Tukaj se je potrebno zahvaliti Američanom. Če ne bi izgubili 418.000 ljudi in ob tem govorili, kako so prav oni premagali nacistično Nemčijo, bi sovjetska statistika 27 milijonov mrtvih delovala nekako osamljeno.
Dejstvo o tolikšnih izgubah je imelo velik vpliv na našo kolektivno zavest. Druga svetovna vojna je izklesala ruski pogled na to, kakšno mesto zavzemamo v zgodovini, v preteklosti in sedanjosti. Vsi sicer ne posegajo po svojih babicah in dedkih, da bi potrjevali svoje mnenje o mednarodnih odnosih, so pa vojne izgube pomemben dejavnik, ki je od te navade skoraj neločljiv.
Eno področje, kjer Rusi definitivno prednjačijo, je uporaba minimalnih sredstev za ustvarjanje nečesa izjemnega. Seveda vam to potem tudi vržejo pod nos.
Rusija je trenutno edina država, ki je sposobna prevažati astronavte na Mednarodno vesoljsko postajo. To počne z desetletja starimi plovili Sojuz, ki sicer niso zmeraj brezhibna, kot se je pokazalo na zadnji misiji. Pa vendar ta 50 let star »vlečni konj« še naprej opravlja svojo nalogo. ZDA poskušajo konkurirati s projekti, ki jih razvijata SpaceX in Boeing, vendar so prva testiranja po podatkih Nase načrtovana šele za prihodnje leto.
Četudi je raziskovanje vesolja ogromno področje, ki zahteva neskončne vložke, nam ruski vesoljski program pogosto pokaže, kako je mogoče z zastarelimi orodji in omejenimi viri sestaviti kompleksne instrumente, ki opravijo nalogo hitreje od milijardnih investicij. Takšna logika je stala tudi za razvojem mnogih stvari, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Zakaj bi delali več, če pa lahko delamo pametneje?
Čajkovski, Prokofjev, Rimski-Korsakov, Musorgski, Skrjabin, Rahmaninov, Stravinski – seznam se tukaj še zdaleč ne konča. Ruska tradicija klasične glasbe je verjetno edino rusko kulturno področje, kjer človek dobi občutek, da posluša izdelke evropske civilizacije.
Ruski skladatelji so pravi mojstri premeščanja kulturnih razlik med ljudmi z različnih koncev sveta. Književnost na primer ne zmore vedno doseči enakega rezultata, čeprav smo Rusi enako ponosni na to, da je naša literatura proizvedla ene najbolj depresivnih pisateljev na svetu.
Rusi nase radi gledajo kot na borce in mojstre preživetja, enako imajo radi dejanski pretep. Ruski ljudje so se spopadali tako s surovo naravo kot s političnimi tranzicijami, ki so kovale njihovo kulturo in vsakdanje življenje.
V svojem močnem duhu so precej podobni Britancem, vendar z eno razliko. Britanci so naučeni, da potlačijo svoja najgloblja čustva, medtem ko lahko Ruse pogosto vidimo v odkritih napadih jeze z brcanjem in metanjem stvari povsod naokrog, kar je globok izraz spopadanja s stresom. Veliko tega se je skovalo skozi zgodovino, še posebej med strašnimi pokoli prve in druge svetovne vojne, a tudi pred tem.
Če si ne ustvarite mitične interpretacije za vaše trpljenje, potem se nima smisla žrtvovati za karkoli. Rusom so vedno vcepljali logiko žrtvovanja za skupno dobro, zato so ponotranjili idejo trpljenja za višje cilje.
Trma je, za razliko od nekaterih drugih koncev sveta, v Rusiji načeloma sprejeta kot pomembna in pozitivna lastnost. Gre za sprejemanje dejstva, da se lahko popolnoma zaneseš samo nase in ne moreš živeti od pomoči drugih. Trma je tako nekako povezana s preživetjem. Predstavljajte si, da vam pogine konj sredi surove zime, na desetine kilometrov proč od prve vasi. Takrat se v vas prebudi notranji preživetveni instinkt.
Seveda ima takšna toksična možatost tudi svoje slabe strani, vendar ali lahko zanjo res okrivimo Ruse kot take? Gre za okolje, kjer sta agresivnost in fizična usposobljenost predpogoja, da se stvari opravijo do konca, da se zmanjšajo tveganja in da ne zmrznete ali trpite lakote.
Ta neumen mačizem je za vzhodnoevropske ženske pogosto tako vir frustracij in razburjenja kot občudovanja. Mnogokrat ravno on pripomore k temu, da se določene stvari izpeljejo.
Baudolino Umberta Eca je verjetno moj najljubši roman. Med mnogimi fantazijskimi kraji in bitji, ki jih opisuje, je tudi vrsta ljudi, ki komaj čaka, da se lahko na nek način žrtvuje – če je le možno, dokončno. Če se že ne bojujejo, hitijo do neznancev in jih prosijo, da jih usmrtijo, saj po njihovem mišljenju ni boljšega načina za izkazovanje svoje vrednosti, kot je žrtvovanje lastnega življenja. To do neke mere velja tudi za Ruse, ki jim je ideja veličastnega žrtvovanja privzgojena že v ranem otroštvu.
To idejo so aktivno promovirali med prvo svetovno vojno, ko so milijoni Rusov pokopavali svoje mrtve na našem največjem javnem pokopališču v Petrogradu. Kult žrtvovanja je dobil nov zagon.
Rusija je kot izvorno pravoslavna država trpljenje nekako povzdignila, kot nekakšno pot k pravičnosti, in to precej bolj kot pri katolištvu in protestantizmu. To se odraža tudi v naši literaturi. Preživljanje bolečine ni samo zasluženo, ampak tudi zelo pomembno. Mnogi o Rusih menijo, da so preveč pogreznjeni v lastno zgodovino, medtem ko Rusi na tiste, ki se svoje zgodovine ne spominjajo, pogosto gledajo z nekakšnim prezirom.
Nekateri tej lastnosti pravijo »široka ruska duša«, čeprav se ta izraz pogosteje uporablja za opisovanje brezmejne dobrotljivosti in radodarnosti. V resnici bi morala zajemati tudi rusko neracionalnost in nagnjenost k pretiravanju ter dramatiziranju situacij.
Del ruske mentalitete se vrti okoli družbenega položaja. Plačati za rundo ali narediti nekaj, kar bo dobro za skupino, je način obnašanja, v katerega so vzgajali tudi mene. Ampak hkrati to pomeni tudi zameriti najmanjše žalitve. Morda izgledamo kot država prvega sveta, ki živi v ekonomiji prostega trga, vendar naša kultura še zmeraj goji odvisnost od tega, kaj meni skupnost o dejanjih posameznika. Iz te ugotovitve izvira marsikaj dobrega, pa tudi slabega.
Preberite še: 5 značilnosti slovenske mentalitete, ki so zelo všeč Rusom
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
