Slabe tendence, ki so vlekle sovjetski socializem v propad

Getty Images
Nekateri vidiki so vsekakor vplivali na razpad socializma kot ureditve, potem pa še same države, ki je razglašala ta socializem.

Ko je še obstajala Sovjetska zveza, so levičarske države po vsem svetu gojile velike upe glede komunizma in njegove svetovne prevlade. Toda po nekaj desetletjih je postalo jasno, da so Leninovi socialistični ideali doživeli neuspeh. Zakaj?

Preko socializma v komunizem

Jelena Petrovna Mališeva, doktorica zgodovine, docentka, dekanja fakultete za preučevanje arhivov na Ruski državni humanistični univerzi RGGU, vodja centra Nova Rusija: Zgodovina postsovjetske Rusije

»Pomembno je, da poznamo razliko med socializmom in komunizmom,« razlaga Jelena Mališeva, vodja oddelka za preučevanje arhivskega gradiva na Fakulteti za zgodovino in arhive. »Socializem je bil uraden temelj državne ureditve ZSSR, komunizem pa vladajoča ideologija. Projekt socialistične države je bil od samega začetka utopičen in populističen.«

Doktor zgodovine in nekdanji ruski državni arhivar Rudolf Pihoja v članku z naslovom Zakaj je razpadla Sovjetska zveza?piše, da je bila glavna lastnost sovjetske države enotnost organov oblasti in Komunistične partije. Sovjetska ustava iz leta 1977 je opredeljevala partijo kot »jedro političnega sistema«. Kako se je to odražalo v praksi?

Rudolf Pihoja, vodilni znanstveni sodelavec Inštituta za rusko zgodovino Ruske akademije znanosti, na okrogli mizi z naslovom 60 let evropske integracije: Iz zgodovine v današnji čas

Lenin je trdil, da je sovjet, voljen organ lokalne samouprave, oblika neposredne demokracije, zato ni potrebe po parlamentu ali delitvi oblasti (na zakonodajno, izvršilno in sodno), saj je vse v domeni članov Vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze, ki so izbrani od izvoljenih članov lokalnih sovjetov. Ampak volitve v sovjete so bile fikcija. Vse državne funkcionarje je določala Komunistična partija Sovjetske zveze, njen centralni komite pa je bil organ, ki je dejansko upravljal z državo. Vse vojaške osebe, državni uslužbenci, pripadniki policije, obveščevalnih služb so bili člani partije. Za državno varnost je skrbela armada agentov KGB-ja, je nedavno v intervjuju pojasnil general Filip Bopkov (1925-2019), bivši namestnik šefa KGB-ja (1983-1991). On je izračunal, da je bilo v vsaki regiji okoli 300-500 tajnih agentov v KGB-ja, v večjih regijah tudi 1.500-2.000.

V teh pogojih so uporniki in ljudje z drugačnimi političnimi stališči končali v zaporih ali kazensko-popravnih taboriščih. V taboriščih zloglasnega sistema Gulag je bilo leta 1933 več kot pol milijona, od leta 1936 preko milijon zapornikov, na vrhuncu v začetku 50-ih pa je bilo zapornikov 2,5 milijona. Krutost ustroja je bila očitna, še posebej tujim opazovalcem.

Leninova ostrina v imenu pravičnosti

Lenin ima govor na zborovanju

»Sovjetski projekt je imel elemente tega, čemur danes pravimo socialna država. To so tudi državljanska mobilnost, institucije civilne družbe, socialna podpora, brezplačno zdravstvo idr. Vendar je bil projekt utopičen in vsega tega ni bilo mogoče uresničiti v polni meri. Nedeljena oblast in neposredno samoupravljanje ljudstva zahtevata visoko stopnjo državljanske odgovornosti, ki pa je v sovjetski družbi ni bilo,« pravi Jelena Mališeva.

Lenin in njegovi soborci so lahko zares verjeli, da bodo partijski in sovjetski funkcionarji pošteni in pravični ter ne bodo zaznamovani s korupcijo, poneverbo državnega denarja in zlorabo položaja, ampak je bila resničnost na žalost popolnoma drugačna.

Že na začetku obstoja sovjetske države so boljševiki izvajali nehumane zaplembe žita od kmetov, ki so ga proizvajali. S tem postopanjem so oblasti naletele na oster državljanski odpor in so celo zatirale upore, primer je upor v Tambovu v letih 1920-1921, ko je bilo več kot 50.000 kmetov zaprtih, na desettisoče pa jih je pobila Rdeča armada.

