Najbolj zanimiva dejstva o ruskih čarovnicah

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Čarovnica po rusko je tista, ki "ve" in ima skrivno znanje. V Rusiji pred Petrom Velikim je bila čarovnica, vorožeja (vedeževalka), znaharka (zdravilka) nujen član družbe. Čarovnice so se ukvarjale z zdravljenjem in zaklinjanjem, pa tudi z ljubezenskimi uroki za neveste in ženine, napovedovanjem prihodnosti, vedeževanjem - na splošno z vsem tistim, po kar se ljudje danes obračajo na mojstre tarota in "zdravilke". Razlika je v tem, da so v 17. stoletju za to lahko bičali človeka, če pa je šlo za zaklinjanje, pa so ga lahko tudi zažgali v leseni hiški.

Ruske čarovnice kot izobčenke

Na vasi so med čarovnice lahko prišteli zaradi "napačnega" življenja, kot se je smatralo v družbi. "Status čarovnic so najpogosteje imele ženske, ki so odstopale od običajne življenjske poti, povezane predvsem z izvajanjem družinskih vlog," piše etnografinja Tatjana Ščepanskaja v članku o čarovnicah za enciklopedijo "Mužiki in babe: Moško in žensko v ruski tradicionalni kulturi". "Prostovoloski" so bila dekleta, ki so grešila pred poroko, "samokrutki" tista, ki so se poročila po lastni volji, brez staršev, "vekovuhi" pa tiste, ki se nikoli niso poročile. Takšne ženske so znale nase pritegniti sum čarovništva in vedenja.

Keith Thomas v knjigi "Religija in zaton magije" meni, da so bile takšne ženske, ki so pogosto potrebovale gospodinjsko pomoč, najbolj ranljive, in so jih raje "razglasili" za čarovnice in jih pregnali od vrat, da bi si tako zagotovili razlog za zavrnitev pomoči. Seveda so bile tudi ženske, ki so služile denar kot čarovnice.

Vendar pa čarovnice v Rusiji niso bile vedno neporočene. V knjigi Nikolaja Novomberga "Čarovništvo v moskovski Rusiji 17. stoletja" je naveden zakonski stan nekaterih mestnih čarovnic - bile so žene uradnikov, artileristov, dragoncev, "prišlekov", lokostrelcev, najemniških vojakov. Hkrati jih je večina prihajala iz nižjih slojev brez kakršnihkoli pravic: podaniki, kmetje, tujci (Tatari in "Čerkezi").

Na splošno so bile ruske čarovnice in čarovniki zelo revni ljudje. Čarovniške storitve so stale le nekaj kopejk in številne znane čarovnice so večinoma živele od miloščine. "Čarovništvo je bilo orožje šibkih in nemočnih," piše Nada Boškovska. "Ženske so strah pred čarovniškimi čari izkoristile za to, da so prestrašile močnejše.

In resnično so lahko prestrašile ljudi. V Bolhovu je leta 1627 strelčeva žena Ana zagrozila sinu bojarja (nižjemu vojskovodji) z zaklinjanjem. Med uporom Stenka Razina pa je postala znana čarovnica Ana Arzamaska (Temnikova), kmetica in atamanka, ki je zaklinjala na veliko in svojo umetnost čaranja prenašala na druge.

Ruske čarovnice so imele pomembne družbene funkcije

Ruski viri ne omenjajo čarovnic, ki bi ustvarjale objektivno zlo - niso pošiljale toče in slabega vremena, niso klicale hudiča in niso žrtvovale ljudi. Zakaj je torej ruska družba potrebovala čarovnice? Za obredne namene, ljudsko medicino in celo... preiskave v primeru kraje.

Vaški čarovniki in čarovnice, pa tudi vdove in samske ženske so sodelovali pri različnih obredih, ki so ostali iz poganskih časov, na primer pri "oranju", ki je podeželske živali varovalo pred "kravjo smrtjo", tj. preprosto poginom živine. Pri tem obredu so bile nepogrešljive vdove in neporočene ženske.

Ob pomanjkanju zdravniške pomoči so bile čarovnice in znaharke tiste, ki so lahko pomagale pri zobobolu, kili, "črni nemoči" (epilepsiji) in drugih pogostih nevšečnostih. Leta 1642 je neki strelec dal eni ženski poseben urok za "črno nemoč", ki ga je najverjetneje pridobil pri kakšni znaharki. Vdova Ulita Ščipanova iz Vologodskega okraja se je zdravilstva naučila od svoje matere in je imela zalogo korenin in kamnov za vse bolezni, tudi za uši.

Če so čarovnice lahko zdravile, so seveda lahko tudi priklicale bolezni in nesrečo. V vasi so čarovnice najpogosteje obtoževali, da povzročajo kolcanje, histerične napade, "sušico" in moško spolno impotenco ("nevstaniho"). Posebno področje so bile kile, ki so jih "odstranjevale" ali pa so jih lahko tudi začarale, na primer s pitjem poparka iz močvirske vode. Ljubezenski uroki med nevestami in ženini so bili prav tako področje čarovniškega znanja.

K čarovnicam in čarovnikom so se obračali tudi oropani, prevarani ljudje in ljudje s težavami v službi - izvršna oblast se ni želela ukvarjati z drobnimi spori med kmeti in revnimi uradniki in niso imeli druge možnosti, kamor bi se lahko obrnili po pomoč? Leta 1647 so v Moskvi okradli kmeta Simona, ki je nato poiskal pomoč pri čarovnici Darjici in slednja je takoj našla krivca. Leta 1658 je kmetica v Luhi dobila začarano sol in jo raztresla, da bi moža izpustili iz zapora. Moskovske čarovnice so "prodajale" uroke za uspešno trgovanje, eden od čarovnikov pa je priporočal: "Zakopljite medvedjo glavo sredi dvorišča in imeli boste veliko živine."

V Rusiji je obstajalo več načinov, kako postati čarovnica

V Rusiji so verjeli, da lahko postaneš čarovnica, vendar ne s stikom s hudičem, temveč s komunikacijo z nezemeljskimi bitji. Šepanskaja piše, da je novgorodsko dekle, ki jo je zapustil fant, sanjalo o medvedjem čarovniku, ki ji je razkril skrivno znanje. Dekle je postalo znana zdravilka v Okulovskem okrožju. Darilo, ki ga je prejela, je bilo rezultat povezave z nezemeljskim pokroviteljem, ki je "nadomestil" njenega moža in njenemu življenju dal nov smisel - čarovništvo.

Pokroviteljskega demona ali skrivno moč je bilo moč pridobiti od drugega čarovnika ali čarovnice, na primer ob njihovi smrti. V Novgorodski regiji pripovedujejo o zmajih - ognjenih kroglah. Ustvarijo se tako, da najdeš "petelinje jajce" (nerazvito, mehko kokošje jajce v velikosti prepeličjega) in ga štirinajst dni nosiš pod pazduho, pri tem pa se zaobljubiš molčečnosti. Verjeli so, da se iz takšnega jajca izleže zmaj, ki nosi mleko od tujih krav - vse, kar je bilo potrebno storiti, je bilo ponoči postaviti prazne lonce in kozarce na okensko polico pri odprtem oknu.

Ruske čarovnice je preganjala celotna družba

Iskanje čarovnic je bilo običajno povezano s krizami v vaškem življenju. Suša, epidemije in bolezni živine, paralize in kile med kmeti - vse to je vzbujalo obup in potrebo, da bi nekoga okrivili za to.

Čarovnico naj bi bilo najlažje razkriti, če so jo ujeli pri opravljanju obreda. Čarovnice so ob zori na polju delale vozle na rži ali pšenici, hodile po rosi z razpuščenimi lasmi in za seboj vlekle prt - roso so nabirale zato, da bi kravam kradle mleko.

Verjeli so, da se lahko čarovnica spremeni v žival - mačko, psa ali prašiča. Včasih so ujeli žival brez lastnika in na njej pustili sled - ureznino na ušesu ali gobcu. Če je osumljenka kasneje občutila slabost, je bila "krivda" dokazana.

Na splošno so vaške ženske redno preverjale, ali je bila ponoči prižgana luč v hiši osamljene ženske - "to je najbrž zmaj, ki leta k njej", "to je najbrž hudič, ki jo obiskuje". Če je imela samska ženska zunajzakonske otroke, je "rodila hudičevega otroka". Če starka kar ni in ni umrla, je bilo zmeraj vprašanje, koga je začarala, komu je škodovala, saj je veljalo, da čarovnice zaradi svojih grehov niso smele oditi na drugi svet. Čarovnici je bilo mogoče pomagati umreti tako, da so ji "vzeli" moč in znanje.

"Dokazana" čarovnica ni bila le osovražena, ampak je bila lahko tudi kaznovana. Niso ji dovolili vstopiti v hišo, niso ji dali soli, vžigalic, moke. Lahko so tudi zažgali hišo ali samo čarovnico. V Pošehonskem okraju v Jaroslavski guberniji so konec 19. stoletja kmetje osumili starko čarovništva, ki je povzročila smrt živine, in jo skušali zažgati v leseni brunarici. Žensko je rešil le duhovnik.

Ruske čarovnice so se razlikovale od evropskih

V Rusiji usmrtitev zaradi čarovništva ni bila pogost pojav. Od 99 primerov čarovništva v Moskvi v letih 1622-1700 se jih je samo 10 končalo s požigom. Če so jih sežgali, jih niso privezali na steber, ampak so jih položili v majhno leseno kočo - tako kot so sežigali staroobredce. Ruski viri niso ohranili nobenega zapisa o tem, da bi se čarovnice kdajkoli srečevale. "Časopisi ne omenjajo poletov čarovnic ali zabave," piše Nada Boškovska.

Rusi so imeli načine za "odkrivanje" čarovnic, vendar ni bilo nobenih "preizkusov", kot so potopitev v vodo ali tehtanje, iskanje hudičevih simbolov ali znakov na telesu. Ruske znaharke in čarovnice so mučili na natezalnici, a takrat je bila to ena najpogostejših metod preiskave v kazenskem postopku. Na splošno, kot piše Boškovska, je "čarovništvo ostalo v Moskovskem carstvu kot posebna oblika prinašanja nesreče" - to se nanaša predvsem na zaklinjanje. Kazni v večini primerov čarovništva se niso razlikovale od drugih kazni v kazenskih zadevah. Obtoženi čarovništva, ki jim je bila dokazana krivda, so bili kaznovani z bičanjem in izgonom v Sibirijo.

Druga pomembna razlika je bila, da v Rusiji čarovništvo ni bilo izključno ženska zadeva. Žensk, obtoženih čarovništva, je bilo vedno manj kot moških. Zgodovinarka Valerie Kivelson je preučila 223 čarovniških procesov v 17. stoletju. Od 495 obtoženih je bilo 367 (74 odstotkov) moških in 128 (26 odstotkov) žensk.