Staroobredci: Kako so se v Rusiji pojavili lastni "protestanti"

Še do danes ne morejo razložiti, v čem je temeljna razlika med staro in novo vero v Rusiji. Koliko prstov uporabiti pri pokrižanju, kako se prikloniti in zapeti "Aleluja" na bogoslužju - to je morda nekaj bistvenih "razlik", ki danes razlikujejo navadne pravoslavce od staroobredcev. Ruska pravoslavna cerkev je pred pol stoletja končno priznala staroobredce in se danes zavzema za njihovo ponovno združitev. Toda v 17. stoletju je cerkvena reforma, ki jo je izvedel patriarh Nikon, v družbi povzročila pravi šok, sledovi katerega so se zapisali globoko vse do naših dni.

"Takrat je odpadnik Nikon izkazil vero in cerkvene zakone", je zapisal prvi ruski staroobredec protojerej Avvakum. Nikon, ki je izkazil, torej izkrivil vero, je bil pravzaprav tisti patriarh, ki je izvedel reformo cerkvenega bogoslužja. To je pomenilo začetek resnega razkola med ruskimi pravoslavci. Ampak začnimo od začetka.

Kdo je bil Nikon?

Nikon se je rodil v Nižnjenovgorodski regiji in je pred patriarhatom služil kot duhovnik, bil poročen in imel družino. Toda njegovi otroci so umrli in od žalosti je odšel v samostan, kjer je kasneje celo postal opat (igumen). Vse novopečene opate so odpeljali, da bi se poklonili carju - in Nikon je naredil dober vtis na Alekseja Mihajloviča, drugega vladarja iz dinastije Romanov. Car je ukazal, naj Nikona pripeljejo bliže k njemu - in ga imenoval na visok položaj v enem od moskovskih samostanov.

Car je Nikona celo sprejel v tako imenovani krog privržencev pobožnosti, ki so se imenovali tudi bogoljubi. Njihov cilj je bil dvigniti raven morale tako med duhovščino kot med navadnimi ljudmi. Srečanja krožka so potekala redno, Nikon pa je pogosto komuniciral s carjem.

Leta 1652 je umrl patriarh Josif, Aleksej Mihajlovič pa je to mesto predlagal Nikonu. Ko je prejel carjevo obljubo, da se ne bo vmešaval v cerkvene zadeve, je Nikon začel izvajati svojo reformo.

Kakšne so bile Nikonove reforme?

1. Urejanje cerkvenih knjig

Eno največjih Nikonovih skrbi so bile cerkvene knjige - medtem ko je bil še menih, je služil v različnih cerkvah po vsej Rusiji, povsod pa so bila sveta besedila različna, prevedena in razlagana na različne načine. Izkazalo se je, da božanske službe po vsej Rusiji potekajo na različne načine. Nikonove sanje so bile poenotenje vseh teh knjig. Za vzor je hotel vzeti grška sveta besedila, ki so jih v uporabljali v Bizancu, ker je Rusija ravno od tam sprejela pravoslavje.

Osnova reforme je bila torej urejanje cerkvenih knjig in Svetega pisma. V običajno besedilo je bilo vnesenih veliko različnih popravkov: na primer, Kristusovemu imenu je bila dodana ena črka - in namesto "Исус" (Isus) so začeli pisati in izgovarjati "Иисус" (Iisus).

2. Poleg tega je bil spremenjen red bogoslužja. Ena najbolj presenetljivih sprememb je bila, da naj bi se po novem pokrižali ne z dvema prstoma, ampak s tremi. Priklone do tal, "metanje", je Nikon ukazal zamenjati z prikloni do pasu.

3. Slavnostno procesijo s križem okoli cerkve je bilo zdaj treba voditi v drugo smer - ne v smeri sonca, ampak proti soncu.

4. Med bogoslužjem je bilo namesto dvakrat potrebno trikrat izreči: "Aleluja".

5. Spremenila se je tudi količina posebnega kruha, ki so ga uporabljali pri bogoslužju. Zdaj so namesto sedmih prosfor uporabljali le pet.

Razkol pravoslavne cerkve

Med visokimi sloji duhovščine je bilo veliko nezadovoljnih z reformo - car je ukazal sklicati zbor, ki se je v zgodovino zapisal kot Moskovski koncil leta 1654. Vendar je bilo na njem rešeno le vprašanje spremembe cerkvenih knjig. Nikon je svojo življenjsko reformo še naprej uresničeval ob zagotovljeni podpori carja. Tiste, ki so se upirali in želeli služiti "po starih obredih", so poimenovali šizmatiki (raskolniki), kasneje pa staroobredci.

Na drugem velikem zborovanju duhovščine - velikem Moskovskem koncilu 1666-1667, ki se ga je udeležil celo carigrajski patriarh Pajzij, so dokončno priznali "raskolnike" kot upornike in se odločili, da jih kaznujejo.

Veliko staroobredcev je bilo izgnanih v Sibirijo, med njimi je bil tudi protojerej Avvakum, ki smo ga omenili na začetku. Bil je neomajen vodja staroobredcev in se je še posebej aktivno nastopal proti reformam. Car ga je takrat zaščitil pred hujšo kaznijo. Avvakum je Nikona imela za heretika in odpadnika. Poleg tega je Nikona obtožil tudi epidemije kuge v Rusiji v letih 1654-1655; verjel je, da je Bog poslal kazen za njegove grehe.

Preganjanje staroobredcev je bilo zelo kruto: duhovnikom, ki so pridigali proti Nikonu, so lahko celo odrezali jezik. Kasneje so Avvakuma vseeno aretirali in usmrtili - skupaj s podobno mislečimi so jih žive zažgali v koči. To je bila ena najpopolnejših usmrtitev staroobredcev (več o tem si preberite tukaj).

Aretirani so bili tudi vplivni ljudje, ki so ostajali zvesti staroobredcem - tak prizor je upodobljen na znameniti sliki Vasilija Surikova "Bojarinja Morozova". Žensko nesejo v okovih z bojarskega posestva, vendar se kljub temu ne odreče svoji veri in še vedno po starem kaže dva prsta.

Reformi so se uprli tudi celi samostani. Solovecki je "ostal" najdlje - ko so caristične čete napadle samostan, da bi mu odvzele premoženje zaradi kazni, so jih menihi sprejeli z orožjem. Posledično je bil samostan nekaj let dejansko oblegan (1668-1676).

Odstop Nikona

Večina grozodejstev se je zgodila po Nikonovem odstopu. Odnosi patriarha s carjem so se postopoma slabšali - Nikonu ni bilo všeč dejstvo, da so želeli samostansko ozemlje in precejšen dohodek iz njih prenesti v državno blagajno. Med staroobredci je bilo veliko vplivnih ljudi, ki so carja obrnili proti patriarhu. Toda poleg tega je bil tudi Nikon preveč aroganten in je po mnenju zgodovinarjev poskušal cerkveno oblast postaviti nad državo.

Kasneje se je Katarina II. ostro izrekla proti Nikonu, verjela je, da poskuša postati rimski papež v pravoslavju in si podrediti carja. "Troprstje so nam vsilili Grki s pomočjo prekletstva, mučenja in smrtnih kazni," je dejala.

Posledično je Nikon zapustil Moskvo in se užaljen umaknil v svojo rodbino - Novojeruzalemski samostan v Istri, ki ga je zgradil po podobi Jeruzalema. Car je bil nezadovoljen in v istem Velikem moskovskem koncilu je v letih 1666-1667 potekal proces nad Nikonom.

Obsojen je bil številnih zločinov in mu odvzeli so mu vsa dostojanstva. Poslali so ga v zapor kot preprostega meniha v severni Ferapontov samostan, nato pa še v Kirillo-Belozerski samostan, kjer je živel asketsko življenje. Po smrti carja Alekseja Mihajloviča so starega in bolnega Nikona izpustili nazaj v Novojeruzalemski samostan, vendar je umrl na poti, preden je sploh prišel do svoje Kalvarije.