Dvanajst mest v Sovjetski zvezi je za junaštvo in pogum, ki so ga izkazali njihovi branitelji v vojni proti nacistični Nemčiji in njenimi zavezniki med drugo svetovno vojno, prejelo naziv "mesto heroj". Devet med njimi danes leži v Ruski federaciji, dve v Ukrajini in eno v Belorusiji, kjer je tudi znamenita Brestska trdnjava, ki je prejela naziv "trdnjava heroj".
Sredi julija 1941 so se enote nemške armadne skupine Center prebile do Smolenska, mesta, ki je od nekdaj veljalo za "zahodni ščit" ruske države, in ga večino zavzeli. V kotlu so se znašle tri sovjetske armade, ki so tudi po obkolitvi nudile silovit odpor.
Za vsako ulico in hišo so potekali krvavi boji. Nekateri deli mesta so večkrat menjali stran, izgube v posameznih enotah so znašale tudi polovico vseh vojakov. V začetku avgusta so bile sovjetske sile dokončno prisiljene v umik iz Smolenska in se z velikimi izgubami prebile iz obroča. A izčrpan je bil tudi sovražnik, ki je v napadu izgubil dragocen čas za ofenzivo nad Moskvo pred nastopom zime.
Veliko pristanišče Murmansk, ki leži samo nekaj sto kilometrov od finske meje, se je nemški vojski kazalo kot lahek plen. A pametno postavljena obramba Rdeče armade in uspešne akcije Severne flote (med katerimi je bil desant v zalivu Velika Zahodna Lica julija in avgusta 1941) so odbile napade nemških in finskih čet.
Potem ko je utrpel neuspeh, je sovražnik začel Murmansk silovito bombardirati. Po količini in gostoti odvrženih bomb na sovjetska mesta je Murmansk zasedel drugo mesto, takoj ta Stalingradom. Oktobra 1944 je Rdeča armada v petsamsko-kirkeneški operaciji dokončno pregnala nemški Wehrmacht od mesta.
8. septembra 1941 so drugo najpomembnejše mesto Sovjetske zveze popolnoma blokirali nemška armadna skupina Sever in njeni finski zavezniki. Edino arterijo, ki je povezovala Leningrad s preostankom države, je predstavljalo Ladoško jezero.
V 872 dneh obleganja je moral Leningrad prestati neštete letalske napade, artilerijska obstreljevanja in strašansko lakoto, ki je pomorila več kot 600.000 njegovih prebivalcev. Vsemu temu navkljub je mesto, pretvorjeno v trdnjavo, zdržalo in 27. januarja 1944 dočakalo sprostitev blokade.
30. septembra 1941 so sile armadne skupine Sever začele operacijo Tajfun za zasedbo Moskve. Padec najpomembnejšega političnega centra in največjega prometnega vozlišča bi za Sovjetsko zvezo imelo katastrofalne posledice in bi končni uspeh v vojni postavilo pod vprašaj.
Prestolnico so branile tako redne enote Rdeče armade kot mestno prebivalstvo, ki je gradilo obrambne utrdbe ob mestnih vpadnicah. Potem ko so dodobra izmučile Nemce v srditih bojih in dočakale okrepitve iz Sibirije in Daljnega vzhoda, so sovjetske sile 5. decembra prešle v množično kontraofenzivo. Presunjeni sovražnik, ki je bil prepričan v hitro zmago, se je moral umakniti na 100-250 kilometrov od sovjetske prestolnice.
Oktobra 1941 se je začela obramba Sevastopolja, glavne baze sovjetske Črnomorske flote, ki je trajala 250 dni. Odrezano mesto se je pokončno zoperstavljalo premoči sovražnika na morju in v zraku.
Branitelji so uspeli odbiti dva napada, po tretjem pa je postalo jasno, da izmučena sovjetska vojska mesta ne bo mogla ubraniti. V začetku julija 1942 je bil Sevastopolj izgubljen, Rdeča armada ga je osvobodila šele 9. maja 1944.
Tula, mesto južno od Moskve, je skupaj s prestolnico prestala najhujše dni oktobra in novembra 1941, ko je bila nemška ofenzivna operacija Tajfun v polnem zamahu. Mesto se je znašlo tik pred tem, da ga sovražnik popolnoma obkroži, a po zaslugi vztrajnega odpora sovjetskih sil in njihovih pogostih protinapadov se je mesto izognilo grenki usodi.
Uspešna obramba Tule je prikovala del nemških sil in preprečila 2. tankovski skupini Heinza Guderiana, da bi se z južne strani prebila k Moskvi. 6. decembra 1941, en dan za svojimi tovariši, ki so branili Moskvo, so tudi branitelji Tule prešli v množično protiofenzivo in potisnili Nemce 130 km stran od mesta.
To starodavno mesto na vzhodni strani Krimskega polotoka je med drugo svetovno vojno večkrat postalo prizorišče srditih spopadov. Novembra 1941 ga je zasedla 11. armada Ericha von Mansteina, a že 30. decembra jo je pregnal sovjetski desant, ki se je izkrcal na Krimu. Maja 1942 so Sovjeti morali Kerč znova zapustiti, nakar je vse do 11. aprila 1944 padel pod nemško okupacijo.
Po ,vseh bitkah je mesto ležalo v ruševinah. Vojni dopisnik in pisatelj Pjotr Pavljenko, ki je Kerč obiskal leta 1942, je zapisal: "Ko sem stopil v Stalingrad, me sploh ni več pretreslo, saj sem pred tem že videl Kerč."
Septembra 1942 so se razvneli siloviti boji za najpomembnejše sovjetsko črnomorsko pristanišče Novorossijsk. Nemci kljub visokim izgubam niso uspeli zavzeti celotnega mesta in nad njegovim jugovzhodnim delom je ohranila nadzor Rdeča armada.
Pozimi 1943 so se začeli prvi resnejši poskusi za osvoboditev Novorossijska. 4. februarja se je na jugu mesta izkrcal pomorski desant pod poveljstvom majorja Cezarja Kunikova. Sovjetskim silam je uspelo vzpostaviti mostišče velikosti tridesetih kvadratnih kilometrov in ga zadržati za 225 dni. Prav iz Male dežele (kakor so poimenovali ta majhen kos ozemlja) je napadla ena od treh sovjetskih skupin, ki so 16. septembra 1943 dokončno osvobodile mesto.
Prva obrambna etapa za osvoboditev Stalingrada je bila za sovjetske čete izjemno težavna. Med silovitimi boji so Sovjeti izgubili večji del do temeljev porušenega mesta in se umaknili na reko Volgo, na bregu katere so se borili do zadnjih atomov moči.
Rdeča armada je izkoristila dejstvo, da so se nemške sile dodobra zapletle v poulične boje in 19. novembra 1942 nasprotnika presenetila z množično protiofenzivo, v kateri so obkolili in uničili nemško 6. armado. To je bil najhujši vojaški poraz Tretjega rajha do takrat. Prav s stalingrajsko bitko se je prevesila tehtnica druge svetovne vojne na vzhodni fronti.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
