Kako se je spomenik Leninu znašel v nacistični Nemčiji

2. julija 1945 so sovjetske čete vstopile v mestece Eisleben, rojstni kraj nemškega teologa Martina Luthra. Na svoje začudenje so na glavnem trgu sredi nizkih srednjeveških hiš zagledali spomenik Vladimirju Iljiču Leninu, delo znamenitega sovjetskega kiparja Matveja Manizerja (1891-1966). To je bil prvi spomenik Leninu v Nemčiji. A kako neki se je znašel na ozemlju nacistov?

Iljič v Detskem

Skoraj vsakdo, ki je že kdaj obiskal Moskvo, se je seznanil z deli Matveja Manizerja. Ta umetnik je namreč avtor skulptur, ki krasijo metro postajo Ploščad Revoljucii (Trg revolucije), med drugim tudi obmejnega policista s psom, katerega smrček je "za srečo" podrgnilo že nešteto ljudi. Prav Manizer je leta 1953 napravil tudi posmrtno masko Stalina.

V dvajsetih letih je Manizer izdelal model Leninovega kipa, ki je bil nato večkrat odlit v bronu. Značilna podoba odločnega Lenina s čepico in tridelno obleko, z levo roko, ki se drži brezrokavnika in desno v hlačnem žepu, je bila postavljena v Habarovsku, Kirovogradu in Kujbišovu (danes Samara). Poleg tega se je kip pojavil še v Carskem selu, letni rezidenci ruskih carjev, ki je bilo s prihodom boljševikov na oblast preimenovano v Detskoe selo (od leta 1937 naprej pa v Puškin). Tukaj je bil spomenik Leninu postavljen leta 1926 pred nekdanji sanatorij za ranjene vojake (kasneje sanatorij sindikatov).

Ko so Nemci leta 1941 zasedli Puškin, jih je precej prevzel bronasti 3,2 metra visok Leninov kip, ki je tehtal več kot tri tone. Seveda njihovo zanimanje zanj ni bilo estetskega, temveč povsem praktičnega značaja – kip je predstavljal vir barvnih kovin. Tako so Lenina vrgli s podstavka in ga poslali v Nemčijo na pretopitev.

Lenin in legenda

Lenina so dostavili v obrat leta 1943 v vagonu skupaj z drugimi kovinami, ki so jih Nemci zaplenili v ZSSR in so bile tako zelo pomembne za nemško vojno industrijo. Lenin je ležal med zmečkanimi kupolami, starimi sidri in drugo navlako. "Spomnim se, da je ležal na hrbtu in ga je bilo lahko prepoznati po čepici," je kasneje povedal Helmut Gehlmann, eden od socialističnih delavcev. Istega večera, kakor pravi zgodba, je skupina nemških delavcev, protifašistično nastrojenih nekdanjih komunistov in socialdemokratov, skupaj s sovjetskimi vojnimi ujetniki zakopala Leninov kip v zemljo na deponijo, čez pa so nasuli razni kovinski odpad.

Ko so 14. aprila 1945 v Eisleben vkorakale ameriške sile, naj bi delavci obrata prosili ameriško poveljstvo za dovoljenje postaviti kip, a Američani so jim to prepovedali in Lenin se je še nekaj mesecev valjal po deponiji. Ko je kasneje istega leta postalo jasno, da bo Eisleben padel pod sovjetsko okupacijski območje, pa so se vseeno odločili, da Lenina postavijo pokonci. Ko je Rdeča armada vstopila v mesto, so vojaki sredi trga presenečeni zagledali voditelja delavske revolucije. "Lenin je prišel sem pred nami," naj bi govorili Rusi.

Na nasprotni strani lesenega podstavka so nemški delavci izrezljali spominski zapis, ki je pričal o tem, da so protifašisti s tovarne preprečili pretopitev kipa in ga 2. julija 1945 postavili na mestnem trgu "v čast Rdeči armadi". 1. maja 1948 je sovjetska stran tudi uradno predala spomenik mestu Eisleben.

"Dosjeji Lenina"

Nato so to izjemno zgodbo najverjetneje dodelali vzhodnonemški komunisti pod vplivom Moskve. Da bi našli ljudi, ki so med vojno skrili spomenik, je v NDR v petdesetih letih iz Moskve prispela skupina z Inštituta marksizma-leninizma.

Po besedah nemških raziskovalcev pa delavci tovarne v resnici naj ne bi imeli namena postaviti kipa Leninu in so to storili šele v zadnjih tednih, preden je v mesto vkorakala sovjetska vojska. Pred tem je spomenik, kakor naj bi pričali delavci, med drugim tudi Helmut Gehlmann, preprosto ležal na deponiji skupaj z drugimi skulpturami in ga nihče ni skrival. V pretopitev najbrž ni šel zaradi svoje velikosti in oblike – za uspešno pretopitev bi ga bilo najprej treba razrezati na kose.

A takšna narativa je bila iz ideološkega vidika problematična, zato so se jo odločili pomesti pod preprogo in okrepiti prvotno zgodbo. Leta 1954 je v osmi številki revije Smena (Izmena) izšel dolg članek, v katerem so avtorji opisali "reševanje" spomenika v stilu pravega trilerja.

Leta 1958 je Eisleben z delegacijo sovjetskih kulturnikov obiskal sam Matvej Manzer in "nepričakovano" prepoznal svojo stvaritev. Dve leti kasneje je bil "v odgovor" v Puškin poslan spomenik nemškemu komunistu Ernstu Thälmannu in postavljen na mestu, kjer je nekoč stal Manizerjev Lenin (danes stoji na Sofijski aveniji). Leta 1970, ob 100. obletnici Leninovega rojstva, je Meissenska manufaktura celo izdelala porcelanasto spominsko medaljo z upodobitvijo spomenika.

Po združitvi Nemčije leta 1991 je bil Lenin iz Eislebna premeščen v Nemški zgodovinski muzej v Berlinu, leta 2006 pa je saški zgodovinar Andreas Stedtler izdal knjigo Die Akte Lenin(Dosjeji Lenina), v kateri je legendo dokončno ovrgel. "Pobudniki tega projekta so imeli nedvomno zavidljiv politični instinkt. Postaviti spomenik neposredno pred prihodom Rdeče armade v mesto, je bila genialna poteza," je zapisal Stedtler.