Kljub uradnemu sovjetskemu preziru do vsega zahodnega je dejansko obstajalo aktivno in tesno partnerstvo med ZSSR in "nemoralnim" Zahodom. Te vezi sicer nikoli niso bile priznane javno, a dokazi zanje ostajajo v tujih medijih in sovjetskih notranjih arhivih.
Delavec v proizvodnji priljubljene športne obutve podjetja Adidas, ki je sodelovalo s Sovjetsko zvezo.
T. Kuljbicka/TASSEna teh konvergenčnih točk je bil Adidas.
Po drugi svetovni vojni so olimpijske igre postale ena od glavnih platform za oglaševanje športne opreme, čeravno neuradno. Vsako podjetje na svetu je sanjalo o tem, da bi najboljši športniki nosili njihov izdelek. Sovjetska zveza je bila v tem smislu še posebej privlačna, saj so bili sovjetski športniki med najuspešnejšimi na svetu, samotarska narava njihove države pa je privabljala pozornost.
Viktor Sanjejev, trikratni olimpijski prvak v skoku s palico na treningu.
Givi Kikvadze, Feliks Krimski/TASSZveza med Adidasom in ZSSR se je najverjetneje začela leta 1980, ko je Moskva gostila poletne olimpijske igre. Iz zapisnika Sovjetskega športnega komiteja iz leta 1979 "o partnerstvu z Adidasom (ZRN)" je zapisano, da sovjetski športni komite s tem nemškim podjetjem vzpostavlja stalno partnerstvo "za prihodnjih 20 let".
Sergej Bubka, zaslužni mojster športa ZSSR, svetovni rekorder, svetovni in evropski prvak v skoku s palico na domačem državnem prvenstvu v lahki atletiki leta 1984
Jurij Somov/SputnikSovjetski športniki so pogosto nosili tudi druge zahodne znamke. Leta 1965 je New York Times ob navajanju AP poročal od nabavi 46 parov košarkarskih copat od podjetja Converse.
Ženska rokometna ekipa kijevskega Spartaka, ki je 11 krat osvojila državno prvenstvo ZSSR.
V. Sedačov/SputnikRazlaga za te dvojne standarde je bila precej preprosta: ZSSR ni bila dovolj konkurenčna v proizvodnji športne opreme, saj ni imela ne tehnologije ne materialov. Po drugi strani pa je morala najti način, kako zakriti partnerstvo z zahodnimi imperialisti. Rešitev za to je bila precej preprosta.
Mednarodno atletsko tekmovanje Memorial bratov Znamenski
Jurij Somov/SputnikIn tako je v drugi polovici sedemdesetih sovjetsko vodstvo začelo oblikovati uradno partnerstvo z Adidasom. Podjetje je postalo uradni dobavitelj za prihajajočo olimpiado, športna obutev pa je predstavljala glavni delež dobav. A leta 1979 je sovjetska intervencija v Afganistanu sprožila mednarodni bojkot in močno poslabšanje odnosov z Zahodom. 65 držav, vključno z Zahodno Nemčijo, je umaknilo prijavo na olimpijske igre in posledično se je tudi Adidas znašel v precepu, saj je s Sovjeti že imel podpisano mikavno pogodbo. Na koncu podjetje ni imelo druge izbire, kot da se ukloni. Sodeč po zgodovinskih dokumentih je moral v tem težavnem obdobju za olimpijske igre direktor podjetja Adidas Horst Dassler postati nekakšen tuji konzul ZSSR. Njegova neuradna vloga je vključevala pravočasno obveščanje sovjetskega vodstva glede nemškega odnosa do ZSSR.
Sovjeti so s svoje strani kapitalističnemu podjetju naložili stroge zahteve. Prva je bila odstranitev vseh logotipov z imenom "Adidas", zato da se zahodna znamka ne bi pojavljala na fotografijah sovjetskih športnikov. Kot drugo pa je moralo podjetje v Sovjetski zvezi postaviti proizvodno linijo, po svojem umiku pa vso opremo pustiti tam.
Prizor iz filma 9. četa
Fjodor Bondarčuk/PK Slovo, Art Pictures Group, Kanal STS, 2005.Za dosego tega so Sovjeti kupili licenco za proizvodnjo na svojem ozemlju. Za Adidas je to bila ustaljena praksa, ZSSR pa je postala 20. država sveta z lastno proizvodnjo Adidasovih športnih copatov. Poleg same licence so morali kupiti še opremo, kemična sredstva in druge materiale, saj je strokovna revizija pokazala, da ima ZSSR na voljo samo tri umetne materiale s seznama potrebnih za proizvodnjo copat.
