Kakor je znano, je nemški načrt za zavzetje sovjetske prestolnice (operacija Tajfun) pozimi 1941 – 1942 po uspešni protiofenzivi Rdeče armade popolnoma propadel. Wehrmacht je bil odbit na več sto kilometrov od Moskve. A v nasprotju z razširjenim prepričanjem to ni bil prvi večji poraz vojske Tretjega rajha na vzhodni fronti. Teden dni preden se je pri Moskvi zgodil obrat, je bilo na jugu osvobojeno eno od največjih mest v ZSSR Rostov na Donu.
Rostov na Donu, industrijsko središče s pol milijona prebivalci in ključno cestno in železniško vozlišče, so 21. novembra 1941 zavzeli deli 1. tankovske armade generala Ewalda von Kleista. Mesto, ki je bilo v ZSSR znano kot »biser Dona«, je za Nemce pomenilo »vrata na Kavkaz«, ki so odpirala pot do naftnih nahajališč sovjetskega juga.
Potem ko so mukoma potisnili 56. armado generala Fjodorja Remezova na levi brez Dona, so se okrvavljeni Nemci utrdili na položajih, saj niso imeli kapacitet za nadaljnji prodor.
Za Rostov se je začelo obdobje, ki ga danes domačini poznajo kot »krvavi teden«. Esesovci iz divizije Leibstandard SS Adolf Hitler so se znesli nad tisočimi civilistov. Trupla ubitih so ležala na trgih in ulicah. Znana je fotografija 16-letnega Viktorja Čerevičkina, ki ga je okupator ustrelil, potem ko se je ta uprl ukazu, da naj pobije vse golobe v mestu (da jih ilegalci ne bi uporabljali za zveze), in je cel teden pri sebi skrival ptice. Ta fotografija je služila kot eden od dokazov za nacistične vojne zločine na nürnberških procesih.
Rdeča armada se ni nameravala pomiriti z izgubo Rostova. 27. novembra so tri sovjetske armade (37., 9., in 56.) udarile po mestu iz različnih smeri, ter poskušale spraviti Nemce v obroč. Pehota se je pomikala po tankem ledu zamrznjenega Dona in z okupatorjem vstopala v srdite boje, ki so neredko potekali v stilu mož na moža.
Adolf Hitler je kategorično prepovedal poveljniku armadne skupine Jug generalfeldmaršalu Gerdu von Rundstedtu umik iz Rostova, a ta je ukaz ignoriral. Po večdnevnih uličnih bojih je nemška 1. armada s ciljem izogniti se obkolitvi pričela zapuščati mesto. Firer je Rundstedta takoj razrešil s položaja in ga zamenjal z generalfeldmaršalom Waltherjem von Reichenauom, ki pa je z umikom nadaljeval. Hitler je dojel, da se je preuranil z odločitvijo in osebno priletel v glavni štab armadne skupine Jug v Poltavo (današnja Ukrajina). Ko se je seznanil s stanjem na terenu, je priznal svojo napako in se osebno opravičil Rundstedtu, ki je nadaljeval svoje službovanje v Franciji.
Po osvoboditvi Rostova na Donu 29. novembra je Rdeča armada potisnila nemško vojsko 60-70 kilometrov od mesta do reke Mius, kjer je bila protiofenziva zaključena. Nemško-sovjetska fronta na jugu se je s tem za dolgo časa stabilizirala. Zmaga pri Rostovu ni samo dvignila bojne morale sovjetskim vojakom in civilistom po vsej državi, pač pa je tudi preprečila Reichenauu, da bi poslal okrepitve proti Moskvi, kjer se je 5. decembra začela velika sovjetska protiofenziva. Kakor je kasneje izjavil eden od nemških oficirjev: »Naše neprijetnosti so se začele v Rostovu …«
V naslednjih sedmih mesecih je bil Rostov zaradi bližine fronte pogosto tarča nemških zračnih napadov. V mestu je stalo na ducate bolnišnic, v tovarnah, ki niso bile uničene, pa se je proizvajalo orožje, strelivo, uniforme in oprema za vojsko.
Po katastrofalnem porazu sovjetske ofenzive pri Harkovu maja 1942 so Nemci ponovno dobili priložnost, da se približajo Donu, Volgi in Kavkazu. 24. julija istega leta je Wehrmacht ponovno zavzel Rostov. Rdeča armada je mesto znova osvobodila šele po triumfu pri Stalingradu februarja 1943. Tokrat dokončno.
Preberite še: Skupina »strica Jaše«: Kako je en sovjetski vohun držal v strahu vso Evropo