Kako so se otroci sovjetskih voditeljev vojskovali med drugo svetovno vojno

arhivska fotografija; Wolfram von Richthofen
Sinovi voditeljev Sovjetske zveze v času vojne proti nacistični Nemčiji niso uživali nikakršnih privilegijev, ampak so se skupaj z ostalimi podajali v sam pekel spopadov.

Jakov Džugašvili

Jakov Džugašvili v nemškem ujetništvu

Najstarejši sin Josifa Stalina Jakov, ki je nosil pravi priimek svoje družine – Džugašvili, je začetek druge svetovne vojne pričakal kot poveljnik artilerijske baterije 14. topovskega polka 20. armade.

Vojna pa je zanj trajala zelo kratek čas. Že 16. julija 1941 je med boji v Belorusiji padel v ujetništvo.

Nemci so hitro ugotovili, kdo se jim je znašel v rokah, in ga na vsak način skušali prepričati k sodelovanju. Jakov je zavrnil vse njihove ponudbe in izjavil: "Sram me je pred očetom, da sem ostal živ."

Za osvoboditev nadporočnika Džugašvilija je bilo organiziranih več reševalnih misij, a so vse po vrsti propadle. Nemški predlog za zamenjavo Jakova z več zajetimi nemškimi generali pri Stalingradu, ki je do Stalina prišel s posredovanjem Rdečega križa, je sovjetski voditelj kategorično zavrnil: "Nemci so predlagali zamenjati Jakova za nekoga izmed njih … Pa kaj še! Nikakor, vojna je vojna." Tako se je očetovih besed spominjala Stalinova hči Svetlana Alilujeva.

Potem, ko svojega nevsakdanjega ujetnika niso uspeli uporabiti za propagandne namene, so Nemci spremenili svoj blag odnos v surovega. 14. aprila 1943 se je Jakov Džugašvili vrgel na bodičasto ograjo koncentracijskega taborišča Sachsenhausen, ki je bila pod napetostjo, nakar ga je ustrelil eden od stražarjev. Ali je to bil poskus samomora ali pobega, ali pa so vse skupaj zrežirali sami Nemci, vse do danes ostaja neznano.

Ustreljeni Džugašvili na ograji v taborišču Sachsenhausen

Vasilij Stalin

Polkovnik Vasilij Stalin

V začetni etapi vojne je mlajši Stalinov sin Vasilij, ki je leta 1940 zaključil letalsko šolo za pilote, služil v glavnem štabu zračnih sil v Moskvi. Bilo mu je težko, da je v zaledju in ni hotel, da bi ljudje mislili, da se skriva za očetovim hrbtom.

Poleti 1942 se je vendarle odpravil na fronto, februarja naslednje leto pa je bil imenovan na položaj poveljnika 32. gardnega lovskega letalskega polka. Aktivno je sodeloval v bojih, izvedel 26 bojnih poletov in osebno sestrelil dve sovražnikovi letali.

"Februarja in marca 1943 smo sestrelili deset sovražnikovih letal. Vasilij je sodeloval pri treh sestrelitvah. Pri tem je treba izpostaviti, da je prvi napadal prav on. Po teh napadih je letalom odpovedalo krmiljenje, mi pa smo jih nato do konca pokončali. Po naših pilotskih pravilih bi jih lahko prišteli na Vasilijev seznam, a on jih je štel za dosežke cele skupine. Nekoč sem mu to predlagal, on pa je le zamahnil z roko in kratko odvrnil: ’Ah, daj no!’" se je spominjal poveljnik neke eskadre Sergej Dolgušin.

Za krmilo lovca je sin sovjetskega voditelja zmeraj sedel brez padala. Zase je namreč menil, da nima pravice pasti v roke sovražniku živ.

Konec vojne je polkovnik Stalin dočakal kot poveljnik 286. lovske letalske divizije in se udeležil berlinske operacije. Vasilij Josifovič Stalin je prejel več kot deset nagrad, med drugim tri odlikovanja rdečega prapora – enega od najprestižnejših v Sovjetski zvezi.

Leonid Hruščov

Leonid Hruščov

Leonid Hruščov, sin bodočega voditelja ZSSR Nikite Hruščova, je postal izkušen pilot že dolgo pred drugo svetovno vojno. Za krmilo letala je prvič sedel leta 1933. Med sovjetsko-finsko (t. i. zimsko) vojno je odšel na fronto kot prostovoljec in izvedel več kot 30 bojnih poletov z jurišnim bombnikom Ar-2.

Vojno proti nacistični Nemčiji je Hruščov dočakal v 134. jurišnem bombniškem letalskem polku. Pogosto je izvedel po 3-4 polete na dan, včasih tudi brez kritja lovcev.

26. julija 1941 je njegovo letalo ob povratku z neke misije napadla skupina nemških lovcev. Leonid Nikitovič se je uspel prebiti do svojih in pristati s prerešetanim letalom, a si je med tem poškodoval nogo. "Letalo se je prevrnilo. Strelec-vezist je zlezel ven skozi svojo odprtino, navigator Blinov je bil ubit že v zraku, Leonid pa je skoraj eno uro visel z glavo navzdol v zmečkani kabini. S pomočjo mehanikov so ga trudoma izvlekli iz kabine in s težkim zlomom noge odpeljali v vojaško bolnišnico ..." Tako se je dogodkov spominjal Leonidov tovariš iz polka Viktor Fomin.

Pozimi 1942 se je Hruščov vrnil nazaj in bil za izkazan pogum in junaštvo v bojih nagrajen z redom rdečega prapora. A v bombniškem letalstvu ni želel ostati, zato se je prekvalificiral v lovskega pilota.

Poslednja bitka nadporočnika Leonida Hruščova je bila 11. marca 1943 nedaleč od mesta Žizdra 300 km od Moskve. Posmrtnih ostankov sestreljenega pilota nikoli niso našli, zato so ga dolgo časa prištevali med pogrešane v boju.

Timur Frunze

Heroj Sovjetske zveze Timur Frunze

Timur Frunze je imel kar dva imenitna starša. Rodil se je v družini slavnega revolucionarja in narodnega komisarja (ministra) za obrambo Mihaila Frunzeja, a je v začetku tridesetih let postal sirota, nakar ga je posvojil Frunzejev naslednik na komisarskem položaju Kliment Vorošilov.

Timur Mihailovič se je odločil kreniti po vojaški poti in se vpisal v posebno artilerijsko šolo. A tudi njega je vleklo v nebo, tako da se je vpisal v šolo za vojaške pilote, ki jo je leta 1940 zaključil z odliko.

Frunze bi lahko postal pravi as, saj je v manj kot dveh tednih svojega služenja v 161. lovskem polku na severozahodni fronti izvedel 9 bojnih poletov, samostojno sestrelil dve sovražnikovi letali in asistiral v skupinski sestrelitvi tretjega.

A usoda Timurju ni omogočila, da bi razvil svoj talent. 19. januarja 1942 se je v območju mesta Staraja Russa skupaj s še enim pilotom podal v boj proti skupini nemških lovcev, med katerim je bil sestreljen in umrl. 

Bratje Mikojan

Bratje Mikojan: Aleksej, Stepan in Vladimir

V drugi svetovni vojni so se vojskovali kar trije sinovi Anastasa Mikojana, namestnika predsednika Sovjeta narodnih komisarjev ZSSR (vodje vlade). Kakor je bilo v navadi za otroke sovjetskih voditeljev, so se tudi oni priključili letalstvu.

Najstarejši brat Stepan je v vrstah 11. lovskega letalskega polka sodeloval v bitki za Moskvo in izvedel več deset bojnih poletov. Eden med njimi je zanj postal malodane usoden. 16. januarja 1942 je njegov Jak-1 po pomoti sestrelil drug sovjetski lovec. Stepanu je uspelo goreče letalo pristati brez koles. Opečenega in z zlomljeno nogo so ga domačini bližnje vasi nato odpeljali do medicinskega bataljona.

Jeseni 1942 si je Stepan Mikojan opomogel in znova poletel v nebo. Sodeloval je v bitki za Stalingrad, kjer je, kakor piše v njegovi biografiji, "zmeraj bil tam, kjer je bilo treba sovražniku preprečiti dostop do kakega objekta ali rešiti tovariša iz težke situacije."

Med temi boji je sodeloval tudi mlajši brat Stepana Vladimir, ki je februarja 1942 opravil skrajšani tečaj za pilote. Kot najmlajši pilot v svojem polku je osemnajstletni Vladimir Mikojan umrl med svojim prvim resnim bojnim poletom 18. septembra 1942.

Po smrti brata so Stepana začasno prizemljili. Obstaja razlaga, da naj bi Stalin poklical svojega sina Vasilija, poveljnika 32. gardijskega letalskega polka, v katerem je služil Mikojan, in dejal: "Padel je že Timur Frunze, padel je Leonid Hruščov, padel je Vladimir Mikojan. Vsaj tega ohrani."

Kljub temu pa je gardni kapetan Stepan Mikojan do konca vojne opravil še več deset bojnih poletov in sodeloval tudi pri spremljanju in varovanju posebej pomembnih letal in vlakov.

Tudi tretjemu bratu iz družine Mikojan – Alekseju – je uspelo preživeti vojno. V vrstah 12. gardnega lovskega letalskega polka je opravil 19 bojnih poletov, dokler si ni konec leta 1944 zaradi neizpravnega kolesa pri pristajanju poškodoval hrbtenico in obraz. Po okrevanju se je znova vrnil v nebo in uspešno letel vse do končne zmage.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke