Kako so se Slovaki borili najprej proti, nato pa skupaj s Sovjeti

Slovaški vojaki in častniki, ki so prebegnili na partizansko stran.

Slovaški vojaki in častniki, ki so prebegnili na partizansko stran.

Sputnik
Slovaki so po spletu okoliščin postali prvi nemški zavezniki med drugo svetovno vojno, a so se obenem izkazali za najmanj nezanesljive.

Spomladi 1939 je nacistična Nemčija dokončno okupirala oslabljeno Češkoslovaško, ki so jo zahodne države pustile na cedilu. Bohemijo in Moravsko (češki del) so nemške čete zasedle skoraj brez prelite kaplje krvi, iz vzhodnega dela nekdanje države pa je bila s strani Berlina vzpostavljena Slovaška republika.

Nemške čete na Češkoslovaškem

Ta je postala prva samostojna država Slovakov v zgodovini. A še zdaleč se niso vsi veselili dejstva, da je bila njihova domovina pretvorjena v totalitarno satelitsko državo Tretjega rajha. V razklani slovaški družbi so nekateri pomagali Hitlerju graditi "novo Evropo", drugi pa so se pridružili vse bolj številčnemu odporniškemu gibanju.

Po nemškem napadu na ZSSR se je na deset tisoče Slovakov znašlo na vzhodni fronti, kjer so se bojevali na obeh straneh fronte.

Skupaj s Hitlerjem

Obisk slovaškega premierja Tuke v Berlinu. V sredini je nemški zunanji minister Ribbentrop.

Slovaška republika je tako postala prva nemška zaveznica v drugi svetovni vojni. Septembra 1939 je njena 50.000-glava vojska sodelovala pri okupaciji Poljske in ji nameravala iztrgati ozemlje, ki ga je stara Češkoslovaška izgubila v prejšnjih letih.

Junija 1941 je vlada predsednika Jozefa Tisa in premierja Vojtecha Tuke nacistom ponovno ponudila, da bi se bojevala skupaj z njimi. "V popolni solidarnosti z Velikonemškim imperijem slovaški narod zaseda svoje mesto pri obrambi evropske kulture, deli naše vojske so prestopili meje, da bi se pridružili nemškim četam v boju," je 22. junija po radiu oznanil minister za notranje zadeve Alexander Mach.

Slovaški duhovnik in politik Jozef Tiso (1887-1947) pozdravlja nemške okupatorje leta 1939.

Slovaške čete so se udeležile bojev proti ZSSR že na samem začetku v sestavi nemške 17. armade. Hkrati je v državi potekala množična mobilizacija in kmalu je slovaška armadna skupina na vzhodni fronti štela več kot 40.000 vojakov.

Zelo kmalu pa se je izkazalo, da kvantiteta še zdaleč ne more nadomestiti kvalitete. Slabo izurjene in pomanjkljivo mobilne slovaške čete s prav tako slabo usposobljenim častniškim kadrom niso mogle učinkovito sodelovati v nemški bliskoviti vojni.

Nemški propagandni posnetki bojev na Karpatih, oktober 1944

Potem ko so večji del Slovakov Nemci jeseni 1941 preprosto poslali domov, je na sovjetskih tleh ostalo vsega okoli 15.000 mož, razdeljenih v več enot. Eni od njih – 2. varnostni diviziji – so bile zaupane protipartizanske naloge in varovanje pomembnih objektov v zaledju in železniških povezav na okupiranem ozemlju Ukrajine.

Od novembra 1942 do oktobra 1943 je na sovjetsko-nemški fronti delovala 13. slovaška lovska eskadrilja, na zasedenem Krimu pa je bila več mesecev nastanjena 41. bombniška eskadrilja.

Nemška in slovaška pehota vstopa v Rostov na Donu.

Najbolj bojno sposobna slovaška enota je bila 1. pehotna divizija pod poveljstvom nemške armadne skupine Jug, ki je sodelovala v bojih za Kijev, še posebej učinkovito pa se je izkazala med ponovnim zavzemanjem Rostova na Donu julija 1942 ter se prebila celo do predgorij Severnega Kavkaza, od koder pa se je kmalu začela tudi umikati skupaj z nemškimi zavezniki.

Nezanesljivi

Zajeti slovaški vstajniki, 1944

Že na samem začetku vojne je Vojtech Tuka v telegramu nemškemu zunanjemu ministru Joachimu von Ribbentropu sporočil, da "se je slovaški narod odločil aktivno in z vsemi silami postaviti na stran velikega nemškega naroda". A na terenu stvari niso potekale tako složno, kot je upal slovaški premier.

Vojtech Tuka, osovraženi slovaški voditelj, ki je podpiral naciste.

Slovaki so množično prehajali na stran sovjetskih partizanov ali pa se brez boja predali Rdeči armadi že v prvih letih vojne, ko se je zdelo, da Sovjete čaka neizbežen poraz. Tako je načelnik štaba 101. slovaškega polka 2. varnostne divizije Ján Nálepka vzpostavil kontakt s partizani že v začetku leta 1942. 15. maja 1943 je prebegnil s skupino vojakov in častnikov ter se bojeval proti Nemcem, vse dokler ni 16. novembra istega leta padel v boju. Po vojni je bil posmrtno odlikovan z nazivom junaka Sovjetske zveze.

