Kako je nastal ruski vojaški pozdrav?

Ruski predsednik med obiskom pomorske parade v Sankt Peterburgu

Ruski predsednik med obiskom pomorske parade v Sankt Peterburgu

Sergej Gunejev/Sputnik
V ruski vojski vojaki pozdravljajo nadrejene z dlanjo obrnjeno navzdol in samo, kadar nosijo pokrivalo. Kaj je še posebnega na pozdravu v ruski vojski in kako je sploh nastal?

Vojaški pozdrav je v svoji osnovi znak za miroljubne namere – vojaška oseba z njim pokaže, da v desni roki ne drži nobenega orožja. A zakaj je treba dlan dvigniti do glave? Za to obstaja več razlag. Ena pravi, da ta gesta izhaja iz časov viteštva, ko so vitezi dvignili vizir na svojem šlemu, da so pogledali osebo, ki so jo pozdravili. Po neki drugi, bolj smiselni razlagi, pa naj bi šlo za osnovno gesto, ki simbolno nadomešča snemanje pokrivala v znak spoštovanja.

Pred kom ali čem se salutira?

Vojaška parada ob dnevu zmage. Na fotografiji: obrambni minister Sergej Šojgu

Kar je pomembno pri vojaškem pozdravu na splošno, je to, da se ne salutira osebi pač pa uniformi. Vojaški pozdrav je gesta medsebojnega potrjevanja in priznavanja pripadnosti isti organizaciji, simbol vzajemnega spoštovanja vojaških oseb.

Zato salutirajo le osebe v uniformah in to le drugim uniformiranim osebam, z izjemo državnega (in obenem vojaškega) voditelja, kot je predsednik, ki se mu prav tako salutira. A ko npr. salutirajo Vladimirju Putinu, kadar je v civilni opravi, ta pozdrava ne vrača, saj sam ne nosi uniforme in tudi ne vojaškega pokrivala (za razliko od ameriškega predsednika npr.)

V vojski srednjeveške Rusije ni bilo nobenih vojaških pozdravov. Obstajali so določeni vojaški čini, vendar ni bilo poenotene uniforme, visoki vojaški poveljniki pa so obenem držali tudi visoke položaje v državni hierarhiji, zato so drug drugega pozdravljali z priklonom.

Zapuščina Suvorova

Joseph Kreutzinger. Portret grofa Aleksandra Suvorova

Vse do leta 1765 o uporabi vojaškega pozdrava v ruski carski vojski ne obstaja nobenih zapisov. Prav takrat pa je veliki poveljnik Aleksander Suvorov v svojem teoretskem delu Regimentna institucija na novo postavil pravila pozdravljanja v vojski. Ta so določala, da mora vojak svojo naglavno pokrivalo sneti in zadržati v levi roki šest korakov, preden se približa častniku višjega ranga in počakati, da se ta ponovno oddalji šest korakov, preden si ga nadene nazaj.

A s širitvijo oboroženih sil in pojavom različnih pokrival (čelade, kape, čake itd.) se je pojavila potreba po univerzalnem vojaškem pozdravu. Sčasoma so v 19. stoletju v ruski vojski začeli uporabljati t. i. »poljski« ali »dvoprsti« pozdrav z iztegnjenima palcem in sredincem, ki se dotikata drug drugega in pokrivala, medtem ko sta prstanec in mezinec pokrčena ter se dotikata palca. V Rusiji je veljalo, da se tako pozdravlja samo takrat, kadar vojak nosi pokrivalo.

Pozdrav s celo dlanjo

Portret Ludvika Solskega v vlogi starega vojaka v predstavi Varšavjanka (1904)

V drugi polovici 19. stoletja je »dvoprsti« pozdrav zamenjal pozdrav s celo dlanjo. Takole se glasi navodilo v Priročniku za mlade vojake in kozake, natisnjenem v Sankt Peterburgu leta 1887: »Če vojak sreča poveljnika, kateremu je dolžan salutirati, mora dvigniti desno dlan do desnega spodnjega roba svoje kape, in sicer štiri korake preden doseže poveljnika, na način, da so prsti skupaj, palec rahlo obrnjen navzven, komolec pa v višini ramen. Hkrati mora vojak gledati v poveljnika in mu slediti z očmi. Ko gre poveljnik mimo, sme ponovno spustiti roko.

Višji in nižji častnik 13. granadirskega erivanskega polka, 1863

Poveljnike in častnike višjih činov se je poleg tega pozdravljalo v drži »mirno«. Med njimi so bili: vsi člani carske družine, generali, admirali, poveljniki kasarn, poveljniki polkov, eskadronov ter štabni oficirji. V enaki maniri se je salutiralo tudi pri mimohodu državnih praporov in zastav. Puško in golo sabljo je moral vojak nositi pokončno na ramenih. In nikoli, pod nobenim pogojem vojak ni bil dolžan sneti svojega pokrivala, niti v prisotnosti carja.

Vojaški pozdrav v ZSSR in sodobni Rusiji

Car Nikolaj II. med obiskom na fronti (1915)

Zgoraj omenjena pravila je v veliki meri prevzela tudi Rdeča armada ZSSR. Za množične vojaške pozdrave (na primer, kadar je v prisotnosti generala na paradi salutiral celoten polk), je bilo uvedeno naslednje pravilo: Poveljnik enote izvede polni pozdrav z dlanjo, medtem ko vsi ostali pripadniki stojijo na mestu mirno, s pogledom obrnjeni proti poveljniku višjega čina.

Obči pravilnik notranje službe oboroženih sil ZSSR (1960) je nalagal, da se je vso vojaško osebje dolžno med sabo pozdravljati z vojaškim pozdravom, pri čemer morajo nižji čini višje pozdraviti prvi. Pozabiti, ali še huje – zavrniti pozdrav, je veljalo za prekršek, za katerega je bilo predvideno sankcioniranje. Salutirati je bilo treba tudi pred določenimi objekti, kot npr. pred Leninovim mavzolejem, Grobnico neznanega vojaka, množičnimi grobišči vojakov, ki so padli v boju za domovino, vsemi vojaškimi prapori in zastavami, kot tudi pred pogrebnimi procesijami z vojaškim spremstvom.

Jurij Gagarin med poročanjem po vrnitvi s svojega poleta v vesolje

Ta pravila so ostala v veljavi tudi v današnjih oboroženih silah Ruske federacije (z izjemo salutiranja pred Leninovim mavzolejem). Vojaki so dolžni salutirati tudi pred dvema osebama, ki ne nosita vojaške uniforme – pred predsednikom Ruske federacije in premierjem.

Stara tradicija, po kateri se po vojaško salutira le, kadar je glava pokrita s pokrivalom, je ohranjena še danes. Vojak mora salutirati, ne glede na to, ali ima glavo pokrito s kapuco, volneno kapo, čelado ali čem drugim. V primerih, kadar glava ni pokrita (med terenskimi vajami, treningi ipd.) se za vojaški pozdrav šteje zgolj drža »mirno«.

Poveljnik Črnomorske flote viceadmiral Igor Osipov pozdravlja načelnika Črnomorske vojaško-pomorske šole kontraadmirala Aleksandra Grinkeviča.

Kaj pa odzdravljanje? Naj razložimo kar z besedami znamenitega generala in vojaškega teoretika ruske carske vojske Mihaila Dragomirova (1830-1905): »Ko pozdravljamo višjega po činu, izražamo svojo podreditev napram njemu in opravimo vljudnostno gesto, ki je pričakovana na splošno, ne zgolj v vojski. A čast je vzajemna reč in tisti oficirji, ki ne vrnejo pozdrava, ki jim je bil dan s strani nižjih činov, ravnajo slabo, saj s tem pokažejo, da so slabše vzgojeni od vojakov, poleg tega pa vojakom dajejo tudi zgled nespoštovanja pravil. Ne moreš privzgajati doslednosti, če se je sam ne držiš.«

Preberite še:

Pet tujih poveljnikov, ki so se bojevali za Rusijo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke