Pet Skandinavcev, ki so odlično služili Rusiji

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Kornelius Krujs

Portret ruskega admirala (po rodu Norvežana) Kornelija Krujsa (1655-1727)

Javna domena

Konec 17. stoletja je car Peter I. začel graditi pomorsko floto in v to obsežno delo vključil tuje strokovnjake. Eden izmed njih je bil Kornelius Krujs, rojen v norveškem mestu Stavanger. Izkušeni pomorščak, ki je po lastnih besedah tekom svojega življenja služil šestim monarhom in trem republikam, je leta 1698 vstopil v rusko službo.

V Rusiji se je ambicioznemu kapitanu uspelo povzpeti do admiralskega položaja in tako je postal eden od očetov ruske mornarice. Neposredno je sodeloval pri razvoju pomorske zakonodaje, pripravil je temeljne dokumente o organizaciji pomorske službe, leta 1703 pa je ob Finskem zalivu v Sankt Peterburgu zgradil stavbo Admiralitete, ladjedelnice, utrdbe in različne tovarne, ki so skrbele za potrebe pomorskih sil.

"Spretnemu in delavnemu človeku ni dolgčas... Brez takega človeka naša flota ne bi bila v dobri kondiciji," je o Krujsu dejal Fjodor Golovin, še en carjev sodelavec. Prav Norvežan je leta 1705 postal prvi poveljnik ruske Baltske flote in pred Švedi zaščitil prihodnje glavno mesto Ruskega imperija.

Osem let pozneje se je v življenju Kornelija Ivanoviča, kot so Kruijsa imenovali v Rusiji, zgodil dogodek, ki ga je skoraj stal življenja. Eskadra pod njegovim poveljstvom je blizu Revela (Talin) izgubila sovražnika, ena od ladij, ki jo je neuspešno zasledovala, pa je nasedla in morala pogoreti. Zaradi te napake je bil Krujs obsojen na smrt, ki jo je nadomestilo izgnanstvo v Kazanu.

Že leta 1715 je bil Norvežan pomiloščen in ponovno vpoklican v vojsko, vendar ni prejel nobenega od podeljenih odlikovanj. Ostarelemu admiralu jih je vrnila cesarica Katarina I. šele po smrti Petra I. leta 1725.

2. Vitus Bering

Posmrtna rekonstrukcija obraza Vitusa Jonassena Beringa

Inštitut za arheologijo Ruske akademije znanosti

Med potovanjem na Nizozemsko leta 1704 je Korneliusu Krujsu uspelo pridobiti približno sto častnikov in mornarjev za rusko službo. Eden od njih je bil mladi danski diplomant amsterdamskega pomorskega kadetskega korpusa Vitus Jonassen Bering.

Bering je v vrstah ruske mornarice sodeloval v vojnah proti Otomanskemu cesarstvu in Švedski, vendar mu je bilo usojeno, da ne bo zaslovel kot vojak, temveč kot raziskovalec. Leta 1724 se je Peter Veliki odločil organizirati odpravo na Kamčatko in Vitus (v ruščini znan kot Ivan Ivanovič), ki je služil na danskih kitolovcih v severnem Atlantiku, je bil idealen kandidat za njenega vodjo.

Med prvo kamčatsko odpravo, ki je trajala od leta 1725 do 1730, je raziskal obsežne dele kamčatske in čukotske obale ter kartiral 3500 kilometrov zahodne obale morja - nekaj let kasneje bodo prav to morje po njem poimenovali Beringovo morje. Po tem pomorščaku bo poimenovana tudi ožina med Azijo in Severno Ameriko, skozi katero so leta 1728 plule ladje danca.

Leta 1740 je Ivan Ivanovič vodil drugo kamčatsko odpravo, med katero so raziskovali obalo Aljaske in Aleutske otoke. Bering, ki je bil takrat star že okoli 60 let, ni dočakal konca potovanja. Umrl je 19. decembra 1741 za skorbutom na enem od Komandorskih otokov, ki so ga pozneje poimenovali po njem.

3. Georg Magnus Sprengtporten

Georg Magnus Sprengtporten, slikar Karl Brander, 1770

Javna domena

Še pred letom 1780 je Georg Magnus Sprengtporten, rojen v Porvooju na Finskem, naredil izjemno vojaško kariero na Švedskem. Dosegel je čin polkovnika in je v različnih obdobjih poveljeval pehotnim enotam ter elitnim lahkim dragoncem.

Sprengtporten je želel imeti vse švedske enote na rodni Finski, vendar zaradi dvornih spletk ni mogel uresničiti tega cilja. Poslabšali so se tudi njegove odnose s kraljem Gustavom III., ki mu je nekoč podelil naziv barona.

Georg Magnus je bil prisiljen odstopiti in zapustiti kraljestvo. Radikalno je spremenil svoja politična prepričanja in se zavzel za popolno odcepitev Finske od Švedske ter njeno vključitev pod okrilje Ruskega Imperija.

Ta projekt je vzbudil zanimanje Katarine II., ki ga je povabila v rusko službo. Med vojno proti Švedski v letih 1788-1790 se je general-major Sprengtporten ukvarjal s propagandnim delom med finskim prebivalstvom, snoval vojaške načrte in se sam udeleževal bitk. Februarja 1790 so ga Švedi v nenavzočnosti obsodili na smrt zaradi veleizdaje.

4. Eduard Ferdinand Woldemar von Adlerberg

Grof Vladimir Fjodorovič Adlerberg I. (1791-1884) - pomočnik Nikolaja I., general pehote, general-adjutant, v letih 1852-70 minister za dvor in posestva, brat gospe J. F. Baranove

Javna domena

Eduard Ferdinand, sin švedskega polkovnika Gustava Friedricha von Adlerberga, ki je prestopil v rusko službo, je imel v življenju srečo, saj je bil njegov prijatelj cesar Nikolaj I.. Takšno prijateljstvo je omogočila njegova mati Julija Baggovut, ki je pripadala stari norveški plemiški družini in je na ruskem dvoru služila kot vzgojiteljica bodočega monarha.

V času vladavine starejšega brata Nikolaja, cesarja Aleksandra I., je Adlerberg sodeloval v Domovinski vojni leta 1812 in v Kampanji ruske vojske v tujini, pri čemer se je odlikoval v bitkah pri Borodinu, Lučnu in Bautznu.

Po nastopu Nikolaja na prestol leta 1825 je bil Vladimir (tako so po domače imenovali Eduarda Ferdinanda) vedno v cesarjevem spremstvu in eden njegovih najbolj zvestih pomočnikov. Spremljal je monarha na vseh njegovih potovanjih in bil vodja polkovne pisarne. "General-adjutanta Adlerberga sem imel rad kot svojega brata," je trdil monarh.

Poleg tega je Vladimir Fjodorovič 15 let vodil Poštni urad in znatno povečal učinkovitost njemu podrejenega organa. Pod njegovim vodstvom so bile v Ruskem imperiju uvedene poštne znamke.

Adlerberg je užival naklonjenost vrhovne oblasti tudi v času vladavine sina Nikolaja I., Aleksandra II. "Ob Vas ni imel nobene skrivnosti, z Vami je delil veselje in žalost," je leta 1855 vladajoči cesar dejal o svojem očetu: "Njegova čista, lepa duša si ni mogla kaj, da ne bi cenila Vaših visokih zaslug, in ker Vas je ljubil kot osebo, je bil vesel, da je v svojem podrejenem našel prijatelja ...".

5. Vladimir Dahl

Vladimir Ivanovič Dahl (Dalj)

Vasilij Perov

Vladimir Dahl (Dalj) se je vse življenje posvečal preučevanju ruske folklore in ljudskega (ustnega, neknjižnega) jezika ter na tem področju dosegel neverjetne uspehe. Zanimivo je, da je bil raziskovalec sam sin danskega zdravnika in njegove nemške žene, ki sta se naselila v Rusiji.

Odlično izobražen (vsak od Dahlovih staršev je tekoče govoril pet jezikov) se je Vladimir Ivanovič preizkusil na različnih področjih: bil je vojak, delal je kot kirurg in uradnik za posebne naloge. Kjer koli se je znašel na svojem dolgem popotovanju po obsežnem cesarstvu, ga je zanimala lokalna kultura, pri čemer je opazil in zapisal različne domače besede, ki so bile včasih pogoste le v nekaterih predelih države.

"Na enem mestu, v prestolnici, se ni mogoče naučiti ruščine, v Sankt Peterburgu pa zagotovo ne," je bil prepričan raziskovalec: "To je nemogoče. Naši pisatelji se morajo občasno preizkusiti v pokrajinah in pozorno prisluhniti desno in levo."

Rezultat Dahlovega dolgoletnega delovanja je bila objava Razlagalnega slovarja velikega ruskega jezika, ki vsebuje približno 200 tisoč besed in 30 tisoč pregovorov pod njegovim avtorstvom. Delo, ki ga je Vladimir Ivanovič nenehno popravljal vse do svoje smrti leta 1872, ponuja široko predstavo o življenju in načinu vsakdanjega življenja ruskega naroda v 19. stoletju.

Poleg tega zapuščina Vladimirja Dahla vsebuje obsežno zbirko ljudskih pravljic, pesmi in ogromno zbirko ljudskih slik "lubok", ki jih je zapustil cesarski javni knjižnici. (Лубо́к"lubok" je ruski ljudski tisk, za katerega so značilne preproste grafike in pripovedi, ki izhajajo iz literature, verskih zgodb in ljudskih pravljic - op. prev.)

Ali veste, da sta bili Rusija in Danska več stoletji zvesti zaveznici? 

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.