Kultni model Gazelle je bil proizveden v različnih barvnih variantah, a ste ga zelo težko našli v trgovinah. Del proizvodnje je šel nemudoma v izvoz, drugi del pa sovjetskim športnikom – ki so prejeli samo modro varianto, zaradi česar so mislili, da v drugih barvah preprosto ne obstajajo. Prepoznavne tri črte so pustili, napis "Adidas" pa zamenjali z "Moskva" - ime, pod katerim so ti copati postali tudi znani.
Nato je modo nošenja športnih copat prevzela tudi sovjetska javnost. "Pred [olimpijskimi igrami] ta kult ni zares obstajal. Športni copati so se nosili samo med aktivnostmi, nikoli nisi videl, da bi jih kdo nosil na delo," se spominja neka domačinka. "Pred olimpijado je bilo opravljenega ogromno PR-ja za sovjetsko reprezentanco, vključno s fotografijami, še posebej v tujini in s filmskimi kadri … Ljudje so postali zelo pozorni in se odločili, da bodo kavbojke in športne copate začeli nositi tudi za vsakdanja opravila, in tako se je začel trend. Naenkrat so copati prišli v modo, celo tisti domače proizvodnje, ki so ustvarjali deficit."
Bili so tudi poskusi v ZSSR zagnati proizvodnjo kavbojk, a izvedba je bila precejšen neuspeh, končni rezultat pa ni bil prav nič podoben temu, kar je bilo priljubljeno v Združenih državah. Da bi se izognili podobnemu scenariju pri proizvodnji športnih copat, so pri Adidasu uvedli stroge kadrovske zahteve.
Miša Ulihanjan, direktor tovarne športnih copat Egvard, ki proizvaja Adidasove izdelke od leta 1985, je o tem povedal sledeče: "Nemci so prišli sem in najeli mlada dekleta pod 23. letom starosti. Sprejeli niso nobenega starejšega. Tega preprosto niso dovolili. Drugi pogoj je bil, da ne smejo imeti predhodnih delovnih izkušenj ali kakršnekoli specializacije. Pri teh letih namreč človek še ni imel dovolj izkušenj, da bi se navadil na površno delo, zato je njihovo usposabljanje vključevalo le proizvodnjo Adidasovih copatov."
Športni copati, proizvedeni v ZSSR, so bili dejansko precej visoke kakovosti, prav takšne, kot v Nemčiji. Iz tega razloga je blagovna znamka Moskva prišla tudi v roke (ali bolje rečeno "na stopala") vojakov v Afganistanu (zaradi katerega je bila bojkotirana olimpijada v Moskvi).
Razlog je bil to, da standardna sovjetska oprema ni bila primerna za surovo afganistansko pokrajino, domača obutev pa je imela še en posebej velik problem – sovjetski škornji so bili preglasni in neprimerni za premagovanje gorskega terena.
Tako so sovjetske elitne posebne enote, kot npr. VDV (padalci) ali specnaz dobile dovoljenje za improviziranje – izbrali so si lahko svojo "univerzalno" obutev glede na geografske pogoje, v katerih so delovali. Športni copati Moskva so se zdeli idealna izbira, z izjemo ene malenkosti, povezane z javno podobo: "Poveljniki so zmeraj, kadar je to bilo mogoče, svoje vojake zalagali s teniškimi copati," je pisalo v nekem ameriškem vojaškem raziskovalnem poročilu iz leta 1995.
Sovjetsko poveljstvo se je negativne podobe takih objav zavedalo, zato je nasprotovalo temu, da bi se fotografije z vojaki v športnih copatih javno objavljale. Kljub temu pa se jih je nekaj uspelo prebiti v javna občila, in tako so adidaske Moskva dobile kultni status. Še posebej model, uporabljen v Afganistanu, je dosegel izjemen kultni status, čečenska kampanja, ki je sledila, pa je trend samo še bolj okrepila. Specialci s športnimi copati so se začeli pojavljati v filmih, v obliki igrač in akcijskih figur ter v raznih video igricah.
Proizvodnja modela Moskva se je končala šele leta 2011, ko jo je zamenjala moderna obutev kot del vseobsežne reforme ruske vojske.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
