Kot v filmu
Stražarji in zaporniki v zaporu v Vologdski regiji (oko 500 km severno od Moskve) so bili presenečeni, ko so v času telovadbe zagledali helikopter nad svojimi glavami. To je bilo marca leta 2012. Dogajanje spominja na sceno iz filma Misija: Nemogoče. Helikopter se je spustil nižje, eden od zapornikov pa je zgrabil visečo lestev. Stražarji niso uspeli reagirati dovolj hitro, helikopter pa ga je medtem že odpeljal proč.
Sputnik
Pobegli je bil 36-letni Aleksej Šestakov, ki je bil obsojen na 24 let zapora zaradi umora osmih ljudi. V času pobega je bil na polovici prestajanja svoje zaporne kazni. Kasneje je postalo znano, da je "naročil" helikopter iz svoje zaporne celice s pomočjo mobilnega telefona. Dva njegova pomočnika sta sedla v helikopter in z orožjem prisilila pilota, da je odletel nad zapor. Kasneje je policija našla helikopter v predmestju Vologde, pilota pa zvezanega nekaj kilometrov od helikopterja.
Šestakov ni bil dolgo na svobodi. Ujeli so ga po nekaj urah, ko je policija ustavila avtomobil, v katerem so bili člani kriminalne združbe. Šestakov je bil ranjen med streljanjem.
Za ta pobeg mu je sodišče prisodilo še dodatnih 12 let zapora, njegova pomočnika pa sta dobila 11 in 12 let zapora. Na 4 leta zapora je bil obsojen tudi namestnik upravnika zapora, ker je Šestakovu omogočil manj stroge pogoje bivanja in možnost uporabe mobilnega telefona.
V slogu Kaznilnice odrešitve
Butirski zapor v Moskvi je eden od najstarejših ruskih zaporov. Zgrajen je bil v 18. stoletju v času carice Katarine Velike. Starost zgradbe verjetno pojasnjuje dejstvo, da je leta 2001 trojica zapornikov pobegnila iz njega s pomočjo izkopanega tunela.
Konstantin Krimski / TASS
Boris Bezotečestvo, Vladimir Železoglo in Anatolijo Kulikov so bili obsojeni na dosmrtno ječo za uboj in posilstvo. V preiskovalnem zaporu so čakali na odločitev višjega sodišča v zvezi s podano pritožbo, vendar so se odločili, da vzamejo stvari v svoje roke in organizirajo pobeg. Z običajnimi aluminijastimi žličkami so v svoji celici izkopali jamo, globoko en meter in pol ter tako prišli do kleti zapora. Izkopano zemljo so odnesli in stresli po dvorišču zapora v času sprehajanja, luknjo pa so pokrili s krpo. Vse to precej spominja na film Kaznilnica odrešitve, v katerem zapornik več let koplje kanal za pobeg. Morda je ruske zapornike navdihnil prav ta film.
Skozi kanalizacijo so se izvlekli iz zapora in prišli na ulico nekje v mestu. Policija sprva ni mogla definirati pot pobega zapornikov, zato je za pomoč prosila moskovske "kopače", skupino navdušencev, ki raziskuje labirinte tunelov pod Moskvo. Ti so uspeli najti sledi pobeglih ljudi. Dva so ujeli po treh tedni v Moskovski regiji, tretjega pa so ujeli nekaj let kasneje, med poskusom ropa trgovine.
Pobeg iz Mornarske tišine
Eden od moskovskih preiskovalnih zaporov nosi romantičen naziv Matroskaja Tišina (V prevodu Mornarska tišina). Iz njega dobrih sto let ni nihče pobegnil, leta 1995 pa je to uspelo plačancu Aleksandru Soloniku, ki je bil znan kot Saša Makedonski.
Ministrstvo za notranje zadeve RF
Policija je ujela Solonika leta 1994 in priznal je deset naročenih umorov. Pripravljen je imel načrt pobega. Ključna pri tem je bila pomoč stražarja, za katerega pravijo, da je bil posebej v ta namen sprejet na to delovno mesto ali pa je bil podkupljen. Stražar mu je zagotovil alpinistično opremo, pištolo in lutko, ki jo je postavil v posteljo. Morilec in stražar sta se s pomočjo vrvi spustila s strehe zapora na ulico.
Solonik je uspel pobegniti v Grčijo, kar pa mu ni bilo v pomoč. Našla ga je mafija in ga utišala, skupaj z njegovim dekletom. Stražarja, ki mu je pomagal pri begu, še vedno niso našli.