Slavni ruski filozof in revolucionar Mihail Bakunin je bil najprej privrženec idej nemškega filozofa Georga Wilhelma Friedricha Hegla, potem ko se je leta 1840 preselil v Berlin, pa ga je začel zanimati komunizem, nato pa je spoznal še Karla Marxa osebno. Misleca sta na koncu postala nasprotnika, saj je Bakunin razvil lastne ideje o anarhizmu in panslavizmu – federaciji slovanskih narodov, ki bi le-te osvobodila izpod absolutizmov tistega časa.
Bakunin ni bil le teoretik; v letih 1848 in 1849 je organiziral delavske vstajnike v Franciji, nato pa bil dejaven še pri češkem in dresdenskem uporu. Slednji je privedel do njegove aretacije in obsodbe na smrt, ki je bila kasneje omiljena v doživljenjski zapor. Leta 1851 so ga izročili Rusiji, tam pa zaprli v Petropavlovsko trdnjavo. Po ukazu carja Nikolaja I. je Bakunin v zaporu pisal o nemških in slovanskih filozofskih idejah. Njegovo delo je kasneje dobilo naslov Izpoved. Iz njega lahko razberemo, da se je Bakunin v zaporu psihično zlomil – priznal je kriminalna dejanja in prosil za smrt. V pismu družini leta 1854 je zapisal: »Upam, da razumete, da vsak, ki premore vsaj malo samospoštovanja, raje umre najbolj grozne smrti, kot pa da bi prestajal to počasno in sramotno agonijo,« pri čemer je imel v mislih svoj doživljenjski zapor. Leta 1857 so ga izgnali v Sibirijo, kjer je živel do leta 1861, preden je pobegnil v ZDA čez Japonsko. Nato se je preselil v London, kjer je z Aleksandrom Hercnom soustvarjal pri časopisu Kolokol (Zvon).
Ideja socializma in nihilizma so Nikolaja Černiševskega pritegnile v času njegovega študija na Univerzi v Sankt Peterburgu. Černiševski je obiskoval srečanja političnega krožka Mihaila Petraševskega, kjer je izvedel o revolucionarnih idejah, vendar se krožku ni pridružil, Po diplomi se je poskušal zaposliti kot učitelj, a kmalu pustil službo in postal publicist. Leta 1854 je začel pisati za časopis Sovremennik (Sodobnik), kjer je delal z znanim ruskim pesnikom Nikolajem Nekrasovom. Preko časopisa je hotel popularizirati revolucionarne ideje. Leta 1862 je časopis za osem mesecev prenehal izhajati, Černiševski pa je bil zaradi svojega pisanja aretiran. Med prestajanjem zaporne kazni v Petropavlovski trdnjavi, je napisal roman Čto delat’? (Kaj storiti?). Cenzorji so ga prebrali, a niso videli nobenih utopičnih socialistilnih idej, zato ga je Nekrasov smel objaviti v Sovremenniku. Avdotija Panajeva, ki je prav tako pisala za omenjeni časopis, je v svoji knjigi Spomini zapisala, da se je Nekrasov kar sam odločil, da bo natisnil delo Černiševskega: »Tričetrt ure kasneje se je Nekrasov vrnil in me presenetil z izrazom na obrazu, potem ko je vstopil v mojo sobo.« Izkazalo se je, da je na poti izgubil manuskript, ki pa so ga na srečo kasneje našli. A trajalo je več dni in Panajeva se spominja, da je bil Nekrasov »tako zaskrbljen, da ni mogel jesti, včasih je bil mračen in tih, nato pa nenadoma začel govoriti o tragediji izgube rokopisa.« Kaj storiti? je na koncu postala uspešnica, medtem ko je preostanek življenja za Černiševskega ostal tragičen. Po zaporu je bil izgnan in se je smel vrniti šele nekaj mesecev pred smrtjo.
Na začetku 20. stoletja je bil Maksim Gorki (pravo ime Aleksej Peškov) že dobro znan pisatelj in publicist. Ko je leta 1904 prišel v Sankt Peterburg in videl razpoloženje ljudi v mestu, ni mogel le stati ob strani. Dan pred tragičnimi demonstracijami pod vodstvom pravoslavnega duhovnika Georgija Gapona 9. januarja 1905, znanimi tudi kot »krvava nedelja«, je bil Gorki eden od tistih družbenih aktivistov, ki so obiskovali posamezne vplivne osebe ruskega politične elite. Kasneje v spominih je priznal, da je bilo vse zaman. Ko so 9. januarja na miroljubne demonstrante streljali vojaki, je napisal pismo ženi: »Sentiment se zaostruje, ugled carja pa je uničen – to je vsebina tega dne.« V pismu je tudi priznal, da je ponudil zatočišče Gaponu: »Gapon je preživel kot po čudežu. Zdaj počiva v mojem stanovanju in spi.« Povrhu je napisal še odprto pismo, v katerem je pozval ljudi, naj se uprejo absolutizmu. To pa je bilo za oblasti preveč – Gorkega so aretirali in zaprli v Petropavlovsko trdnjavo. V knjigi spominov je zapisal, da ga je iz zapora po samo enem mescu s plačilom varščine rešil njegov tesni prijatelj, industrialec in filantrop Sava Morozov. Gorkemu je bilo ukazano, da zapusti prestolnico. A mesec dni, preživet v zaporu, je bil zanj zelo ploden. Tam je napisal dramo Deti Solnca (Otroci Sonca) in začel pisati enega od svojih najbolj znanih romanov Mati.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
