Kako je propadla zadnja možnost za ustavitev boljševikov v Rusiji

Poleti 1919 se je mlada Ruska sovjetska republika znašla v obroču belogardistov – na severozahodu je general Judenič ogrožal Petrograd (kakor se je takrat imenoval Sankt Peterburg), na zahodu so potekali boji s Poljaki, na vzhodu se je za »vrhovnega vladarja Rusije« oklical Aleksander Kolčak, na jugu pa so delovale Oborožene sile juga Rusije (VSJuR) pod poveljstvom Antona Denikina, ki se je odpravljal nad Moskvo.

Denikin je 3. julija 1919, samo nekaj dni pred zavzetjem Caricina (bodočega Stalingrada) izdal direktivo o »pohodu na Moskvo«. Na jugu države je bil ustvarjen ugoden teren za ofenzivo na osrednji del Rusije. »Moskva je bila seveda simbol. Vsi so želeli, da se ’’krene proti Moskvi’’, vsi so dobili upanje,« je zapisal Denikin v svoji knjigi Zapiski o obdobju ruske zmede.

A vsi voditelji belega gibanja niso bili enako optimistično razpoloženi. Poveljnik Kavkaške armade general Pjotr Wrangel je menil, da maloštevilne sile VSJuR (60.000 mož) niso sposobne za tako obsežno kampanjo, ter da bi se morale utrditi na položajih in združiti s Kolčakom.

V nezadržni ofenzivi poleti in jeseni so Oborožene sile juga Rusije zavzele Poltavo, Odeso, Kijev, Voronjež in Orjol. Beli kozaški odredi so se pojavili v Tulski guberniji, samo 250-300 kilometrov od Moskve. Po prodoru v zaledje Južne fronte Rdeče armade je Donski korpus generala Konstantina Mamontova več kot mesec dni sejal paniko na tem območju.

Vrste VSJuR so se okrepile z vojaki iz zasedenih območij in po novem štele 150.000 mož. Od tega jih je okoli 70.000 krenilo proti Moskvi, kjer jih je pričakalo 115.000 rdečeramejcev, ki so imeli manj bojnih izkušenj od Denikinovih čet in bili po seriji porazov demoralizirani.

Lenin je v Moskvi razglašal apel »Vse za boj proti Denikinu!« v katerem je usmeril pozornost na to, da je »to morda najbolj kritičen trenutek socialistične revolucije«. Poleg vsega tega so v začetku oktobra iz Petrograda prispele vznemirjujoče vesti, da je severozahodna armada generala Judeniča skupaj z estonskimi četami in britansko floto krenila proti nekdanji prestolnici Ruskega imperija, da bi podprla Denikinovo ofenzivo.

A Denikinova ofenziva je sredi oktobra pojenjala. Sicer so zavzeli velika območja med Azovskim morjem in Orjolom, a niso imeli dovolj sredstev, da bi jih učinkovito nadzorovali. To je izkoristil anarhist Nestor Mahno, ki se je s svojo vstajniško vojsko nenadoma prebil skozi oslabljene vrste VSJuR in prispel do predmestja Taganroga, kjer je bil štab generala Denikina, in to v odločilnem trenutku bele ofenzive na Moskvo. Bela garda je morala zaradi tega preusmeriti del svojih čet.

Medtem ko so beli izgubljali vojake, so boljševiki dobili nenadejano okrepitev s poljske fronte. Poljakom ni odgovarjal koncept »nedeljive Rusije«, ki ga je gojil Denikin skupaj z ostalimi voditelji belega gibanja, zato je poljski voditelj Jószef Piłsudski septembra nepričakovano sprejel začasno premirje z boljševiki, ti pa so izkoristili priložnost in v Moskvo premestili več deset tisoč vojakov.

Po srditih bojih za Orjol sredi oktobra so čete rdeče Južne fronte prešle v veliko protiofenzivo. Kljub številčni premoči rdečih, so se beli umikali disciplinirano in izvedli nekaj resnih protinapadov, vendar zaman. »Moskva je bila za nas že izgubljena. Mnogi so globoko v sebi čutili obup,« je zapisal beli častnik Anton Turkul v spominih z naslovom Drozdovci v ognju.

Bele čete so bile poražene tako na jugu kot na severu (novembra je bil Judenič pri Petrogradu povsem potolčen). Načrtovani umik VSJuR se je postopoma pretvoril v panični beg, ki ga je spremljalo množično dezerterstvo. Krim je bil poslednja obrambna linija belih na jugu. Tu so se držali vse do novembra 1920, a od oktobra 1919 naprej niso imeli več nobene možnosti, da bi obvladali boljševike.

Preberite še:

Kako je na pogorišču carske Rusije nastala ZSSR?