Pet stvari, proti katerim se je borila Sovjetska oblast

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Religija

Ateistična in protireligiozna propaganda je bila eden najpomembnejših elementov boljševikov pri ustvarjanju novega sovjetskega človeka. Ideolog revolucije Vladimir Lenin je iz citata Karla Marxa "Religija je opij za ljudstvo" naredil pravi slogan. On in njegovi sodelavci so verjeli, da bo preprost človek, ko bo ugotovil, da Boga ni, spoznal, da je njegovo življenje in življenje njegovega ljudstva odvisno le od njegovih lastnih prizadevanj. Njihov izračun je bil delno pravilen, saj se je institucija ruske pravoslavne cerkve (ki je bila prevladujoča verska organizacija v državi) do konca 19. stoletja v veliki meri spremenila v zaviralno telo za družbeni razvoj. Duhovništvo je večinoma zavzemalo državno varovalno stališče, pri čemer je držalo množice prebivalstva brez državljanskih pravic in v revščini, kar je prispevalo k poznejšemu razpadu države, državljanski vojni in izgubi več milijonov življenj.

"S kom se peljajo" - "predvelikonočne vaje", revija "Krokodil", april 1929

Javna domena

Boljševiki so ustvarili številne propagandne plakate, na katerih so bili duhovniki upodobljeni kot karikirani debeluhi in odvratna bitja v haljah in z bradami, ki "omamljajo" ljudi. Številne cerkve in bogoslužne prostore so zaprli in jih preuredili v domačo rabo. Poleg tega so iz cerkva za "potrebe stradajočih" jemali dragocenosti - posodo iz plemenitih kovin, zvonove pa so talili za orožje in strelivo.

Rdeča armada novembra leta 1923 dela na Subbotniku (dodatno, volontersko delo v soboto, kadar se urejajo javne prostore in okolica [op. prev.]), in sicer nese ven cerkveno opremo na ozemlju Simonovega samostana Marijinega vnebovzetja v Moskvi, ki ga je v 14. stoletju ustanovil redovnik Fjodor.

Sputnik

Več o tem, kako so boljševiki poskušali uničiti Cerkev, preberite tukaj.

2. Nepismenost

Nekaj let pred revolucijo je po različnih ocenah znalo pisati in brati le 20 odstotkov ruskega prebivalstva. Novi vladajoči razred - delavci in kmetje - pa so morali biti pismeni in izobraženi, da bi lahko sodelovali v javnem življenju in povečali produktivnost. Zato je bila ena prvih in najobsežnejših kampanj boljševikov odprava nepismenosti in spodbujanje izobraževanja.

"Da bi imeli več - moramo več proizvajati, da bi proizvajali več - moramo več vedeti."

Javna domena

Leta 1919 je bil izdan odlok, po katerem so se morali vsi prebivalci, stari od 8 do 50 let, naučiti brati in pisati v ruščini ali maternem jeziku - po lastni želji. Da bi olajšali učenje, so boljševiki reformirali tudi pravopis. V desetih letih so približno 10 milijonov ljudi naučili brati in pisati, popis leta 1926 pa je pokazal, da je bilo na podeželju že približno 50 % pismenih ljudi, leta 1939 pa je bilo pismenih skoraj 90 % vseh prebivalcev.

Tečaji za odpravo nepismenosti, organizirani v Rdečem kotičku, okrožje Petrograd, 1920

Arkadij Šiškin / MAMM / MDF / Rusija v fotografiji

3. Socialna neenakost

Sovjetska oblast je nameravala zgraditi enakopravno družbo - takšno, v kateri ne bi bilo revščine in pomanjkanja, pridobljeno bogastvo pa bi bilo prerazporejeno. Zanikala je načelo osebne obogatitve in prednost zasebne lastnine, ki sta bili gonilni sili kapitalizma. Poleg tega je bila na ideološki ravni obsojena že sama možnost uživanja nečesa, če je bil v tvoji bližini nekdo, ki tega ni imel. Vse, kar si imel, si moral deliti z drugimi. V idealnem primeru je bilo treba dati še več, kot smo porabili zase.

"Vsak naj da kolektivu, kolektiv naj da vsakemu!"

Javna domena

Tu velja še eno od sporočil Karla Marxa: "Od vsakega po njegovih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah." Bogatih in revnih ne bi smelo biti, vsi bi imeli skoraj enak dohodek, vsi bi delali drug za drugega, skupni rezultat pa bi bil skupen (nekaj podobnega še vedno obstaja v skandinavskih državah, globoko prežetih z najboljšimi sovjetskimi načeli).

