Ali veste, po katerem mirovnem sporazumu je Rusija postala velika sila?

Pred 300 leti, natančneje 10. septembra 1721, je bil podpisan eden od najpomembnejših sporazumov v ruski zgodovini. Mir iz Nystada je zakoličil konec severne vojne, ki je trajala 21 let in v kateri sta si nasproti stali Švedska in Rusija. Za prvo je to pomenilo izgubo statusa velike sile, za drugo pa je označevalo začetek novega obdobja in vstop v krog najmočnejših držav sveta.

Koncem 17. stoletja je kraljevina Švedska bila na vrhuncu svoje moči. Švedi so kot gospodarji Finske in velikih območij ob Baltiku in severni Nemčiji iz Baltskega morja napravili svoje "jezero". Kraljevska vojska in mornarica sta sodili med najmočnejše v Evropi.

Kljub temu pa je imela Švedska določene slabosti kot npr. maloštevilno prebivalstvo in borne naravne resurse, kar ji je otežilo zagotoviti učinkovito zaščito svojih dolgih meja. V teh pogojih je bil poudarek na hitrem premeščanju in visoki bojni pripravljenosti švedske vojske, talentu vojskovodij in odločnosti vladarjev. Ko se je leta 1697 na švedskem prestolu znašel neizkušeni petnajstletni Karel XII., je več evropskih držav začutilo priložnost, da se s skupnimi silami zoperstavijo močnemu tekmecu.

Leta 1699 je bila vzpostavljena Severna zveza, ki je vključevala Rusijo, Dansko in Poljsko, katere kralj Avgust Silni je bil obenem še volilni knez Saške, zato se je ta prav tako pridružila zavezništvu. Po izgubi ozemelj v prejšnjih spopadih s Švedsko so se zavezniki nadejali, da si jih bodo skupaj povrnili in priključili nove. Glavni cilj Rusije je bil, da si zagotovi izhod na Baltsko morje, od katerega jo je Švedska odrezala v 17. stoletju.

A zavezniki so Karla XII. neupravičeno podcenjevali. 4. avgusta 1700 se je ta nepričakovano pojavil blizu Kopenhagna s 150.000-glavo vojsko in prisilil Dance, da so sklenili mirovni sporazum, 30. novembra istega leta pa je potolkel še vojsko Petra Velikega v bitki pri Narvi na ozemlju današnje Estonije. V bitki je padlo okoli 8.000 ruskih vojakov, izgubljen je bil velik del artilerije. Samo nekaj polkov, vzpostavljenih po zgledu zahodnih držav, je pokazalo določeno čvrstost, medtem ko so se ostali pognali v beg. "Bitke z Rusi ne prinašajo nikakršnega zadovoljstva," je razočarano dejal švedski kralj svojemu poveljniku Axelu Sparreju.

Ker je menil, da je zgodba z Rusijo zaključena, se je Karel napravil na zahod, da bi se spopadel s Poljaki in Saksonci. A Peter Veliki se ni nameraval tako zlahka predati in je pametno izkoristil predah. Bliskovito je bila na noge postavljena nova redna vojska z naprednejšo strukturo, novimi načeli usposabljanja in priprave kadrov. V naslednjih nekaj letih je ruska vojska zasedla skoraj celotno švedsko Ingermanlandijo, na ozemlju katere je bila leta 1703 ustanovljena nova prestolnica Sankt Peterburg. Car je Karlu XII. predlagal mirovni sporazum, če regija ostane v ruskih rokah. "O mirovnih pogojih bomo razpravljali v Moskvi," je drzno odgovoril švedski kralj in s tem nakazal cilj svojega novega pohoda.

Potem ko je pregazila poljsko ozemlje in porazila Avgusta Silnega, je švedska vojska leta 1708 vkorakala na rusko ozemlje. A Karel se ni namenil v osrčje države, ki ga je ruska vojska opustošila. Pot ga je vodila v rodovitno Ukrajino, kjer mu je podporo obljubil hetman Ivan Mazepa, ki je prestopil na sovražnikovo stran. A pohod za švedskega kralja ni bil tako lahek, kot je pričakoval. Sovražnik, katerega je premagal pri Narvi, zdaj ni bil več isti.

9. oktobra 1708 je pri vasi Lesnoj na ozemlju današnje Belorusije Peter Veliki porazil korpus generala Adama Lewenhaupta, ki se je pomikal iz Rige z velikim transportom za kraljevsko vojsko. 8. julija 1709 je bil v poltavski bitki poražen tudi sam Karel, ki je ob tem izgubil 9.000 mož (ubitih ali ranjenih). Ruska stran je izgubila okoli 5.000 mož. Ruski vojaški teoretik Nikolaj Medem iz 19. stoletja je zapisal: "V tej znameniti bitki so vsi carjevi ukazi pričali o vojaškem geniju. Vešči umik konjenice, ki je sovražnika usmerila proti našim topovom, izbor trenutka za pošiljanje Menšikova proti Roosu in na koncu ideja o zapustitvi tabora za soočenje s sovražnikom … Bitka je brez dvoma pokazala, da je car s pametnimi ukrepi za modernizacijo vojske dosegel zastavljene cilje in da se je ruska vojska po svojih notranjih kvalitetah postavila ob bok najboljšim evropskim vojskam."

Neposredno po zmagi je Peter Veliki zajete švedske častnike povabil na kosilo, med katerim jim je nazdravil kot "učiteljem vojaške obrti". Medtem ko je Karel XII. bežal v Osmanski imperij, se je njegova poražena in demoralizirana vojska umaknila v kraj Perevoločna, kjer se je 11. julija v polni sestavi (13.000 mož) predala. Iniciativo v vojni je takrat čvrsto prevzela Rusija. "Tako se je končalo naše srečno obdobje," je kasneje pisal udeleženec vojne vojak Joachim Lyth.

Po zmagi pri Poltavi sta v vojno proti Švedski ponovno vstopili Danska in Saška. Ruska vojska je zavzela cel Pribaltik in vkorakala v Finsko, leta 1719 pa se je večkrat izkrcala na sami švedski obali. Na koncu se je kralj Friderik I. (Karel XII. je umrl med obleganjem norveške trdnjave Fredriksten tri leta kasneje) leta 1721 odločil za podpis mirovnega sporazuma z Rusijo, ki je bil podpisan 10. septembra v finskem mestu Nystad.

Kraljevina Švedska je Rusiji "v popolno in večno posest" predala Ingermanlandijo, Livonijo (osrednjo in severno Latvijo), Estlandijo (Estonijo) ter jugovzhodni del Finske, za katerega se je ruska stran zavezala, da bo švedski v naslednjih nekaj letih plačala kompenzacijo v višini dveh milijonov zahodnoevropskih tolarjev (kar je bilo enako polovici letnega proračuna Rusije oz. letnemu proračunu Švedske). Ostanek zasedenih finskih ozemelj je bil vrnjen oblastem v Stockholmu. 2. novembra 1721 je bil Peter Veliki v cerkvi presvete trojice v Sankt Peterburgu ovenčan z nazivom "očeta domovine".