Kako je ruska pravoslavna cerkev pomagala Rdeči armadi premagati naciste

Pravoslavni duhovniki so pod sovjetsko oblastjo pretrpeli marsikaj, a kljub temu so bili eni od prvih, ki so se postavili za obrambo ZSSR.

Ob izbruhu druge svetovne vojne je Ruska pravoslavna cerkev kljub ostri protireligijski politiki v ZSSR še zmeraj obstajala. Doživela je notranji razkol, izgubila nekdanji vpliv in se s trudom borila za preživetje. Celo sodelovanje s sovjetskimi oblastmi duhovščini ni zagotavljalo mirnega življenja – cerkve so se zapirale, duhovnike pa so pošiljali v kolonije.

Ne glede na vse to pa se je cerkev ob nemškem napadu na ZSSR leta 1941 nemudoma pridružila boju zoper naciste. Pri tem se duhovniki niso omejili le na moralno podporo, ampak so se aktivno vključili v boj proti sovražniku na fronti in v zaledju.

Pomoč na fronti

Že 22. junija 1941 na dan napada nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo je takratni vodja Ruske pravoslavne cerkve metropolit Sergij na lastno pobudo nagovoril pravoslavno prebivalstvo države. V nagovoru je med drugim povedal: "Ruski narod ni prvič postavljen pred takšne preizkušnje. Z božjo pomočjo bo tudi tokrat v prah spremenil sovražne fašistične sile … Cerkev Kristusova blagoslavlja vse pravoslavce, ki branijo svete meje naše Domovine."

Duhovniki ljudi za boj proti Nemcem niso samo motivirali s pridigami, ampak so organizirali tudi zbiranje sredstev za potrebe obrambe, za borce Rdeče armade, bolne in ranjene. Pomagali so družinam vojakov, ki so padli na fronti in sirotam, ki so med vojno izgubile vse svoje sorodnike. Cerkve in samostani so z lastnimi sredstvi postavljali vojaške bolnišnice in previjališča za ranjence.

Leta 1943 je metropolit Sergij prosil Stalina odpreti poseben račun v državni banki za zbiranje prostovoljnih prispevkov za oklepna vozila Rdeče armade. Stalin je dal soglasje in mu v odgovor poslal zahvalno pismo.

Po zaslugi te pobude je bila vzpostavljena tankovska kolona Dmitrij Donskoj (poimenovana v čast moskovskemu knezu, ki je leta 1380 premagal Mongole na Kulikovskem polju). 7. marca 1944 so v vasi Gorjelki v Tulski regiji Rdeči armadi slavnostno predali 19 tankov T-34-85 in 21 ognjemetnih tankov OT-34, ki so jih nato razporedili med divizijami. Eden od redkih ohranjenih primerkov danes stoji na območju Donskega samostana v Moskvi.

S prispevki vernikov iz Novosibirska je bila ustanovljena zračna eskadrilja Za domovino (Za rodinu), ob pomoči cerkve pa je bila v čast novgorodskega kneza Aleksandra Nevskega, ki je v 13. stoletju branil severozahodne meje Rusije pred nemškimi križarji, ustanovljena še ena eskadrilja.

Mnogi duhovniki, ki so se šele vrnili iz kazenskih kolonij, so bili vpoklicani na fronto, kjer so se borili v vrstah Rdeče armade. Drugi so medtem sodelovali pri izkopavanju okopov ali organiziranju protizračne obrambe v zaledju. Mnogo jih je bilo nagrajenih z medaljami za obrambo Leningrada, za obrambo Moskve in za pogumno delo med vojno.

Na okupiranih območjih

Nemci so na okupiranih ozemljih Sovjetske zveze propagandno odpirali cerkve in s tem skušali ustvarjati občutek obnove verskega življenja. A samo majhen del pravoslavne duhovščine je prešel na njihovo stran, večina se je priključila odporniškemu gibanju.

"Naj vam vaši lokalni partizani služijo ne samo za zgled, ampak naj bodo tudi predmet vaše stalne brige. Pomnite, da je vsaka usluga, izkazana partizanom, usluga Domovini in dodaten korak k naši lastni osvoboditvi izpod fašističnega jarma." S temi besedami se je metropolit Sergij obrnil k duhovnikom na okupiranih ozemljih.

Duhovniki so v svojih pridigah pozivali prebivalstvo k odporu proti nacistom, zavračali izvajanje maš za nemško vojsko in za partizane zbirali izvidniške informacije, jim nudili hrano, obleko in prenočišče. Oče Fjodor Puzanov je uspel na okupiranem območju Pskovske regije zbrati za pol milijona rubljev denarnih in drugih sredstev ter jih ponuditi za izdelavo tankovske kolone Dmitrij Donskoj.

Najpogumnejši duhovniki pa so odhajali med partizane. Tam niso samo izvajali bogoslužij, opravljali spovedi in blagoslavljali borcev, temveč so tudi sami sodelovali v diverzantskih operacijah in bojnih spopadih. Mnogi med njimi so tako prejeli odlikovanje partizanu velike domovinske vojne.

Nemci so z duhovniki, ki so pomagali partizanom, surovo obračunali. V Poleški eparhiji (pravoslavni škofiji) na ozemlju Belorusije so postrelili več kot polovico vseh tamkajšnjih duhovnikov. Župnika cerkve v Starem selu v ukrajinski Rovenski regiji očeta Nikolaja Piževiča pa so živega zažgali na njegovem domu skupaj z njegovo družino, ker je skrival partizane in težko ranjene vojake Rdeče armade.

Premirje

Sovjetske oblasti so že v prvih dneh vojne visoko ocenile doprinos Ruske pravoslavne cerkve v boju proti sovražniku. Julija 1941 so sovjetski časopisi začeli objavljati pozitivne prispevke o verskem življenju v Sovjetski zvezi.

Stalin pa cerkvi ni podal roke samo zaradi njenega izkazanega domoljubja. Pomembno zanj je bilo, da se zoperstavi nemški politiki privabljanja pravoslavne duhovščine na svojo stran in prepreči njeno spreminjanje v "peto kolono". Poleg tega so dobri odnosi med državo in cerkvijo precej olajšali sodelovanje z zahodnimi državami, ki jih je že dolgo skrbela sovjetska politika do vere.

4. septembra 1943 se je odvilo zgodovinsko srečanje med Josifom Stalinom in metropolitom Sergijem, ki precej spremenilo cerkveno življenje v državi; cerkvi je bilo odslej dovoljeno, da izvoli patriarha (ta je postal Sergij), začne odpirati cerkvene šole, začelo se je izdajanje verske literature, ustanovljen je bil Svet za zadeve pravoslavne cerkve, brez soglasja katerega lokalne oblasti niso smele zapirati cerkva. Ne glede na to, da je versko življenje še zmeraj ostalo pod strogim nadzorom države, pa je bil storjen velik korak naprej za Rusko pravoslavno cerkev.

Očiten izraz hvaležnosti sovjetskih oblasti pravoslavni cerkvi je bilo dejstvo, da so na parado zmage 24. junija 1945 povabili visoke cerkvene dostojanstvenike kot častne goste.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke