Göringov objem in kosilo z rabljem: zgodba sovjetske tolmačke v Nürnbergu

Javna domena
Na Nürnberških procesih proti nacističnim zločincem je na sovjetski strani delalo približno 40 tolmačev. Ena od njih je bila 22-letna Tatjana Stupnikova. Čakalo jo je spoznavanje bodočega moža, "trčenje" s Hermannom Göringom, prevajanje v družbi živega polža in še veliko več.

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Zdelo se je, da Stupnikova ne bo tolmačila na tako pomembnem Nürnberškem procesu, kakršnega še ni bilo: nestrankarska hči zatiranih "sovražnikov ljudstva" preprosto ni mogla biti članica sovjetske delegacije. Ko pa se je sojenje začelo, je postalo jasno, da sovjetskih tolmačev zelo primanjkuje. NKVDju (Ljudskemu komisariatu za notranje zadeve) so dodelili nalogo, naj hitro najde nove ljudi, in Stupnikova je bila poklicana k generalu Ivanu Serovu, namestniku komisarja NKVDja Lavrentija Berije.

"Srečanje je bilo kratko: "Obveščen sem bil, da ste sposobni izvajati simultano tolmačenje...". Molčala sem, ker nisem vedela, kaj pomeni izraz "simultano tolmačenje". Takrat mi je bilo na voljo le pisno prevajanje in konsekutivno tolmačenje," je Tatjana Stupnikova pozneje zapisala v svojih spominih 'Nič drugega kot resnica'.

Dva dni pozneje so Tatjana in trije njeni sodelavci pristali v Nürnbergu. Čakalo jo je celo leto dela na ključnem sojenju nacističnim zločincem. Stupnikova se je domov vrnila šele januarja 1947.

Srečanje z bodočim možem

Tatiana je prvi dan delala do poznih ur in ni opazila, da so njeni sodelavci že zapustili pisarno in se odpravili na avtobus, ki naj bi jih odpeljal v dodeljene vile na obrobju mesta. Zato je morala sama poiskati pot do izhoda, vendar so se hodniki sodne palače izkazali za labirint.

Pravosodna palača v Nürnbergu, pogled iz zraka, november 1945

Stupnikova je bila zelo zmedena in je skušala vstopiti skozi vrata brez znaka, vendar sta jo v istem trenutku ustavila dva ameriška vojaška policista in jo odpeljala v zaporniško sobo, kot je kasneje pripovedovala v svojih spominih. Tatjana se je takrat najbolj bala, da bo vodstvo sovjetske delegacije izvedelo za to in pomisilo, da gre za "tajno" srečanje s tujci. Za to bi lahko dobila dolgoletno kazen v delovnih taboriščih.

Kmalu pa je v sobo vdrl njen sodelavec, tolmač Konstantin Čurinov, ki so ga spremljali trije ameriški vojaki. 'Končno sem te našel!' so bile njegove prve besede, ki sva si jih potem pogosto ponavljala," je Stupnikova opisala svoje prvo srečanje z bodočim možem.

"Zadnja ženska v Göringovih rokah"

Enkrat v začetku avgusta 1946 je Tatjana Stupnikova hitela v tolmaško kabino, tako imenovani "akvarij" (delovni prostor s stekljeno pregrado na treh straneh, ki se je nahajal zelo blizu klopi za obtožence [op. prev.]). Tekla je po hodniku, vendar ji je nenadoma spodrsnilo in bi padla, če je ne bi "nekdo velik in močan dvignil".

"Ko sem se zbudila in pogledala svojega rešitelja, je bil pred mano nasmejan obraz Hermanna Göringa, ki mi je na uho zašepetal "Vorsicht, mein Kind!" (Previdno, moje dete!), se je srečanja spominjala Stupnikova.

Ko je Tatjana vstopila v dvorano, je k njej pristopil francoski dopisnik in ji v nemščini dejal, da bo zdaj najbogatejša ženska na svetu: "Ste zadnja ženska v Göringovem objemu. Ali ne razumete?"

Vendar Stupnikova ni najbolje razumela Francozove šale. Dne 16. oktobra 1946 pa je Hermann Göring, ki je bil obsojen na smrt z obešanjem, dve uri in pol pred usmrtitvijo naredil samomor z zaužitjem kalijevega cianida.

