Zgodba o jamščikih: Kdo so bili prvi ruski prevozniki pred pojavom železnic?

A. A. Dejneka
Jamščiki so predstavljali poseben sloj v ruski družbi. Njihova obrt se je dedovala, glavne v družinah so bile ženske, imeli so svoje svetnike in bili so najhitrejši kočijaži v državi. Njihov poklic je veljal za enega najstarejših, saj ga je uvedel že Džingiskan.

Francoskega markiza Astolpha de Custina je leta 1839, ko je prispel v Rusijo, naravnost šokiralo, s kakšno hitrostjo so po cesti Moskva-Sankt Peterburg (prvi hitri cesti v Ruskem imperiju) potovali ruski jamščiki. »Poskušam se naučiti, kako po rusko reči ’’počasneje’’. Drugi potniki pa, ravno nasprotno, jamščike še spodbujajo,« je pisal de Custine.

»Ruski jamščik, odet v debel suknjičast plašč /.../ na prvi pogled spominja na prebivalca Vzhoda; v tem, kako skače na oblučok [klop na saneh], so vidne azijske poteze /.../ Gibkost in lahkotnost, hitrost in zanesljivost, s katerimi upravlja pisano vprego, živahnost njegovih najmanjših kretenj, iznajdljivost pri skakanju na tla, njegov gibčen pas, njegova postava ter nenazadnje vsa njegova pojava v misli prikličejo najbolj graciozna ljudstva tega sveta ...«

Ti prevozniki, ki so tako navdušili francoskega gosta, so bili resnično posebni ljudje, posebna kasta med sloji ruske družbe. Njihov poklic je bil eden najstarejših v ruski državi, ki je pravzaprav nastala preko sistema prevozniških postojank.

Obcestne postojanke

»Ko sem služil na pošti kot jamščik« te besede iz stare ruske pesmi, so znane vsakomur. A zakaj je jamščik pravzaprav »služil«?

Sam izraz jamščikizvira iz besede jam. V času Džingiskanovega Mongolskega imperija je ta označevala konjušnico ob kakšni veliki cesti. Prav sistem jamov, ki so ga vzpostavili veliki mongolski kan in njegovi potomci, je pripomogel k izgradnji največjega imperija v svetovni zgodovini.

Preko tega sistema je bil povezan center Mongolskega imperija z njegovo periferijo. Da bi vladarjevi odposlanci čim hitreje premagovali ogromne razdalje, so bile ob cestah na določenih razdaljah postavljene postojanke, kjer je lahko odposlanec zamenjal utrujene konje s svežimi, si odpočil in nadaljeval pot. Ko se je Rusija osvobodila izpod mongolskega jarma (takratne Zlate horde), se je sistem obcestnih postojank ohranil za povezovanje ruskih mest.

Poštna postojanka ob ustju rek Ussuri in Sungači

»Veliki vladar, knez moskovski, ima jamščike po raznih koncih svoje kneževine z zadostnim številom konjev, zato se za vsakega povsod najdejo konji,« je o prevozništvu jamščikov v 15. stoletju pisal avstrijski diplomat slovenskega rodu Žiga Herberstein.

Ruske obcestne postojanke so stale na razdalji 40-60 kilometrov druga od druge (toliko je približno znašala razdalja, ki jo je v enem dnevu opravila konjska vprega). Postojanke so vzdrževali okoliški prebivalci, ki so bili obvezani opravljati »jamsko tlako«. To so uvedli že Mongoli, v začetku 18. stoletja pa so jo zamenjali davki. Prebivalstvo je bilo obvezano vzdrževati ceste in postojanke, konjske vprege, skrbeti za konje in jih krmiti, ter iz svojih vrst izbirati upravnike postojank in še posebej jamščike – te, ki so se ukvarjali s prevozom državnih uradnikov in tovora. Prevozniška služba je imela tudi lastno administrativno telo, ki je bdelo nad njo.

Za delo jamščika je bilo med ljudmi zmeraj mnogo zanimanja. Jamščiki in njihove družine so bili namreč oproščeni državnih dajatev, dobili so zemljo in plačilo. A delo še zdaleč ni bilo lahko. Jamščik je moral biti močan, vzdržljiv, trezen in odgovoren. Ob nastopu službe je moral dati tudi častno prisego. Prevažati je bilo treba potnike, depeše in tovor. Od posameznega jamščika se je zahtevalo, da vzdržuje najmanj tri konje in skrbi za njihovo zdravje.

Vzdolž Tverske-Jamske

Leta 1693 je Peter Veliki izdal ukaz o organiziranju pošte »Med Moskvo in mesti Pereslavelj-Zelenski, Rostov, Jaroslavelj, Vologda in Vaga«. Ukaz je predvidel stroge zahteve do dela jamščikov, še posebej pri prevozu državnih dokumentov, ki jih je bilo treba prevažati »skrbno, v vrečah, pod pazduho, da se na dežju ne bi zmočili, in da se jih po poti ne bi izgubilo (ob poškodbi ali izgubi dokumentov je sledila fizična kazen za jamščika)«. V primeru poškodovanja pečatov na državnih pismih je jamščika čakal preventivni pripor in je moral v Moskvo na zaslišanje (ponovno fizično kaznovanje). Za vsako uro zamude je jamščika čakal po en udarec z bičem. Skratka, služba niti približno ni bila preprosta.

Tako je iz jamščikov nastala posebna kasta. Umetnost vzreje konjev, upravljanja z vprego, ter drugih podrobnosti prevozniške obrti so učili že otroke od malih nog. Družine jamščikov so živele blizu druga druge v posebnih jamskih naseljih. V mnogih ruskih mestih poleg Moskve in Jaroslavlju (ki je še posebej znano po svojih prevoznikih) še danes obstajamo Jamske ulice, kjer so nekoč živeli prevozniki.

V njihovih družinah so obstajale močne tradicije. Do konca 19. stoletja je bila nesporna glava družine babica. Ker so moški večino časa preživljali na cesti, je z domačo hišo upravljala ženska. Jamščiki so bili verni, še posebej so častili sv. Floto in sv. Lavro, ki veljata za zavetnici konj. Glavna moskovska konjska tržnica je stala na Zacepu (zraven današnjega Paveleckega kolodvora), kjer še dandanes stoji cerkev sv. Flore in Lavre.

Navadnemu popotniku je jamščik služil takole; če ste imeli denar, je bilo možno potovati z državnimi konji, ki jih je na razpolago dala poštna postojanka. Za to je bilo treba pridobiti poseben dokument za uporabo konj. Po predložitvi dokumentov na postojanki in plačilu posebne pristojbine je potnik smel potovati z jamščikom do naslednje postojanke, ta pa se je nato vrnil nazaj do »svoje«.

Seveda je vožnja z državno, pa tudi s »svobodno« vprego (tisto, za katero je bilo treba najeti jamščika brez olajšave) stala zelo zelo veliko denarja. Znana popotnica Nadežda Durova je o svojem potovanju leta 1836 zapisala naslednje: »Za cestnino od Kazana do Peterburga sem z dovolilnico plačala največ 300 rubljev, brez nje pa sem morala odšteti 600.« Za primerjavo; Aleksandru Puškinu je njegova posest Mihajlovskoje prinesla 3.000 rubljev letno, njegova plača kolegijskega sekretarja iz leta 1822 pa je znašala 700 rubljev letno. Za en rubelj je bilo takrat možno kupiti več kot 3 kilograme govedine. Plemenski konj, ki ga je za svojo kočijo vpregel bogat dvorjan, je stal 200 rubljev.

Cestna dovolilnica (neke vrste prva

Na splošno so si lahko takšne vožnje privoščili le bogataši, jamščiki pa so se seveda potegovali za lep denar. Opat Jean-François Géorgel je takole pisal o svojem Potovanju v Peterburg v carstvo imperatorja Pavla I.: »Ruski jamščiki vozijo skrajno hitro, konji galopirajo skoraj ves čas … vseskozi obstaja tveganje, da se potniki poškodujejo ali da se kočija prevrne, zato je treba (vozniku) zagroziti, da bi peljal počasneje.« Izkušeni domači popotniki so s sabo med prtljago zmeraj jemali rezervne osi in obode za kolesa, saj so vedeli, da jih bo morda treba nenadoma zamenjati.

Peljem se z žvižgom

Smisel te fraze je v združevanju hitrosti in znamenitega žvižga jamščikov. Car Peter je s svojimi ukazi sicer poskušal zanje po nemški modi uvesti posebne signalne piščalke, vendar so jih ti ostro zavrnili. Krožila je celo legenda o nekem jamščiku, ki naj bi si ustnice ožgal s kislino, da ne bi mogel piskati na »peklensko« piščalko. Jamščiki so svoj prihod signalizirali preprosto s krikom in žvižgom, v drugi polovici 18. stoletja pa so v modo prišli valdajski zvonci, ki so jih obešali konjem. Ti pa so cingljali tako glasno, da je bila ježa z njimi leta 1834 po ukazu carja Nikolaja I. prepovedana – izjema so bile le lovske trojke in gasilne vprege pri vožnji na požar.

Portret carja Nikolaja I. v saneh (petdeseta leta 19. stoletja)

Hitrost prevozniških vpreg v Rusiji je bila precej višja od evropskih kočij, zato se tujci niso bali zaman. Cestno razdaljo med Novgorodom in Moskvo, ki je znašala 562 vrst (okoli 578 km), je jamščik premagal v manj kot treh dneh. V tistih časih je bila hitrost prevozniških vpreg zares impresivna. Prej omenjeni de Custine je zapisal še tole: »Naša trojka [vprega iz treh konj] je drvela s hitrostjo štiri in pol ali pet lig na uro. Car se je peljal s hitrostjo sedem lig na uro. Železniški vlak bi le s težavo dohajal to kočijo.« Kopenska liga znaša 4.445 metrov, kar pomeni, da se je trojka francoskega popotnika peljala s hitrostjo 20-23 km/h, carjeva pa z več kot 30 km/h.

Prav bujni razvoj železnice v Rusiji od leta 1851 naprej z odprtjem proge Moskva-Sankt Peterburg pa je zakoličil konec prevozniškemu poklicu jamščikov. Vse korespondence in ves tovor je poslej potoval po železnici, kmalu pa so na vlake sedli tudi potniki na dolge razdalje. Jamščiki so se postopoma vrnili nazaj v svoj izvorni kmečki sloj. Ostali so v ljudskem spominu, folklori in klasičnem leposlovju.

Preberite še:

Kaj je bilo tako »vélikega« na Petru Velikem?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke