Poslednja nemška ofenziva v drugi svetovni vojni (FOTO)

Getty Images
Čeprav so se spomladi 1945 sovjetske sile približale Berlinu na vsega nekaj deset kilometrov, se je Hitler odločil izvesti protinapad na povsem drugem koncu.

6. marca 1945 zjutraj se je po množičnem artilerijskem obstreljevanju sovjetskih položajev okoli Blatnega jezera in jezera Velence ter ob reki Dravi sprožil pravi plaz nemških tankov in pehote. Nemška vojska je začela operacijo Spomladansko prebujenje, ki je postala, kakor se je izkazalo kasneje, njena zadnja velika ofenziva v drugi svetovni vojni.

Spomladi 1945 je bilo stanje na vzhodni fronti za Nemčijo malodane katastrofalno – Rdeča armada je dosegla oddaljene dostope do Berlina in se približala nemški prestolnici na vsega 70 km. Med premorom, ko so si sovjetske sile nabirale moči za odločilni napad na prestolnico Tretjega rajha, pa so v protinapad krenili tudi Nemci, a precej južneje – na Madžarskem. Cilj je bil presenetiti Sovjete na Donavi in s tem obraniti poslednja nahajališča nafte v zahodni Madžarski in Avstriji, kajti njihova izguba bi dokončno zapečatila usodo nemškega vojaškega stroja, ki po tem več ne bi bil sposoben nadaljevati vojne.

Za izvedbo Spomladanskega prebujenja so bile skoncentrirane precejšnje sile, ki so štele okoli 430.000 vojakov, več kot 800 tankov in samohodk, 6.000 artilerijskih orodij in minometov ter več kot 800 letal. V središču ofenzive je bila 6. tankovska armada esesovskega generalpolkovnika Seppa Dietricha, ki je bila posebej za to ofenzivo premeščena z zahodne fronte.

Nemcem so v Madžarski stale nasproti sile 3. Ukrajinske fronte z več kot 400.000 vojaki (vključno z bolgarskimi in jugoslovanskimi zavezniki), 6.800 artilerijskimi orodji in 700 letali. Resen problem je predstavljalo pomanjkanje tankov, saj so imele sovjetske sile po krvavih zimskih bojih za Budimpešto na voljo vsega okoli 400 enot.

Kljub temu, da se je nemška operacija pripravljala v strogi tajnosti, je poveljstvo Rdeče armade po zaslugi izvidnikov zanjo izvedelo vnaprej in začelo pripravljati globoko večlinijsko obrambo. Nemški napad so pričakovali najkasneje marca, edino, česar Sovjeti niso vedeli, so bile glavne smeri napada.

Krvavi spopadi so se pričeli 6. marca, in sicer na območju med reko Dravo, kjer so svoje položaje branile bolgarske in jugoslovanske enote, in jezeroma Balaton in Velence, kjer je 6. tankovska armada SS izvedla glavni napad. "Na Blatnem jezeru je naš polk utrpel hude izgube. Na položaje naše divizije je naenkrat jurišalo 200 nemških tankov, habvice smo usmerili neposredno proti njim … To je bil izjemno težak boj. Dejansko naš polk v celotni vojni ni izgubil toliko vojakov kot na Madžarskem," se je spominjal poročnik 877. artilerijskega polka Eduard Melikov.

Odločilno vlogo pri porazu nasprotnika je odigrala protitankovska artilerija. Artileristi so pogosto nadaljevali z odporom, celo takrat, ko so ostali brez kritja zmedene in umikajoče se pehote. Ko so ostali brez orodij, so sami prevzeli vlogo pehote. Na veliko so se posluževali zased, v katerih so s havbicami in tanki z neposredne razdalje razstreljevali nemške oklepne kolone.

6. marca zvečer je poveljnik armadne skupine Jug general Otto Wöhler poročal načelniku generalštaba nemške kopenske vojske Heinzu Guderianu: "Tanki se zaradi blata le s težavo premikajo čez območje, vse ceste so prekrite z minskimi polji in artilerijo nasprotnika. Pehota ne more zagotoviti hitrega preboja s položajev, zaradi hudih bojev pa vojakom zmanjkuje streliva. Izkazalo se je, da je nasprotnik pričakoval naš napad in se nanj pripravil, čeprav ni vedel točnega časa in kraja glavnih napadov."

Po nekaj dneh težkih bojev so nemške sile ob velikih izgubah kljub vsemu uspele prebiti dve liniji sovjetske obrambe. Poveljnik 3. Ukrajinske fronte maršal Fjodor Tolbuhin se je obrnil na sovjetski generalštab s prošnjo, da mu dovolijo aktivacijo 9. armade, ki je bila v rezervi. Prošnja je bila zavrnjena (armado so v generalštabu želeli prihraniti za napad na Avstrijo), maršalu pa je bilo rečeno, da se mora znajti z razpoložljivimi silami.

Ne glede na lokalni uspeh, pa so nemški napadi zamrli. Wehrmacht je uspel prodreti največ 30 km v notranjost sovjetskega območja in 15. marca prešel k obrambi. "Propadle so vse možnosti za odločilni uspeh," je v spominih zapisal Heinz Guderian: "Izgubljena je bila do tedaj vztrajna visoka bojna morala SS-ovskih divizij. Pod kritjem vztrajno borečih se tankistov so se v nasprotju z ukazi umikale cele enote. Na te divizije se ni bilo več mogoče zanašati. Za Hitlerjevo potrpljenje je bila to kaplja čez rob. S strašnim gnevom je ukazal vojakom strgati rokavne našitke z imeni teh enot."

Med boji v okolici Blatnega jezera je 6. tankovska armada SS izgubila več kot 250 tankov in samohodk ter prenehala obstajati kot bojno sposobna sila. Že 16. marca, en dan po koncu Spomladanskega prebujenja, je Rdeča armada pričela z operacijo za napad na Dunaj, kmalu pa je tudi vso madžarsko ozemlje bilo očiščeno nemških enot.

Preberite še: Sledi razdejanja: Kraji v Moskvi, ki še vedno nosijo brazgotine druge svetovne vojne

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke