Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Več kot 400 tisoč vozil, skoraj 19 tisoč letal, približno 20 tisoč tankov, samovoznih naprav in oklepnih vozil, 90 tovornih ladij, 105 protipodmorniških ladij, 1900 parnih lokomotiv in 11 tisoč vagonov, 4,5 milijona ton hrane - vse to je Sovjetska zveza prejela v okviru programa ameriške vlade Lend-Lease Act, namenjenega zagotavljanju materialne pomoči državam v boju proti nacistični Nemčiji in njenim zaveznikom.
Ameriški kongres je 11. marca 1941 sprejel Zakon o posojilu in najemu ali Lend-Lease Act (lend - "posoditi" in lease - "najem, zakup"). V skladu s tem zakonom se za dobavljene naprave, orožje, opremo in materiale v primeru njihovega uničenja ali izgube med vojno ni plačevalo. Za opremo, ki je ostala in bi jo lahko po vojni uporabljali v miroljubne namene (na primer tovornjaki, avtomobili ali naftni derivati), je bilo treba plačati. Vojaško opremo je bilo treba vrniti.
Velika Britanija je bila prva država, ki je bila vključena v program lend-lease. Aprila 1941 se ji je pridružila Kitajska. O dobavah v Sovjetsko zvezo so se strani sporazumele na Prvi Moskovski konferenci držav protihitlerjevske koalicije v začetku oktobra istega leta. Pozneje je bilo sklenjenih še več drugih sporazumov, ki so urejali sodelovanje, vključno s "Sporazumom o načelih, ki se uporabljajo za medsebojno pomoč v vojni proti agresiji" z dne 11. junija 1942. Britanci, ki so tudi sami prejemali pomoč iz ZDA, so pozneje sodelovali pri oskrbi Sovjetske zveze po enakih načelih kot njihovi ameriški zavezniki.
Zahodno opremo in materiale, dobavljene zunaj programa posojila in najema, je ZSSR plačala sproti. 30. aprila 1942 je nemška podmornica U-456 v Barentsovem morju potopila britansko križarko 'Edinburgh', na krovu katere je bilo 5,5 tone sovjetskega zlata, ki ga je Moskva dala kot plačilo za dobavo. Poleg tega je Moskva zaveznikom v okviru t. i. "obratne posojilne pogodbe" pošiljala kromovo in manganovo rudo, platino in gradbeni les.
Ameriške in britanske dobave v Sovjetsko zvezo so potekale v treh glavnih smereh: zračna pot po Tihem oceanu (zračni most Aljaska-Sibirija, Alsib, prek katerega je poletelo približno 8000 letal; o usodi letališč Alsib smo pisali tukaj), pot prek Irana, ki so ga avgusta in septembra 1941 zasedle sovjetske in britanske sile, ter pot prek Arktičnega oceana. Slednja pot je bila najkrajša, vendar tudi najnevarnejša, ker so se v bližini nahajale enote Kriegsmarine in Luftwaffe.
Do julija 1942 je bil delež uvoženih tankov v Rdeči armadi 16 odstotkov (2,2 od 13,5 tisoč). Proti Nemcem na sovjetskem prostranstvu se so borili britanski tanki Mk II 'Matilda', Mk III 'Valentine' in Mk IV 'Churchill' ter ameriška tanka M-3 'Stewart' in M-3 'Lee'. V berlinski ofenzivi je sodelovalo približno 200 tankov M4A2 'Sherman'.
London in Washington sta v ZSSR poslala več kot 13.000 lovcev, med njimi P-40 'Tomahawk', P-63 'Kingcobra', P-47 'Thunderbolt', 'Spitfire' in 'Hurricanes', ter približno 4.000 bombnikov A-20 'Boston' in B-25 'Mitchell'. Skoraj vsak četrti lovec in bombnik, ki je med vojno prišel v sovjetske letalske sile, je bil anglo-ameriške izdelave. Večino zmag je dosegel legendarni as Aleksandr Pokriškin na ameriškem letalu P-39 'Aerocobra'.
Izjemno pomembna je bila dobava hrane (sovjetski vojaki so ameriško svinjsko obaro v šali imenovali "druga fronta"), materialov in komponent za vojaško industrijo: dinamita, strelnega prahu, trotila, eksplozivov, toluena, detonatorjev itd. "Američani so nam pošiljali toliko materiala, brez katerega ne bi mogli oblikovati svojih rezerv, ne bi mogli nadaljevati vojne..." - maršal Georgij Žukov je trdil: "Nismo imeli eksploziva, niti strelnega prahu. Nismo imeli ničesar, s čimer bi lahko napolnili naboje za puške ... Ali bi lahko hitro vzpostavili proizvodnjo tankov, če ne bi bilo ameriške pomoči z jeklom?"
Sovjetska zveza je bila še posebej hvaležna Američanom za dobave motornih vozil: osebnih avtomobilov 'Willis', pa tudi tovornjakov 'Studebaker' in 'Dodge', ki so po tehničnih značilnostih prekašali osnovne delovne stroje Rdeče armade - ZIS-5 in GAZ-AA.
Leta 1944 so uvoženi avtomobili predstavljali 70 % vseh vozil sovjetske vojske in so bili osnova njene mobilnosti. " 'Studebaker' je seveda boljši," je menil poročnik 6. ločenega gardnega minometnega odreda Pavel Gurevič: "ZIS je dvoosni: če je vozil po slabi cesti, se je ustavil. 'Studebaker' pa je terensko vozilo: v tem so vozili tako sprednji kot zadnji kolesi. Poleg tega so 'Studebakerji' bolj okretni. Zelo uporabni so bili tudi v karelskih močvirjih." https://iremember.ru/memoirs/gmch-katiushi/gurevich-pavel-grigorevich/
Stroški za dobave iz ZDA, Velike Britanije in Kanade Sovjetski zvezi med vojno so ocenjeni na 13,212 milijarde dolarjev, od katerih pa v skladu s programom ni bilo treba plačati vseh. Leta 1947 je Washington Moskvi izstavil račun za 2,6 milijarde evrov. Začela so se pogajanja, ki so se vlekla več let. Šele leta 1990 sta se pogodbenici dogovorili, da bosta do leta 2030 plačali 674 milijonov dolarjev, Rusija kot pravna naslednica Sovjetske zveze pa je dolg poravnala leta 2006.
Tukaj lahko preberite o prvem ameriškem lovcu P-40 'Tomahawk', ki ga je Sovjetska zveza uporabila proti nacistom.