Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Letališče Čkalovskij pri Moskvi, ura je 10.10. Dva pilota, med njimi prvi kozmonavt na svetu Jurij Gagarin, sta v pilotski kabini reaktivnega lovca MiG-15 UTI za usposabljanje. Vzdušje je nekoliko nervozno: let že zamuja, vsi čakajo, da bo prejšnje letalo opravilo nalogo.
Ob 10.19 končno odletijo. Gagarin si s tlemi izmenjuje radijska sporočila. Njegov glas zdaj zveni mirno in jasno. Čez tri minute poroča o doseganju meje vzpona in prosi za dovoljenje za 4200 m. Dve minuti pozneje pravi, da je nad zgornjim robom oblakov. Po šestih minutah pa Gagarin z istim mirnim glasom sporoči na tla, da je misija na tem območju končana, in prosi za dovoljenje, da se obrne in pristane. To preseneti kontrolorje - za nalogo je pretekla le polovica predvidenega časa. Na tej točki je komunikacija s piloti prekinjena.
Na uri je kazalo 10.29, ko je njihov lovec spiralno padel na tla 65 km stran od letališča. Tista nesreča 27. marca 1968 se je v zgodovino zapisala predvsem zaradi Gagarinove smrti. Druge žrtve, pilota-inštruktorja Vladimirja Serjogina, se redkeje spominjamo. Čeprav je prav njegovo kandidaturo za polet z Gagarinom zahteval vodja centra za usposabljanje kozmonavtov.
Stalinski sokol
Vladimir Serjogin se je rodil v družini poštnega uslužbenca. Po končanem šolanju se je pri 18 letih prostovoljno prijavil v Rdečo armado. Opazili so mladeničeve sposobnosti in nagnjenost k letalstvu ter ga poslali v pilotsko šolo. Diplomiral je leta 1943 in odšel na fronto kot vojaški pilot.
V začetku leta 1944 je prejel svoje prvo odlikovanje - red Rdeče zvezde. V dokumentih o podelitvi nagrad sta omenjena ta dva podviga. Za krmilom letala IL-2 se je odpravil na misijo: bombni napad na tanke v okolici vasi Marjevka. Nemški protiletalski topovi so nanj streljali s tal, vendar je Serjogin natančno dosegel svoj cilj in uničil dva tanka. Naslednji dan je bila situacija podobna. Izognil se je ognju in bombardiral tri pokrite železniške vagone v bližini Stalinodorfa.
Enkrat je rešil življenje sovjetskemu pilotu, ki ga je napadel nemški "Fokke-Wolf". Serjogin je izstrelil dolg strel, po katerem se je "Fokke-Wolf" zadimil in ostro šel dol. Serjogin je bil ranjen, vendar je dosegel letališče in pristal na enem samem šasiju.
Med vojno je Serjogin opravil 140 bojnih in 50 obveščevalnih operacij. Takšnim asom, kot je bil on, so rekli "Stalinovi sokoli". Leta 1945 je postal junak Sovjetske zveze.
Gagarinov inštruktor
Po vojni je Serjogin ostal v letalstvu in ponovno sedel za mizo na vojaški letalski akademiji, da bi svojo bogato prakso dopolnil s teorijo. Po diplomi je preizkušal nove modifikacije lovcev MiG-15 in Mig-17. "Opravljal je testne polete vseh zahtevnosti, tudi z izklopljenimi motorji," piše v njegovi osebni kartoteki.
Sredi 60. let je bil imenovan za poveljnika letalskega polka in zadolžen za usposabljanje kozmonavtov za letenje. Gre za to, da so bili prvi kozmonavti v Sovjetski zvezi piloti lovcev, ki so že dobro poznali obremenitev, breztežnost in bili pripravljeni na hrup, vibracije in visoke hitrosti. Vladimir Serjogin je imel ogromno izkušenj z letenjem v ekstremnih razmerah.
Kolegi so se radi spominjali zgodbe o tem, kako je Serjogin nekoč letel s svojim nadzvočnim lovcem v snežnem metežu in pristal skoraj na slepo, v razmerah skoraj ničelne vidljivosti. Še pozneje mu je nekako uspelo pristati z letalom, ki je imelo uničeno krmilno napravo: dejansko je pristal z lovcem brez krmila.
26. marca 1968 je Nikolaj Kamanin, pomočnik vrhovnega poveljnika zračnih sil ZSSR za vesolje, izvedel, da bo Jurij Gagarin opravljal izpit iz tehnike pilotiranja MiG-17. Vendar se je Kamanin odločil, da bo moral prvi kozmonavt najprej samostojno izvesti vadbeni let z letalom MiG-15 UTI. Nikolaj Kuznecov, vodja Centra za usposabljanje kozmonavtov, se je javil, da bo letel z Gagarinom, vendar je Kamanin vztrajal, da bo to Serjogin.
Tajni arhiv
Razlog, da je moral slavni Gagarin, ki je že poletel v vesolje, ponovno opravljati izpit, je bil trimesečni premor brez letenja, ko je Gagarin pripravljal diplomsko nalogo na akademiji.
"Takšni poleti so del programa usposabljanja vseh kozmonavtov. Brez njih je, kot pravimo, težko biti v formi letenja. Ne le, da izpopolnjujejo strokovne veščine, ampak tudi preverjajo sposobnost dela v pogojih preobremenjenosti in hrupa," je v svojih spominih zapisal Kamanin.
Polet s tako izkušenim inštruktorjem, kot je bil Serjogin, nikomur ni vzbujal strahu. Tudi po novici o izgubi komunikacije so vsi upali na hiter prisilni pristanek ali v skrajnem primeru na katapultiranje pilotov.
Kljub temu se nobeden od teh scenarijev ni zgodil. Letalo je razpadlo na kose v radiju enega kilometra, posmrtne ostanke pilotov pa so našli šele naslednje jutro. Rezultat preiskave je bilo 29 zvezkov, ki so bili označeni kot "tajni", vendar ni bil objavljen niti najkrajši zaključek o okoliščinah Gagarinove in Serjoginove smrti.
Šele leta 2011 so na podlagi razkritih dokumentov ugotovili, da je bil verjeten vzrok nesreče neuspešen manever enega od pilotov (ni pa znano, katerega pilota). Zakaj sta morala storiti ta manever? Najveretneje je šlo meteorološki balon. Po drugi različici je Gagarinovo in Serjoginovo letalo ponesrecilo zaradi turbulence drugega letala, ki je letelo preblizu, ali celo neposrednega stika z njim.