"Če nas je kdorkoli reševal ali se zelo spoštljivo obnašal do nas, so to bili Slovaki ..." se je spominjala prebivalka okupiranega ukrajinskega Korostiševa Lidija Girenko: "Imeli so enega tako čednega konjenika, Daniela Gonta, celo ime sem si zapomnila. Partizanom je skrivoma predajal informacije, v katero smer se umakniti, kje se zbirajo Nemci … Pomagal je. Nemci so ga hoteli ustreliti, očitno so nekaj izvohali. A slovaško poveljstvo je odvrnilo ’’Mi mu bomo sodili na Slovaškem’’, in tako so ga poslali domov na Slovaško, kjer mu seveda nihče ni sodil. Morda so ga samo zaprli, da bi izgledalo kot kazen, a to je bilo vse." Kljub temu, da so slovaški vojaki na splošno do civilnega prebivalstva izkazovali spoštovanje, so bili primeri, ko so bili vpleteni v vojne zločine.

Češki vojaki v sovjetskih uniformah postavljajo mejni prehod na prelazu Duklja, na nedavno osvobojenem delu svoje domovine.

Slovanski zavezniki so Nemcem povzročali prave glavobole; neprestano so morali klicati nazaj, razoroževati in pošiljati v zaledje najmanj zanesljive enote. Avgusta 1944 so tako razorožili celotno 38.000-glavo Vzhodnoslovaško armado, vzpostavljeno za zaščito države pred približujočimi se "hordami boljševikov". Ko se je začela organizirati Slovaška narodna vstaja, velik del vojske, ne samo, da je ni poskušal zadušiti, ampak se ji je pridružil. Na koncu se je morala z vstajniki ukvarjati nemška vojska, vse preostale slovaške oborožene sile pa je Berlin vzel pod strogi nadzor.

Skupaj z Rdečo armado

Praška ofenziva (6.-11. maja 1945). Antonín Sochor, poveljnik čete 1. pehotnega bataljona 1. samostojne češkoslovaške pehotne brigade med vojaki

Na deset tisoče Čehov in Slovakov se je med vojno bojevalo v sestavi zavezniških vojska za ponovno vzpostavitev svoje države na političnem zemljevidu Evrope. Prav ti so vzpostavili prve tuje enote, ki so se podale v boj proti nacistom ob boku z Rdečo armado na sovjetskih tleh.

Po napadu nacistične Nemčije in Slovaške republike na ZSSR je sovjetsko vodstvo zavrnilo priznanje marionetne države Jozefa Tisa ter vzpostavilo politično sodelovanje s češkoslovaško vlado v izgnanstvu pod vodstvom Edvarda Beneša.

Baterija 1. češkoslovaškega korpusa na prelazu Duklja

Na podlagi vzajemnega dogovora, sklenjenega v začetku leta 1942 pri Buzuluku na meji s Kazaško SSR s Čehi in Slovaki, ki so se znašli na sovjetskem ozemlju (večinoma je šlo za tiste, ki so pred nacisti pobegnili na Poljsko), je bil ustanovljen 1. češkoslovaški samostojni pehotni bataljon.

Prvi poveljnik bataljona Ludvík Svoboda je v svojih spominih zapisal naslednje: "Prostovoljci, ki so prišli v Buzuluk iz različnih koncev nepregledne sovjetske dežele, se bojni enoti niso pridružili zato, da bi proti čemu demonstrirali, pač pa zato, da bi se borili in pomagali svojemu narodu oprati sramoto Münchna in čim prej obračunati z okupatorji, kolaboranti in izdajalci."

Vojaki 1. češkoslovaškega armadnega korpusa

Čehi in Slovaki so od marca 1943, ko so nastopili boj, izkazali veliko borbenost in visoko usposobljenost. Kmalu je bila na osnovi bataljona formirana brigada, aprila 1944 pa tudi 1. češkoslovaški armadni korpus, ki je štel 16.000 mož.

Septembra in oktobra 1944 se je korpus skupaj z drugimi enotami Rdeče armade poskušal prebiti preko Karpatov in priskočiti na pomoč Slovaški narodni vstaji, vendar mu to ni uspelo. Na območje pod nadzorom vstajnikov je bila poslana le 2. češkoslovaška desantna brigada, a tudi ona je bila primorana, da se zaradi velikih izgub umakne, potem ko so Nemci vstajo zadušili.

2. slovaška partizanska brigana, dan zmage

Slovaki in Čehi, ki so se borili na strani ZSSR, so konec vojne pričakali v Pragi. 10. maja 1945 je bilo mesto namreč osvobojeno in vanj je vstopil odred 1. češkoslovaške tankovske brigade, teden dni kasneje pa je po ulicah prestolnice nove Češkoslovaške na svečani paradi zakorakal celoten korpus.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke