Od prve trdnjave do neprecenljivega spomenika: Kako se je spreminjal moskovski Kremelj?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Prvo moskovsko obzidje in trdnjava sta bila značilen primer slovanske fortifikacijske arhitekture. Šlo je za lesene zemeljske utrdbe. Kamnite trdnjave so v Rusiji začeli graditi pozneje kot v nekaterih evropskih regijah - v prvi vrsti zaradi obilice lesa.

Prve utrdbe so v Moskvi stale do leta 1177, ko so bile v sporu med knezi požgane. Nato so postavili nove utrdbe iz zemeljskega nasipa (iz zemlje, izkopane za jarek) s hrastovimi palisadami na njegovi površini. Jarek je bil širok do 18 metrov in globok približno 5 metrov. Sam nasip je bil visok 7 metrov. Ta različica moskovskega obzidja je trajala do leta 1238, ko so ga uničili Mongoli.

Po tem je bilo mestno obzidje večkrat zamenjano, vendar se je obzidje Ivana Kalite, opremljeno s stolpi in izdelano iz debelih hrastovih hlodov, izkazalo za najmočnejše. Vendar tudi ta ni mogel kljubovati ognju - med požarom na dan vseh svetih leta 1365 je ogenj zajel tudi Kremelj, zaradi česar so se odločili, da bodo zgradili utrdbe iz kamna.

Belokamnita Moskva

Prvi kamniti Kremelj, ki je nadomestil leseno trdnjavo, je bil zgrajen pod vodstvom Dmitrija Donskega v letih 1366-1367. Zgrajen je bil iz apnenca, belega kamna, ki so ga porabili več kot 100 tisoč ton. Zaradi Kremlja je celotno mesto dobilo vzdevek "belokamnita Moskva". Že takrat je bilo obzidje dolgo skoraj dva kilometra, skupni obod trdnjave pa je postal zelo podoben sodobnim obrisom Kremlja. Obzidje je dobilo tudi osem ali devet stolpov - večinoma na strani, ki ni mejila na reko.

V več kot sto letih obstoja je obzidje zelo propadlo - apnenec zlahka uniči vlaga, zato so ga od sredine 15. stoletja skoraj neprekinjeno popravljali.

Leta 1485 je Ivan III. začel največji gradbeni projekt v takratni Rusiji, saj sta to zahtevala prestiž in vojaški pomen Moskve. Na mestu Kremlja Dmitrija Donskega je nastala nova utrdba.

Kremelj Ivana III.

Po ukazu Ivana III. so bili porušeni propadajoči deli obzidja. K gradnji novega Kremlja so povabili najboljše italijanske inženirje. Zaradi priročnosti so jih v Moskoviji imenovali preprosto "frjazi" ali "frjazini", kar je bil staroruski nazi za Italijane. Tako je Pietro Antonio Solari iz Milana postal Peter Frjazin, Antonio Gislardi iz Vicenze Anton Frjazin, Marco Ruffo Mark Frjazin itd.

Ridolfa Fioravantija iz Bologne pa so v Moskvi poimenovali "Aristotel", s čimer so poudarili njegovo izjemnost in velik talent. Ivan III. ga je povabil v Moskvo, da bi postavil glavno cerkev Kremlja - katedralo Marijinega vnebovzetja. Aristotel je bil tisti, ki je razvil tehnologijo opeke, uporabljene za gradnjo stolpov in obzidja Kremlja.

Nova trdnjava je bila zgrajena postopoma, tako da središče Moskve ni ostalo nezaščiteno. Temelji starega obzidja iz belega lomljenega kamna (in na nekaterih mestih ostanki obzidja Dmitrija Donskega) so veljali za zanesljive in so služili tudi kot osnova novega obzidja.

Obzidje nove grandiozne trdnjave Ivana III. je bilo dolgo približno 2,25 kilometra. Njegova debelina še danes znaša od 3,5 do 5,5 metra, višina pa od 5 do 19 metrov. Obzidje Ivana III. se je lahko ponašalo z 18 stolpi, vključno z vratnimi stolpi. Njegova podoba je ostala skoraj nespremenjena do 17. stoletja. Takrat so vse stolpe Kremlja, ki so danes simbol Moskve, dopolnili z okrasnimi stolpi, večino vrzeli pa zatesnili. Tudi število stolpov se je povečalo na 20.

Kremelj je imel tudi tri obrambne stolpe (t. i. barbakane), od katerih se je do danes ohranil le eden, in to v zelo spremenjeni obliki - stolp Kutafja.

Zidovi Kremlja so zidani z opeko le na zunanji strani - v notranjosti jih sestavljajo ostanki zidov Dmitrija Donskega, ki so zaradi večje trdnosti preliti z apneno malto. Skupaj je bilo za gradnjo uporabljenih več kot 100 milijonov opek, kar je bila za takratno Rusijo novost. Uporabljene so bile tako imenovane "dvoročne" opeke, ki so tehtale do 8-9 kilogramov. Dvoročne so se imenovale zato, ker jih je bilo treba dvigniti z dvema rokama.

Obzidje Kremlja ni bilo vedno rdeče - vsaj od leta 1680 so ga belili z apnom.

Kremelj je imel za svoj čas neverjeten obrambni potencial. Od znotraj so bili v zidove narejeni polkrožni loki, ki so omogočali postavitev lukenj na spodnjem nivoju za topove in strelno orožje. Ob tem so zidovi ohranili svojo impresivno debelino.

Debelejši podstavek (talus) varuje obzidje pred oblegalnimi stolpi, lestvami in predori. Obzidje je zgoraj okronano z 1045 cinami v obliki črke M, ki so jih ljudje poimenovali "lastovičji rep". Visoke so 2,5 metra in debele do 70 cm. Za vsako cino je bilo potrebnih 600 opek. Med bitko so, tako kot v evropskih gradovih, vrzeli med cinami prekrili z lesenimi "ščiti", sami zidovi so bili pokriti z leseno streho.

Obzidje in celotno trdnjavo je ščitil tudi jarek na območju Rdečega trga. Poimenovali so ga "Alevizov rov" po arhitektu Alevizu "Novem" Frjazinu, ki ga je zasnoval. Obstajal je do leta 1814, dokler ga niso zasuli.

V ruskih trdnjavah in pozneje so pogosto obstajali skrivni podzemni rovi, ki so obleganim branilcem omogočale, da so ohranili dostop do vira pitne vode, bodisi vodnjaka bodisi izhoda v jarek, napolnjen z vodo.

Bili pa so tudi skrivni rovi z izhodi zunaj obzidja trdnjave - na primer za protinapad. Takšen element je tudi v Kremlju - ob gradnji Tajnickega stolpa so načrtovali skrivni vodnjak in izhod k reki Moskvi. Med Nabatnim stolpom in stolpom Konstantina Jeleninskega pa je bil podzemni rov s skrivališčem topovskih krogel.

Kremeljsko obzidje je bilo v času svojega obstoja večkrat poškodovano in popravljeno - še posebej močno je bilo poškodovano leta 1812, obnova pa je bila končana šele leta 1822. Leta 1917 je obzidje prizadela artilerija, med drugo svetovno vojno pa je na Kremelj kljub kamuflaži padlo na desetine bomb.

Delo italijanskih inženirjev in ruskih gradbenikov je prišlo do naših dni v močno spremenjeni obliki, saj je izgubilo svoj prvotni videz. Kljub temu so različna obdobja ruske zgodovine pustila pečat na Kremlju in njegovem znamenitem obzidju, zaradi česar je Kremelj neprecenljiv spomenik.