Kosilo z rabljem

V menzi Pravosodne palače je bil samopostrežni sistem in v prostoru ni bilo dovolj mest za vse. Nekega dne je Tatjana s pladnjem v rokah zagledala mizo, za katero je sedel le en ameriški višji narednik. Sovjetska tolmačka se je usedla k njemu - drugih sedežev ni bilo na voljo. Moški se ji je zdel ustrežljiv: prinesel je prtičke, ki jih ni bilo na mizi, postregel je s soljo in izjavil, kot se je spominjala Stupnikova, da je zanjo pripravljen storiti vse, kar mu bo naročila.

V bližini so sedeli Tatjanini rojaki in ji dajali skrivnostne znake, ki so tolmačko povsem zmedli.

Medtem je višji narednik prinesel štiri porcije Tatjaninega najljubšega sladoleda. To je bilo presenetljivo, saj so v menzi Pravosodne palače dodatne obroke ponujali zelo neradi. Tatjana je končno posumila, da gre nekaj narobe. Tolmačka se ni mogla upreti sladoledu in je kljub vsemu pojedla dve porciji sladice, nato pa je zapustila mizo, čeprav jo je moški prosil, naj ostane še nekaj minut.

V pisarni so ji sodelavci povedali, da je kosila z dednim rabljem Johnom Woodsom. Čeprav se vojaško sodišče še ni končalo, je Woods že prej prišel v Nürnberg, da bi preveril zanesljivost vislic.

Talisman v obliki polža

Pred začetkom druge sodne seje sta k Tatjani pristopila dva francoska novinarja in ji izročila velikega živega rjavega polža, ki živi v vinogradih v Nemčiji in Franciji. Po njihovih zagotovilih je bil polž najboljši talisman proti težavam pri tolmačenju. Tatjana je vzela mehkužca in pohitela na svoje delovno mesto. Dala ga je v kozarec vode in se lotila dela.

Nekaj dni pozneje se je v lokalnem časopisu pojavila fotografija Stupnikove in njenega polža. Napis se je glasil: "Konec vraževerja v Sovjetski zvezi je bil neuspešen. Ruska prevajalka se ne odreče svojemu talismanu".

A v Sovjetski zvezi bi morali imeti državljani do vraževerja negativen odnos - veljalo je za ostanek preteklosti. Kljub temu je dogodek ostal neopažen in polž je skupaj s tolmačko na koncu prispel v Moskvo.

Življenje po Nürnberških procesih

1. oktobra 1946 se je Mednarodno sodišče končalo. Sovjetski prevajalci so nato tri mesece delali v Leipzigu, ki je bil na sovjetskem okupacijskem območju. Popraviti so morali stenografske zapiske in primerjati prevod z izvirnikom.

V začetku januarja 1947 so odpotovali v Berlin, od tam pa v Moskvo. Tatjana je po vrnitvi v domače mesto začela iskati službo, ki bi jo lahko združila s podiplomskim študijem. Takšno delo so ji našli na ministrstvu za kinematografijo, saj je minister Ivan Bolšakov nujno potreboval strokovnjake za prevajanje t.i.  "trofejnih" ali "ujetih" filmov. (Ta zbirka tujih celovečernih filmov Reichsfilmarchiva je vsebovala več kot dva tisoč filmov, ne le nemških, temveč tudi ameriških, francoskih, japonskih, angleških, italijanskih, avstrijskih in češkoslovaških, ki jih je v tistem obdobju kupila Nemčija [op. prev.])

Tatjani so povedali, da bo delala za samega Josifa Stalina. Poleg prevajanja je bilo treba narediti izbor filmo brez ljubezenskih prizorov in politike. Sami filmi so morali biti črno-beli, saj se je Stalin bal "škodljivega vpliva" barv na svoje zdravje.

Nekega dne komisija ves dan ni našla niti enega primernega angleškega ali francoskega filma. Vsi so upali, da bo zadnji film, ki si ga je ogledala Stupnikova, ustrezal merilom. Utrujena od dela je skoraj zamudila trenutek, ko se je na zaslonu pojavila barvna slika. Izkazalo se je, da gre za film v filmu. Tako se je Tatjana izognila morebitni usodni napaki.

Tatjana Stupnikova je ob spominu na svoje delo na Nürnberških procesih zapisala: "Za tolmača začetnika ni bolj koristnega kot stalna dolga praksa v tolmaški kabini s slušalkami na glavi in mikrofonom v rokah." Zato za tolmača nemškega in angleškega jezika ni bilo boljše prakse kot vojaško sodišče, tako po obsegu dela kot po vsebini.

Preberite, s kakšnimi izzivi so se soočali sovjetski tolmači med sojenjem nacistom!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke