Brez televizije, računalnika, interneta, celo brez mobilnega telefona – le redki si danes še predstavljajo življenje brez vseh teh stvari. Za družino Korol (v prevodu »Kralj«) pa te sodobne naprave nimajo nobene posebne vrednosti.
Električar Boris, znanstvenica Nina in 40-letni sin Nikolaj že več kot 20 let živijo odmaknjeno življenje na otoku Jelena nedaleč od Vladivostoka. Kaj jih je spodbudilo, da pobegnejo pred civilizacijo in zakaj se ne nameravajo vrniti? Govorili smo z novinarjem in fotografom Ivanom Česnokom iz Sankt Peterburga, ki je družino obiskal dvakrat, leta 2016 in 2017.
Vse do konca 80. let 20. stoletja je bil otok Jelena zaprt za javnost, saj je bila tukaj nameščena sovjetska radioinženirska enota z uslužbenci obveščevalne službe. Takrat je bil Nikolaj star samo šest let, Boris pa je bil na pomorski arheološki ekspediciji. Ko je Nina čakala na svojega moža, se je odločila, da gre na Jeleno na počitnice. V otok se je zaljubila.
»Najprej nisva načrtovala, da bi postali samotarji in živeli izolirano. Otok je navdušil Nino s svojimi opuščenimi zgradbami, bivšimi vojaškimi objekti in skladišči. Prav tako je otok neizmerno lep – povsod naokoli je voda, ptice prepevajo, stare ceste prekriva listje, pozimi pa je sneg,« pojasnjuje Ivan.
Družina je začela obiskovati otok vsako poletje, leta 1996 pa se je tja trajno preselila. Glavni razlog je tičal v sinovem zdravju. Nikolaj je doživel nesrečo z motorjem in bil več dni v komi. Ko se je prebudil, ni mogel govoriti in hoditi. Starša sta prišla do sklepa, da mu bo življenje na otoku pomagalo, da si opomore. Tako so pustili za seboj življenje na celini.
Od takrat družina Korol predstavlja edine ljudi na 1,45 km2 velikem otoku. Zanj skrbijo, ga ohranjajo čistega, varujejo pokrajino in dediščino.
Sprva so živeli v hiši Borisovega dedka, ki je delal na otoku kot električar, nato pa se je pripetil požar, po katerem se je družina bila prisiljena preseliti v bližnjo klet s smodnikom iz 19. stoletja. Mračen prostor je velik le 30 x 20 metrov, a je klet zadoščala vsem družinskim potrebam: imela je štedilnik in postelje, ki jih je Boris naredil sam, notri je bilo nameščeno pohištvo iz opuščenih zgradb na otoku.
Kupi knjig, radio, različni predmeti iz preteklosti, tudi bolj nenavadni, kot so pravoslavne ikone in jelenji rogovi. Vse to je dalo prostoru živahen in brezčasen videz.
Družina Korol se ne pritožuje nad svojim življenjem. »Tukaj imam osnovo za vse vrste dejavnosti: biološke, podvodne, inženirske in zgodovinske,« se Ivan spominja Borisovih besed. Življenje na otoku se mu zdi udobnejše. Veliko je za početi, za razliko od Vladivostoka. »Tisti, ki živijo v stanovanjih, so sužnji. Delajo počasen in zanesljiv samomor,« zatrjuje.
Tudi njegovi ženi dolgčas. »Nina ima zase cilj, da ohrani tukajšnjo naravo in zgodovinsko dediščino ter da pazi na svojo zemljo,« pojasni Ivan.
Za »civilizacijo« jim ni dosti mar, toda vedno sprejmejo goste, ki obiščejo otok. »Včasih pridejo študenti pomagat čistit otok, včasih pridejo novinarji. Na obisk je prihajal tudi prijatelj, ki je bil vodja regionalnega združenja za ohranjanje kulturnih spomenikov,« se spominja Ivan.
Iz Vladivostoka do Jelene ni tako lahko priti. Najprej vam vzame 30 minut, da pridete z avtom do konca otoka Ruski, nato pa je potrebno premagati ozek kanal na čolnu, pozimi je mogoče priti do otoka peš, s hojo po ledu.
Načeloma gojijo svojo zelenjavo, a gre Nina vseeno občasno v trgovino na bližnji otok Ruski. Družina Korol sedaj živi od Borisove in Ninine starostne pokojnine (oba sta stara 60 let) ter Nikolajeve invalidnine.
Zaradi mirnega življenja na otoku se je Nikolajevo zdravje sčasoma izboljšalo. Sedaj lahko vsaj govori (s težavo) in hodi (s premori). »Nikolaj je začel večkrat obiskovati celino. Želi se bolj socializirati in morda najti ženo,« nam pove Ivan.
Pojavile so se napetosti z lokalnimi oblastmi, ki poskušajo deložirati družino iz kleti, v kateri se je nastanila nezakonito, zato je družina Korol prisiljena pogosteje obiskovati svoje stanovanje v Vladivostoku. Toda kot edini čuvaji otoka, za katerega oblastem ni dosti mar, člani družine sprašujejo: »Kdo pa bo pazil na otok, če ne mi?«
Spoznajte tudi pobeglega ruskega vojaka, ki je 11 let udobno živel v sibirskem gozdu.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
