Kako je TROJANSKO ZLATO postalo vojna trofeja Sovjetske zveze

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

27. aprila 1945 zvečer je sovjetska vojska vstopila v Berlin in 2. maja so vojaki zavzeli vojaški stolp v bližini berlinskega živalskega vrta. V stolpu so bili poleg bolnišnice in beguncev shranjeni zakladi berlinskih muzejev. Med slednjimi so bile tri impresivne skrinje, v katerih je bilo znamenito trojansko zlato. Vendar je najdba kmalu spet izginila.... Najdena je bila šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v Moskvi.

Odkritje "Troje"

Heinrich Schliemann (1822-1890), sin protestantskega duhovnika iz Mecklenburga, amaterski arheolog, je bil že od otroštva obseden z idejo, da bi odkril antično Trojo. Ob branju Homerja je spoznal trojansko vojno in postal obseden z idejo, da bi našel starodavno mesto. Schliemann je bil tako navdušen nad zgodovino, da je svojemu iskanju posvetil dolga leta.

31. maja 1873 je Schliemann po dveh letih izkopavanj na hribu Hisarlik v Turčiji našel skoraj vse, kar je iskal. Pod ruševinami starodavnega mesta ni našel le ruševin, temveč tudi srebrno posodo z zlatimi dragulji, ki je tehtala 1,5 kg. Schliemann je menil, da je ta najdba "Priamov zaklad" (poimenovan po enem od kraljev mesta iz časa trojanske vojne), antične ruševine pa ostanki legendarne Troje. Ker pa je bil Schliemann amater in je uporabljal le homerske opise, se je motil. Pozneje so znanstveniki ovrgli njegovo teorijo: sledovi Troje so bili v zgornjih plasteh zemlje, ki jih je uničil med izkopavanji, Priamov zaklad pa je, kot se je izkazalo, spadal v zgodnejše obdobje. Vendar je najdeni zaklad ostal zapisan v zgodovino kot "trojansko zlato".

Zaklad bi takrat lahko prišel v Rusijo - nekaj let pozneje ga je Schliemann ponudil v odkup Ruskemu arheološkemu društvu, vendar do posla ni prišlo. Malo pozneje, leta 1881, je pustolovski poslovnež svojo zbirko podaril Berlinu v zameno za naziv častnega državljana in materialno nadomestilo. Od leta 1922 je bil zaklad na ogled v Muzeju prazgodovine in zgodnje zgodovine. Od tam so jih skupaj s predmeti iz drugih muzejev po ukazu samega Führerja evakuirali v vojaški stolp pri živalskem vrtu, ki je bil posebej zgrajen za zaščito pred zračnimi napadi in je veljal za idealno zatočišče.

"Pripeljite kakšno Reimsko stolnico"

Enote Wehrmachta so izropale in uničile velik del kulturne dediščine osvojenih narodov. Zato se je že sredi vojne pojavilo vprašanje, kako nadomestiti izgube. Leta 1942 je bila ustanovljena posebna komisija za preiskavo izgub na področju kulture. Po njenih podatkih, objavljenih konec štiridesetih let, je bilo poškodovanih 173 muzejev, 4 tisoč knjižnic in arhivov. V njenem okviru je deloval Urad za ekspertize, ki ga je vodil znani sovjetski slikar, restavrator in umetnostni zgodovinar Igor Grabar.

Predlagano je bilo, da se uničene mojstrovine povrnejo na popolnoma enak način. Tako je bila na primer kot primer ocene izgube navedena cerkev Gospodove preobrazbe na Neredici, spomenik ruske srednjeveške arhitekture in slikarstva iz 12. stoletja, ki jo je uničilo nemško topništvo. V zameno je Grabar predlagal, "da pripeljejo kakšno Reimsko stolnico".

Kot ekvivalent za odškodnino je bila omenjena tudi Rafaelova "Sikstinska madona" iz Dresdna, ki je nato končala v ZSSR in bila v petdesetih letih vrnjena v NDR. Prav Grabar je vodil seznam umetniških del, ki naj bi jih odpeljali v Sovjetsko zvezo. Slednji je vseboval 1745 del, pomembnih za svetovno kulturo. Na seznamu je bilo tudi trojansko zlato.

Pod oznako "tajno"

Muzejske predmete, najdene v vojaškem stolpu v bližini živalskega vrta, naj bi najprej izvozili v ZSSR. "Berlinski živalski vrt naj bi prišel pod nadzor anglo-ameriške okupacijske cone... <...>... Izdan je bil ukaz, da se vsi dragoceni predmeti iz vojaškega bunkerja čim prej začnejo seliti v vzhodni del Berlina, in jih zaenkrat hraniti v skladiščih na gradu Treskow v Friedrichsfeldu in v berlinski klavnici," je v enem od pisem zapisal Andrej Belokopitov, vodja "trofejne brigade" Odbora za umetnost.

Nekatera najpomembnejša dela so kmalu zapustila Berlin: 30. junija 1945 je z letališča Tempelhof odletel poseben let na letališče Vnukovo v Moskvi. Ena od točk, kjer so v sovjetski prestolnici sprejeli dragoceni tovor, med drugim tudi Priamov zaklad, je bil Puškinov muzej.

Leta 1949 so bili vsi ti predmeti po odločitvi vodstva države dani v tako imenovani "posebni sklad" brez pravice do objave ali razstavljanja. S posebnim navodilom je bil dostop do njega prepovedan vsem, razen kustosom.

V petdesetih letih 20. stoletja so sovjetske oblasti sprejele politično odločitev o vrnitvi nekaterih umetniških del v NDR, na primer slik iz Dresdenske galerije. Na seznamu je bil tudi Schliemannov trojanski zaklad, vendar je 260 predmetov iz zlata, srebra, gorskega kristala in kamna ostalo v Moskvi, 414 bronastih in keramičnih artefaktov pa v Ermitažu. Razlog, zakaj so ostali v Sovjetski zvezi, še vedno ni znan.

Do sredine devetdesetih let 20. stoletja je Schliemannova zbirka ostala nedostopna znanstvenikom in širši javnosti. Še več, zaradi dolgoletnega hranjenja v posebnem skrbništvu je veljala celo za izgubljeno. Šele decembra 1994 so strokovnjaki dobili prvo priložnost, da jo podrobno preučijo. Dve leti pozneje so v Puškinovem muzeju odprli razstavo "Trojanski zakladi iz izkopavanj Heinricha Schliemanna", ki je tisočem ljudi omogočila ogled znamenite zbirke.