Kako je bilo z volitvami v ZSSR?

Na prvi pogled se zdi nekoliko presenetljivo, da je sovjetski enopartijski sistem sploh poznal volitve. Ampak jih je. Z novo ustavo leta 1936 je bilo ustanovljeno zakonodajno telo, imenovano Vrhovni sovjet ZSSR, v katerega so ljudje vsake štiri leta volili svoje predstavnike.

Volilni dan je pogosto spominjal na državni praznik z množičnimi prireditvami.

Glasba, deficitarno blago in praznovanje

Podobno kot v drugih državah z monopolizirano politično močjo je bila volilna udeležba tudi v ZSSR zmeraj skoraj 100-odstotna. Tisti, ki so sodelovali na volitvah, pravijo, da nanje ni bilo vršenih nobenih pritiskov. Ljudje so na volitve odhajali prostovoljno, saj so izkaz svojega zaupanja v sistem dojemali kot dolžnost, pa tudi zato ker so oblasti poskrbele za določene spodbude.

Pred volitvami so oblasti vselej organizirale kampanje z namenom povišanja volilne udeležbe. Časopisi so tiskali oznanila o prihajajočih volitvah, s katerimi so javnost obveščali o datumih. Mediji so na veliko pisali o dokaj dolgočasnih poročilih glede priprav na volitve.

Ljudi so na volitve vabili tudi agitacijski posterji.

Volivci so prejemali tudi osebna sporočila, ki so apelirala na njihovo tovariško zavest:

Sodeč po množični udeležbi je ta strategija delovala. Ljudje so prišli na volitve skupaj z družinami in prijatelji ter pogosto delali skupinske fotografije, da so obeležili poseben dan. Vzdušje na volilnih postajah je navadno bilo praznično.

Igrala je glasba in ljudje so na volilnih postajah pogosto tudi plesali.

»Odhod na volitve je bilo zmeraj prvo jutranje opravilo, saj si tam lahko kupil deficitarno blago kot npr. pomaranče, peciva, sladkarije in tudi nekatere redke knjige, ki jih je bilo drugače nemogoče kupiti. Te so hitro pošle,« se spominja 83-letna Aleksandra Gorjušina.

»Sveta dolžnost«

Čeprav so praznovanja in deficitarno blago naredili svoje v spodbujanju ljudi k volitvam, je večina sovjetskih državljanov verjela, da je to njihova dolžnost, saj je oddan glas na volitvah obenem na neki način pomenil tudi zaupnico sovjetskemu sistemu.

»Ljudje so prihajali na volilne postaje ne glede na priložnost za nakup deficitarnih blag. Nekateri so želeli klobase, drugi ne. A vsi so menili, da je voliti treba. To je bila sveta dolžnost,« pravi Nikolaj Bobrov, ki se je udeleževal volitev od leta 1971.

Četudi se komu ni dalo na volitve za potrjevanje vnaprej odobrenih kandidatov, ki niso imeli tekmecev za določen položaj, je svoje naredil pritisk vrstnikov.
»Moj oče na primer, ni kaj dosti maral volitev, a je vseeno hodil volit,« pravi bobrov.

Nesporni kandidati

V ZSSR ni bilo opozicije. Komunistična partija Sovjetske zveze je bila edina legitimna politična sila v državi. Podpora se je pričakovala od vseh in vsakršna opozicija partijski liniji je veljala za nezaupljivost.

Večina kandidatov je kandidirala na platformi Komunistične partije, a bili so tudi formalno neodvisni kandidati, ki pa so se vseeno za položaje potegovali v zavezništvu s kandidati KP in ne proti njim.

V posameznem volilnem okraju je bil samo pa en kandidat, ki je kandidiral na platformi »nezlomljivega bloka komunistov in nepartijcev«.

Volivci so seveda lahko glasovali proti kandidatu, a so za to morali uporabiti volilno kabino, medtem ko so lahko glas »za« oddali preprosto s prazno glasovnico.

Mnogi so tako preprosto oddali prazen listič, na tiste, ki so vstopali v kabine, pa so ljudje gledali sumničavo kot na potencialne disidente.

Šele z nastopom oblasti Mihaila Gorbačova in njegovih reform sovjetskega političnega sistema, je bilo leta 1989 ustanovljeno novo telo, imenovano Kongres ljudskih poslancev, preko katerega so ljudje dobili pokušino tekmovalnega volilnega procesa.

Preberite še: Pet ženskih političark v ZSSR