Operater Leningrajske tovarne tiskarskih strojev (zdaj "Lenpoligrafmaš") Nikolaj Petrov zaposlenim prikazuje delovanje stružnice, 1952

Ilja Arons /Sputnik

V skladu s sovjetsko moralo si človek ne bi smel upati delati za osebno obogatitev in nato za neko materialno korist, temveč zaradi samega cilja in zavedanja skupnega dobrega. Namesto da bi doživljal potrošnjo materialnih dobrin (takšno smer razvoja je sčasoma prevzela kapitalistična potrošniška družba), bi moral užitek izhajati iz samega procesa dela in samouresničevanja (pravzaprav zelo razumno zastavljanje ciljev, skladno s slavno piramido vrednot Abrahama Maslowa).

4. Državno priskledništvo

V Sovjetski zvezi so verjeli, da mora vsakdo delati, ne pa živeti od najemnine ali obresti od kapitala ali na račun drugih, in se ostro borili proti kategorije državljan, ki so jih poimenovali тунеядцы "tunejàdci" (državni priskledniki, lenuhi, paraziti). Lenin jih je uvrstil v isto kategorijo kot sovražni do proletariata bogataše in goljufe. "Kdor ne dela, ne jé" je bilo še eno priljubljeno sovjetsko sporočilo. Sovjetska ustava je določala pravico do dela in vsakemu državljanu zagotavljala zaposlitev. Najpogosteje so se zaposlili po končanem poklicnem ali visokošolskem izobraževanju.

"Prisklednik je breme za cel kolektiv, torej je čas, da se takšne teže znebimo!"

Javna domena

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil izdan odlok o "zaostritvi boja proti ljudem, ki se izogibajo družbeno koristnemu delu in vodijo antisocialen, priskledniški način življenja". Včasih je bilo takšnih ljudi res veliko; med delovnim dnem so na primer na javnem prevozu ljudi spraševali po njihovih dokumentih in zakaj niso na delu.

Josif Brodskij. New York.

Fine Art Images / Heritage Images /Getty Images

Odlok se je pogosto nanašal na disidente, kot so pesniki, pisatelji in umetniki, ki niso bili objavljeni v uradnem sovjetskem tisku in ki niso mogli dobiti uradne službe. Eden najbolj znanih primerov tistih, ki jih je odlok prizadel, je bil poslani v izgnanstvo pesnik Josif Brodski.

5. Nemoralnost

Boljševiki so za oblikovanje moralnega kodeksa novega človeka prevzeli veliko krščanskih zapovedi. Na primer načelo enakosti med ljudmi (ni več ne Grka ne Juda), nujnost življenja za skupno dobro in ne za lastno korist (ljubi svojega bližnjega kakor sebe), načelo dobrodelnosti in zavračanje zasebne lastnine (to je ena od zaobljub tistih, ki sprejemajo samostanske zaobljube), dojemanje žensk kot enakih moškim brez vidika njihovega spola.

"NE!"

Javna domena

Ker ni bilo religije, ki bi se borila proti človeškim slabostim, so morale sovjetske oblasti ustvariti nove načine uveljavljanja morale in etičnosti. Eden od teh načinov je bila javna obsodba. Osebo, ki je zagrešila nemoralno dejanje ali se je obnašala не по-советски "ne po-sovjetski" (neprimerno za sovjetskega človeka), bi lahko poklicali na sestanek zaposlenih (v šoli, na fakulteti ali na delovnem mestu) in jo poučili o morali. Navsezadnje ni sramotil le sebe, ampak tudi celoten kolektiv in celotno Sovjetsko zvezo na splošno. Posebej so se borili proti pijančevanju in razvratnemu načinu življenja. Lahko so se celo vmešavali v družinske zadeve in na primer obsojevali nezvestega moža.

Poleg tega so Sovjeti prvič v ruski zgodovini skrbeli za splošno vzgojo in izobraževanje otrok. To ni bila več družinska, ampak državna zadeva.

1926, popis brezdomnih otrok v ZSSR. Natančen datum in kraj nastanka fotografije nista znana.

TASS

Sovjetske oblasti so se dejavno borile tudi proti mladoletniškemu kriminalu. Po prvi svetovni vojni in zlasti ruski državljanski vojni je veliko otrok izgubilo starše. Uradno je bilo približno 7 milijonov otrok brez doma (v sirotišnicah jih je bilo le približno 30.000). Številni otroci so odraščali dobesedno "na ulici" in se seveda ukvarjali s krajo in beračenjem. Država je problem otrok z ulice v celoti prevzela pod svoj nadzor. Ustanovljena je bila posebna komisija za otroke, odprli so številne sirotišnice in vzgojne šole. Posebne delovne skupine so bile zelo aktivne na železniških postajah in progah, kjer so dejansko "lovili" ulične otroke, jih medicinsko oskrbeli, nahranili in namestili v sirotišnice. Leta 1924 jih je bilo v zavetiščih že 280 tisoč otrok.

Oglejte si, kaj vse sovjetski otroci počeli po pouku!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.