Zakaj je Lenin v Rusiji ustanovil državo, neodvisno od Moskve? (FOTOZGODBA)

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Med krvavo državljansko vojno v Rusiji je na njenem vzhodnem delu nastala neodvisna Daljnovzhodna republika. Presenetljivo je, da je bila ustanovljena na pobudo Moskve. Z žrtvovanjem svojih ozemelj za ustanovitev nove države so boljševiki želeli Japonski preprečiti, da bi si podredila celoten ruski Daljni vzhod. Kakšen je bil torej Leninov premeteni načrt?

Japonci so bili vpleteni v obsežno posredovanje antantnih sil v Rusiji pod vodstvom Velike Britanije. Zavezniki so bili nezadovoljni z umikom Sovjetske zveze iz prve svetovne vojne po sklenitvi mirovne pogodbe v Brestu marca 1918 in so se postavili na stran belega gibanja, katerega voditelji so obljubili, da se bodo po strmoglavljenju boljševikov in njihovem prihodu na oblast še naprej borili proti Nemcem do zmage. Kljub temu se zahodnim enotam, ki so se izkrcale v različnih delih države, ni mudilo v odprt boj z Rdečo armado, ampak so se raje držale v zaledju svojih ruskih zaveznikov.

Sredi leta 1919 je Antanta začela razmišljati o postopnem umiku svojih enot iz Rusije: prva svetovna vojna se je že zdavnaj končala, upanje na padec Leninove vlade pa se je iz dneva v dan manjšalo. Vendar Japonska ni želela zapustiti ruskega ozemlja, temveč je nasprotno začela aktivno povečevati svojo vojaško prisotnost na tem ozemlju. Ruska državljanska vojna je zanjo pomenila veliko priložnost.

"Svetovna vojna je Japonski nepričakovano podarila nedotaknjen zaklad - Sibirijo. Japonci... bi morali osvojiti sibirsko zakladnico... Pridružitev Japonski - ne v smislu invazije, temveč v gospodarskem smislu - je odvisna od sposobnosti Japonske," je zapisal I. Rokuro, urednik Ljudskega dnevnika. 

Japonci so počasi, a zanesljivo prevzeli nadzor nad Daljnim vzhodom in vzhodno Sibirijo, včasih neposredno, včasih prek pooblaščencev, kot sta atamana Grigorij Semenov in Ivan Kalmikov. Širitev "dežele vzhajajočega sonca" sta omejevala le strah pred odprto ljudsko vstajo in ostra drža ZDA, ki so nasprotovale takšni krepitvi svoje geopolitične tekmice.

Daljni vzhod je bil za Moskvo dolgo časa drugotnega pomena: v evropskem delu Rusije so potekali srditi boji, proti Japoncem pa so se borile le razpršene rdeče partizanske enote. Spomladi 1919 in v začetku leta 1920 je Rdeči armadi uspelo preusmeriti vzhodno fronto Belo rusko armado, prečkati gorovje Ural in začeti hitro napredovanje v Sibirijo do Bajkalskega jezera, kjer so se že bližale japonske garnizije.

Glede na potekajočo sovjetsko-poljsko vojno in prisotnost velikih belih sil na jugu države pod poveljstvom generala Antona Denikina se je boljševikom odprt vojaški spopad z Japonsko zdel najslabši možni izid.

"Izkazali se bomo za idiote, če se bomo pustili zapeljati neumnemu gibanju globoko v Sibirijo, medtem pa bo Denikin oživel in bodo udarili Poljaki. To bo zločin," je Lenin februarja 1920 telegrafiral predsedniku revolucionarnega vojaškega sveta Levu Trockemu. 

Takrat se je pojavila zamisel o ustanovitvi varovalne države med ozemlji pod nadzorom Moskve in Tokia. Na "nikogaršnji zemlji" so delovale številne prosovjetske vlade, ki so na pobudo Moskve 6. aprila 1920 razglasile ustanovitev Daljnovzhodne republike, formalno neodvisne od Sovjetske zveze. Nova država je uradno vključevala obsežna ozemlja od Bajkalskega jezera do severnega Sahalina, čeprav so bila mnoga od njih takrat pod oblastjo "belih" in Japoncev.

Ustanovitev Daljnovzhodne republike (Daljnevostočnaja respublika ali DVR) je takrat ustrezala skoraj vsem: Moskvi, Washingtonu, protisovjetskim silam v Sibiriji, ki so se bale širjenja sovjetske oblasti, in Tokiu, ki je takoj začel čistiti boljševiške elemente na podrejenih ozemljih in upal, da bo v prihodnosti obvladal tudi novo državo. Le nekateri rdeči partizanski poveljniki so protestirali in boljševiki so se morali zelo potruditi, da so jih prepričali o nujnosti tega začasnega ukrepa.

Daljnovzhodna republika je imela ustavo, grb, zastavo in valuto (rubelj DVR) ter oblikovane zakonodajne, sodne in izvršilne organe. "Oh, to je bila vesela republika - DVR!" je zapisal pisatelj in novinar Viktor Kin. "V parlamentu so divjale frakcije, nekaj se je uvajalo, nekaj se je dogovarjalo, predsednik je prosil za red. Nad predsednikom je bil grb, skoraj sovjetski, vendar sta bila namesto srpa in kladiva na njem kramp in sidro. Zastava je bila rdeče barve, a z modrim kvadratom v kotu. Vojska je nosila peterokrake zvezde, vendar pol modre in pol rdeče. In vsa republika je bila takšna, polovična." 

Ko je julija 1920 vodja vlade DVR Aleksander Krasnoščekov vprašal Lenina, kakšna naj bo struktura republike, mu je ta odgovoril: "Sprejemljiva je demokracija z majhnimi privilegiji za komuniste." 

Moskva je Daljnovzhodni republiki aktivno pomagala z denarjem in sredstvi ter močno oboroževala njeno Ljudsko revolucionarno vojsko, ki je združevala redne enote s številnimi partizanskimi enotami in do novembra 1920 štela 100.000 mož (enako število vojakov je bilo v Rusiji in na Japonskem). Poveljniki Rdeče armade so bili poslani na poveljniška mesta. Eden od njih, Vasilij Bljuher, je bil nekoč vojni minister DVR in vrhovni poveljnik njenih enot. Potem ko je leta 1935 postal maršal Sovjetske zveze, je bil tri leta pozneje ustreljen v množični represiji, znani kot "veliki teror".

Ljudska revolucionarna armada se ni imela pravice boriti proti Japoncem (vendar so jim še vedno nasprotovale partizanske enote), vendar si je dejavno prizadevala za uničenje ostankov belih enot na Daljnem vzhodu. Do oktobra 1920 ji je uspelo očistiti obsežno ozemlje Zahodnega Bajkalskega od čet Atamana Semenova in prenesti glavno mesto države iz Verhneudinska v osvobojeno Čito. Še prej pa ji je z diplomatskimi sredstvi uspelo pregnati Japonce iz regije.

V nekaj letih se je območje vpliva "dežele vzhajajočega sonca" na Daljnem vzhodu Rusije zmanjšalo na minimum. Japonci, ki jih je mučil boj s partizani, so izgubljali eno pozicijo za drugo. Tokio je začel razumeti, kako mogočna sila so postali boljševiki, ki so uporabljali Ljudsko revolucionarno armado DVR kot avantgardo v regiji.

V februarju 1922 so njene enote osvobodile Habarovsk od belih, in 25. oktobra istega leta so vstopili v Vladivostok dobesedno po sledeh evakuirane japonske garnizije. V japonskih rokah je ostal le severni Sahalin, ki pa so ga bili Japonci leta 1925 prisiljeni vrniti.

Po osvoboditvi vzhodnih ozemelj države izpod "belih" in intervencionistov ni bilo več potrebe po Daljnovzhodni republiki. 14. novembra 1922 se je Ljudska skupščina DVR razglasila za razpuščeno in prosila Moskvo, naj "priključi Daljni vzhod enotni Ruski socialistični sovjetski republiki", kar je bilo nemudoma storjeno.