obliki sploh lahko delovala. A v resnici je bila Ribinska HE takrat osnovna dobaviteljica elektrike za Moskvo.
Sčasoma se je število generatorjev večalo, pojavili so se zidovi in streha. Leta 1955 je bila hidroelektrarna dograjena do konca, taborišče Volgolag pa je bilo likvidirano.
Skozi prevzgojno-delovno taborišče Volgolag je šlo za časa njegovega obstoja okoli 600 tisoč ljudi. Dve tretjini zapornikov sta bili tam zaradi kaznivih dejanj, vsak peti je bil obsojen po »političnih« členih. V ta in druga taborišča Stalinove vladavine je zapadlo veliko nadarjenih ljudi.
Natalija Sac
Vladimir VjatkinTu je denimo prestajala kazen Natalija Sac, prva ženska operna režiserka na svetu, ustanoviteljica šestih otroških gledališč, publicistka in pedagoginja. Obsodili so jo kot »članico družine izdajalca domovine«, zaradi moža, ki je bil goreč domoljub. Zaradi vseh pretresov je osivela pri 34 letih in bila v taborišču večkrat na meji med življenjem in smrtjo. V svojih spominih je pripovedovala, da so se v taboriščih pri Ribinsku v glavnem znašli ukazniki (obsojenci, ki niso kršili kazenskega zakonika, ampak odloke), ki so kršili disciplino, denimo prodajalci, ki so sleparili kupce.
Anna Radlova
Vladimir Vjatkin/SputnikV Volgolagu je bila tudi pesnica in prevajalka Anna Radlova. Kazen je prestajala s svojim možem, gledališkim režiserjem Sergejem Radlovim. Zakonca so obtožili izdaje domovine in obsodili na deset let taborišč. V Volgolagu je Sergej Radlov vodil samoorganizirano gledališče, Anna pa se je z igralci ukvarjala z odrskim govorom. Po nekaj letih taborišča je pesnica umrla zaradi možganske kapi.
Aleksander Solženicin je leta 1946 kot interniranec delal v tovarni letalskih motorjev v Ribinsku
Vladimir Vjatkin/SputnikPrav tako je s temi taborišči povezano ime legendarnega pisatelja nobelovca Aleksandra Solženicina. Po obsodbi leta 1945 je bil tukaj skoraj eno leto v začasnem zaporu pred prepošiljanjem drugam in je delal v biroju tovarne letalskih motorjev. V svojem romanu Otočje Gulag opisuje tudi ta kraj.
Volgolag so likvidirali poleti 1953 in še danes je o njem veliko neznanega. Na lokaciji taborov je danes samo spominska skala v spomin na zapornike.
Priporočamo še:
BAM: Smrtonosna železnica skozi Sibirijo, ki se je spremenila v »komunistični sen« (s fotografijami)
Zakaj so Sovjeti potapljali stara mesta in vasi?
GULAG: Glavna taborišča sovjetskega zaporniškega sistema
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