Hkrati so morali biti uničeni tudi ljudje, ki se niso vklapljali v predstave o novem svetu – v glavnem sem spadajo duhovščina in predstavniki nekdanje buržoazije. »Nemilostno uničenje je nujnost. Ne hitite z izganjanjem tujcev. Mogoče je koncentracijsko taborišča boljša možnost,« je rekel sam Lenin. Očitno je bilo, da voditelj boljševiške revolucije poskuša zgraditi idealno državo, v kateri vladata enakost in socialna pravičnost, vendar je te cilje zasledoval z brutalnimi metodami. Psiholog in mislec Jordan Peterson pravi, da bi bilo naivno, da bi idealizirali Lenina in trdili, da ga je skrbelo samo za dobro delavskega razreda. Svojo misel je izrazil jasno, čeprav preveč poenostavljeno: »Leninova desna roka je bil Stalin. Nekdo, ki mu je Stalin desna roka, ne more biti dober človek.«

Lenin in Stalin v Gorkem

Država se je na koncu odločila streti odpor kmetstva tako, da je najavila nacionalizacijo zasebne lastnine ter kolektivizacijo zemlje in sredstev za kmetijsko proizvodnjo. Premoženje, živina in kmetijska orodja, ki so jih do takrat imeli kmetje, so pripadli kolektivnim gospodarstvom – kolhozom. Kmetje skoraj niso več mogli služiti denarja. Za delo so bili plačani v naravi glede na čas dela. Zgodovinarji pravijo, da je bilo tlačanstvo ukinjeno leta 1861, ampak na nek način je ponovno zaživelo v letih 1932-1937, ko je bilo kmetom prepovedano zapustiti kolhoz, pri katerem so bili registrirani.

Padanje gospodarstva

Sistem kolhozov je privedel do močnega padca v proizvodnji žita, zato so bile oblasti prisiljene kupovati kmetijske proizvode v tujini. Carska Rusija je bila vodilna izvoznica žita, ZSSR pa je postala ena izmed glavnih uvoznic. Rudolf Pihoja piše, da je Sovjetska zveza leta 1973 uvažala 13,2% uporabljenega žita, leta 1981 pa že 41,4%.

Sovjetska zveza je leta 1987 proizvedla samo 24% blaga za široko potrošnjo. Država je povečevala že tako ogromno militarizacijo na škodo potreb lastnega ljudstva.

Kmetje se pogovarjajo o vstopu v kolhoz

Od kod so potem prihajali prihodki v državni proračun? Od leta 1970 do leta 1980 se je pridobivanje nafte v Sibiriji povečalo za več kot desetkrat (z 21 na 312 milijonov ton), proizvodnja plina pa je narasla z 9,5 milijarde na 156 milijard kubičnih metrov. Ogromen izvoz nafte in plina je zanesljivo peljal v propad sovjetskega gospodarstva.

»Partijski aparat je bil združen z državnim aparatom na vseh nivojih: izvršilnem, administrativnem in komunikacijskem. Če v enem od aparatov nastopi kriza, začne trpeti tudi drugi. Ko se je začela konec 80-ih razvijati demokracija, tako partija ni mogla zadržati oblasti. Komunistična ideologija sama po sebi je imela potencial za obstanek, ampak je bil komunizem obsojen na propad, ker je bil združen z državnim aparatom,« pravi Mališeva.

Černobilska nesreča je pokazala, da je bila izvršilna oblast gnila v temelju. Pozneje, ko je Mihail Gorbačov začel družbene in politične reforme, je razpadlo krhko ravnotežje med partijo in državo. Ko so bile vpeljane prave volitve, so narodi v sovjetskih republikah izkazali močno težnjo po suverenosti in možnosti samostojnega odločanja.

Ruski predsednik Boris Jelcin pred Svetom ministrov RSFSR med državnim udarom avgusta 1991

Stari partijski aparat se je v glavnem umaknil. V letih 1986-1989 je odstopilo okoli 90% lokalnih partijskih funkcionarjev v vseh republikah, nakar je Sovjetska zveza razpadla. Izkazalo se je, da sovjetski sistem ni bil stabilen, saj se ni mogel reformirati v skladu z zahtevami novega obdobja.

Priporočamo še:

Kateri so trije glavni razlogi za razpad Sovjetske zveze?

Sporočila sovjetskih časovnih kapsul iz leta 1967

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke