"Rusijo bomo stresli kot umazano preprogo, nato pa bomo stresli ves svet ... Vstopili bomo v kaos in iz njega izšli le tako, da bomo popolnoma uničili civilizacijo." Te besede pripadajo Mihailu Nikolajeviču Tuhačevskemu, izjemno ambicioznemu in častihlepnemu sovjetskemu vojskovodji in vojaškemu teoretiku, ki je pri komaj 42 letih postal maršal Sovjetske zveze.
Mihail Tuchačevski ob deseti obletnici konjeniške divizije Leningrajskega vojaškega okrožja podeli prapor
SputnikV različnih obdobjih so tega vojaškega poveljnika imenovali " Rdeči Napoleon" in "Sovjetski Bonaparte". Tuhačevski je sanjal o tem, da bo popolnoma preoblikoval Rdečo armado in jo popeljal do zmage nad imperializmom v novi svetovni vojni, vendar ga je lastni narod na koncu razglasil za "sovražnika ljudstva" in ustrelil nekaj let pred njenim začetkom.
Na spodnji sliki levo so člani revolucionarnega vojaškega sveta Kavkaške fronte. 2. z leve - Konstantin Avksentjevski, 3. z leve - Mihail Tuhačevski, 4. z leve - Sergo Ordžonikidze, 5. z leve - Ivar Smilga (verjetno na začetku severnokavkaške operacije, 17. januar - 7. april 1920 - strateške vojaške operacije Rdeče armade proti beli armadi med rusko državljansko vojno, katere cilj je bil poraziti slednjo na Donu in Severnem Kavkazu). Na isti sliki desno je Mihail Tuchačevski (1893-1937), poveljnik enot, ki so zatrle kronštadtski upor.
Člani revolucionarnega vojaškega sveta Kavkaške fronte // Mihail Tuchačevski (1893-1937), ki je bil leta 1937 represiran in ustreljen in nato leta 1957 rehabilitiran.
Javna domenaMihail Nikolajevič se je po izbiri vojaške kariere odlikoval med prvo svetovno vojno in si za pogum, ki ga je pokazal v bojih, v šestih mesecih prislužil kar pet medalj. Vendar je bil podporočnik Tuhačevski že februarja 1915 ujet v Nemčiji, iz katere je pobegnil šele v petem poskusu septembra 1917.
V Državljanski vojni, ki je kmalu izbruhnila na drobcih Ruskega imperija, se je bodoči maršal, ki je sicer bil plemenitega porekla, odločil za stran boljševikov. Menil je, da bo imel v novoustanovljeni Rdeči armadi več možnosti za kariero kot v Beli armadi, in ni se zmotil.
Tuhačevski se je izkazal kot sposoben vojaški vodja in se hitro povzpel do poveljniškega položaja. Uspešno je premagoval sovražnike sovjetske oblasti na vzhodu in jugu države, v vojni proti Poljski pa mu je bilo 29. aprila 1920 zaupano poveljevanje celotni zahodni fronti.
Poljski vojaki razkazujejo prapore RKKA, zajete med bitko za Varšavo
Javna domena"S svojimi bajoneti bomo prinesli srečo in mir delovnemu človeštvu. Na Zahod!" - je vojskovodja nagovoril svoje vojake pred znamenito ofenzivo julija 1920. V manj kot mesecu dni je Rdeča armada Poljakom nanesla hud poraz in se hitro prebila skozi Belorusijo ter prišla do obrobja Varšave. Vendar ji ni uspelo zaneti ognja svetovne revolucije v Evropi - na obzidju poljske prestolnice so bile enote Tuhačevskega nepričakovano premagane.
Po poljskem fiasku je moral Tuhačevski trdo delati kot izvrševalec kazni. Marca 1921 je zatrl upor mornarjev proti boljševiški diktaturi, ki je izbruhnil v Kronštatu (glavnem oporišču baltske flote). Mornarjem, ki so bili nekoč steber sovjetske oblasti, je poveljnik ukazal, naj se ne usmilijo: "Neusmiljeno obračunajte z uporniki, streljajte brez obžalovanja ... Ujetnikov naj ne bo veliko.
Rdeča armada med napadom na Kronštadt marca 1921
Javna domenaIstega leta je bil "Rdeči Napoleon" zadolžen za zatrtje obsežne kmečke vstaje v Tambovski provinci. Nekatere partizanske enote, ki so se skrivale v gozdovih, so enote Tuhačevskega takrat obstreljevale s kemičnimi izstrelki.
Po koncu spopadov je Mihail Tuhačevski zasedal številne visoke položaje v Oboroženih silah: vodja Vojaške akademije Rdeče armade, načelnik štaba Rdeče armade in prvi namestnik komisarja (ministra) za obrambo. Novembra 1935 je pri 42 letih postal najmlajši maršal Sovjetske zveze.
Mihail Tuhačevski (1893-1937) v častni straži ob Leninovi krsti, Moskva, januar 1924
SputnikNa vseh položajih je bila poveljnikova glavna naloga pripraviti Rdečo armado na prihodnjo veliko svetovno vojno, na katero je bila po njegovem mnenju popolnoma nepripravljena. Mihail Nikolajevič je bil avtor 120 del o strategiji, operativni umetnosti, taktiki, izobraževanju in usposabljanju vojakov. Vodstvo Sovjetske zveze je dobesedno bombardiral s svojimi "opombami" in "razmišljanji" o vojaški reformi.
Mihail Tuhačevski, poveljnik enot za odpravo Antonovščine v Tambovski provinci, z vojaki Rdeče armade v bližini letala "Voisin"
Javna domenaTuhačevski je skrbno razvil "teorijo globinske operacije", katere pomen je bil izvedba vrste operacij za preboj v sovražnikovo obrambo na več mestih in uvedba visoko mobilnih mehaniziranih enot pri preboju za razvoj operativnega uspeha. Glavno vlogo pri takšnih prebojih naj bi imele armade tankov, ki jih "sovjetski Bonaparte" za razliko od mnogih svojih kolegov ni obravnaval zgolj kot podporo pehoti. "Upoštevati je treba, da v sodobnih vojnih razmerah pogosto ni mogoče doseči uničenja sovražnika z eno samo operacijo," je zapisal Tuhačevski v knjigi 'Vprašanja sodobne strategije': "Sovražnik se velikokrat izmakne napadu. Zato moramo izvajati operacije eno za drugo, da bi sovražnika uničili vsaj na zadnji črti njegovega odpora. In na tej črti se začnejo območja, ki hranijo vojno".
"Kot prvi namestnik komisarja za obrambo je M. N. Tuhačevski opravil veliko organizacijskega, ustvarjalnega in znanstvenega dela," se je spominjal maršal Georgij Žukov: "Na srečanjih z njim me je očarala njegova vsestranska zavest v zvezi z vojaško znanostjo. Bil je pameten, široko izobražen vojaški profesionalec, ki je odlično razumel tako taktična kot strateška vprašanja. Dobro je poznal vlogo različnih vej naših oboroženih sil v sodobnih vojnah in je znal biti ustvarjalen pri vsakem problemu ... V Tuhačevskem je bilo čutiti velikana vojaške misli, zvezdo prve velikosti v galaksiji izjemnih poveljnikov Rdeče armade."
Mihail Tuhačevski (1893-1937), maršal Sovjetske zveze, na varšavski železniški postaji na poti v London 25. januarja 1936
Javna domenaMihail Nikolajevič je veliko prispeval k razvoju takrat pionirskih zračnodesantnih enot, sil zračne obrambe, reaktivnega bojnega delovanja, raketne tehnologije in torpednega letalstva. Poudaril je, da je treba tankovskim in zračnim silam zagotoviti dobro usposobljeno osebje in zadostno komunikacijsko opremo. Tega bi Rdeči armadi poleti 1941 zelo primanjkovalo.
Vsi maršalovi predlogi niso naleteli na pozitiven odziv pri vojaškem in političnem vodstvu države. Zamisel o razvoju več deset različnih tipov tankov (artilerijski bojni tanki, pehotni desantni tanki, strojniški bojni tanki, pehotni spremljevalni tanki ...) se je mnogim vojaškim poveljnikom zdela absurdna. Tuhačevskega so kritizirali tudi zato, ker njegovi projekti popolnoma niso upoštevali družbene in gospodarske stvarnosti države, ki je v tistem času doživljala obsežno industrializacijo (leta 1930 je na primer Mihail Nikolajevič dal pobudo za začetek proizvodnje tankov v neverjetni količini: sto tisoč kosov na leto).
Vrhunski sovjetski vojaški poveljniki, sedijo, z desne: maršal K. E. Vorošilov, maršal M. N. Tuhačevski, stojijo: maršal S. M. Budjoni, SSSR, 1935
Sovfoto/Getty ImagesGlavni nasprotnik Tuhačevskega je bil komisar za obrambo Kliment Vorošilov, ki je uničil številne projekte "sovjetskega Bonaparta". Slednji pa se ni obotavljal odkrito obtožiti svojega nadrejenega nesposobnosti. Tako eden kot drugi sta imela svoje podpornike v vojaškem vodstvu države. Razkol je dosegel vrhunec leta 1937, zato ga je bilo treba nemudoma ustaviti in Stalin je to storil na radikalen način.
Mihail Nikolajevič je bil 10. maja 1937 s položaja prvega namestnika ljudskega komisarja za obrambo premeščen na položaj poveljnika Volškega vojaškega okrožja, 22. maja pa so ga aretirali. Tuhačevskega so obtožili, da je v Rdeči armadi pripravljal vojaško "fašistično" zaroto, katere namen je bil nasilno prevzeti oblast v Sovjetski zvezi in vzpostaviti vojaško diktaturo. Po hitrem sojenju je bil "Rdeči Napoleon" 12. junija ustreljen.
Skupaj s Tuhačevskim so v "protisovjetski trockistični vojaški organizaciji" aretirali in usmrtili številne njegove sodelavce: Iona Jakirja in Ieronima Uboreviča (poveljnika 1. stopnje), Avgusta Korka (poveljnik 2. stopnje in vodja Vojaške akademije poimenovane po Frunze) ter druge. Vsi so bili zaradi pomanjkanja dokazov v petdesetih letih prejšnjega stoletja rehabilitirani.
Vorošilov je bil vedno popolnoma zvest Stalinu in v sporu s preveč neodvisni Tuhačevskim ga je "oče narodov" podpiral. Poleg tega so se pojavili sumi, da so si obveščevalne službe nacistične Nemčije izmislile lažne obtožbe proti "sovjetskemu Bonapartu". Da bi oslabile obrambno sposobnost Sovjetske zveze, naj bi izmišljale informacije o povezanosti maršala z nemškim generalštabom in jih prek tretjih oseb posredovale v Moskvo. Vendar ta teorija ni potrjena.
Z usmrtitevjo Mihaila Tuhačevskega in njegovih sodelavcev se je v Rdeči armadi začel val obsežne represije, ki je prizadela več deset tisoč članov poveljniškega osebja. Do poletja 1939 sta bila od prvih petih maršalov Sovjetske zveze živa le še dva.
Zakaj veliko Stalinovih prijateljev ni preživelo "velikega terorja" v ZSSR?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.