O obisku vojvode Edinburškega na ruskem Daljnem vzhodu leta 1997 se v Veliki Britaniji ni kaj dosti pisalo, preprosto zato, ker ni bi bilo nobenih "senzacionalnih" podrobnosti. V Rusiji pa so medtem vzniknile številne zgodbe o tem, kako "divji" je bil njegov obisk.
Nekaj medijev je pisalo, da naj bi bil pristanek prinčevega letala nenačrtovana improvizacija, ki naj bi jo sprožil okoljski škandal, v katerega so bili vpleteni lokalni ruski uradniki, ki naj bi uporabljali kože amurskega tigra.
Nekatere druge publikacije, objavljene leto dni kasneje, so namigovale na to, da je princ Edinburški odločitev za pristanek sprejel kar sam, saj naj bi letalo nad Daljnim vzhodom pilotiral osebno. Povrhu vsega je pisalo, da naj bi princ Filip po pristanku odtaval izpred oči svojega spremstva v divjino in tam doživel nemalo dogodivščin, preden so ga končno našli in odpeljali nazaj v civilizacijo, čeravno v nek zanikrn hotel na Daljnem vzhodu.
V resnici pa je bilo potovanje princa Filipa v Rusijo leta 1997 precej manj dramatično, a zanimivih anekdot kljub temu ni manjkalo.
Leta 1996 je Filip zapustil položaj predsednika Svetovnega sklada za naravo (WWF), a ohranil naziv častnega predsednika te organizacije, ki se ukvarja z ohranjanjem divjine.
Do takrat je WWF že odprl svojo predstavniško pisarno tudi v Rusiji, da bi se zavzel za ohranjanje ogroženih živali, kot so amurski tiger, daljnovzhodni leopard, polarni medved, snežni leopard, atlantski mrož, bizon idr.
V vlogi častnega predsednika je princ Edinburški obiskal WWF-jeve projekte v več kot petdesetih državah in Rusija je bila ena izmed njih. 15. marca 1997 je njegovo letalo pristalo na mednarodnem letališču v Habarovsku.
Filip je na lastno pobudo obiskal Boljšehehcirski naravni rezervat, se tam srečal z lokalnimi uradniki – vključno z guvernerjem regije – in ostalim WWF osebjem.
Po prihodu na letališče v Habarovsku so ga pričakali nekateri funkcionarji. Med njimi je vojvoda Edinburški spoznal Viktorja Nikiforova, takratnega direktorja za naravovarstvo moskovske pisarne WWF.
"Glavna prošnja je bila, da se princa Filipa ne fotografira brez dovoljenja, če pa že, pa samo po predhodnem dovoljenju. Mobilnih telefonov takrat ni bilo, samo filmske kamere, zaradi česar je bilo to prošnjo tudi lažje izpolnjevati," je povedal Nikiforov.
Nikiforov je bil del maloštevilne skupine ljudi, ki so princa Filipa spremljali v naravni rezervat. Obiskovalci so skupaj preživeli ogromno časa, se družili, jedli za isto mizo in bivali v istem hotelu.
"Ko si ga prvič nagovoril, si uporabil naziv ’vaše veličanstvo’, a kmalu smo pustili formalnosti za sabo," je povedal Nikiforov. Ko je bila odprava že v polnem zagonu in je interakcija med plemiško delegacijo in ruskimi vodiči postala rutina, se je izpod fasade pripadnika britanske kraljeve družine pokazala Filipova prijateljska osebnost in pustolovski značaj.
"Kljub svojim letom (takrat jih je imel že 76), je bil v odlični formi, držal se je po vojaško in celo pilotiral letalo med vzleti in pristajanji. Potem ko je pomahal v slovo, je šel v pilotsko kabino in poletel kot kopilot," je povedal Nikiforov, ki je Filipa spremljal na več poletih po Daljnem vzhodu.
Poleg protokolarnih dogodkov, tiskovnih agencij in govorov se je princ Filip zelo zanimal za opazovanje tigrov v rezervatu. Ker je te živali težko opaziti, so lokalni vodiči poiskali tigrov odtis v tleh, ga ohranili ter spravili za Filipa, za primer, če mu ne bi uspelo videti tigra v živo.
Ob poročanjih, da naj bi princ Filip hodil prehitro in odtaval od skupine svojih spremljevalcev, se je Nikiforov nasmejal: "Tigrov odtis je bil blizu naša baze, približno tisoč korakov stran. Nemogoče je bilo odtavati. Poleg tega je princa neprestano stražil [ruski] varnostnik, oblečen v civilna oblačila, ki je bil skoraj zagotovo pripadnik FSB. Blizu lokacije so naši vodiči za dobrodošlico skuhali poljsko pojedino," je povedal..
Ne glede na to, da je vso potovanje potekalo po strogo določenem načrtu, je bilo še zmeraj nekaj prostora za zabavne incidente. Nekje med potjo se je lokalni snemalec, ki je snemal princa Filipa, med hojo nazaj spotaknil in padel v sneg prav pred vojvodo Edinburškega. Princ Filip, ki je sicer ves čas ponižno prenašal pozornost kamermana celo sredi ruske divjine, je jezno zagodrnjal na snemalno ekipo, ki je bila takoj zatem odstranjene s prizorišča, da je lahko britanski plemič končno postal eno z rusko naravo.
Ob slovesu je princ Filip lokalnim vodičem poklonil običajno darilo – uokvirjen in podpisan portret samega sebe. Ko je dobil nekaj steklenic lokalne domače vodke, pa je vojvoda Rusom poklonil še skrinjo sakeja (riževega žganja), ki ga je dobil od Japoncev.
Rusi so Filipovo družbo cenili enako kot njegov doprinos k njihovim naravovarstvenim naporom. "Bil je razumen, vesel in prijateljski. Njegov obisk ruskega Daljnega vzhoda je naši državi precej pripomogel pri pridobivanju sredstev. Zelo pomembno je bilo, da se zaščita okolja ni skomercializirala [v času tranzicije, ko so bila mnoga področja v Rusiji po razpadu ZSSR podvržena liberalizaciji in komercializaciji], a hkrati dobila nekaj politične pozornosti," je povedal Nikiforov.
Preberite še: Ruske korenine britanskega princa Filipa
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
