LGBT v Rusiji: Ali lahko drugačni ljudje v ruski družbi odkrito izrazijo svojo spolno usmerjenost?

Irina Baranova
Ljudje, ki so se rodili drugačni, v vseh delih sveta težko izrazijo svojo spolno usmerjenost. V Rusiji, ki je zaznamovana s patriarhalnimi vrednotami, je to toliko težje, toda nekateri se vseeno upajo izpostaviti pred drugimi in premagati svoje strahove.

Po poročilu Levada centra iz leta 2017 je 35% Rusov svoj odnos do gejev opredelilo kot »zelo slab«, 20% pa kot »sumničav«. To ne pomeni, da je homofobija »vgrajena« v vse prebivalce Rusije, saj so mnogi spoštljivi do LGBT skupnosti. A homofobija v Rusiji vsekakor obstaja in ostaja resna stvar.

Homofobija ima korenine v zgodovini. Še od leta 1934 do 1993 se je po sovjetski zakonodaji moška homoseksualnost štela za zločin, ki je človeku lahko prinesel do 5 let zapora. Danes homoseksualnost ni kaznivo dejanje, je pa bil v Rusiji leta 2013 sprejet zakon, ki prepoveduje »propagando netradicionalnih spolnih odnosov«. Oblasti zatrjujejo, da zakon ni diskriminatoren in države ne moti homoseksualnost. Toda to ni nobena ovira za agresivno homofobijo.

Velika tveganja

LGBT aktivist z enoosebnim protestom proti sovraštvu in netolerantnosti, Dvorni trg v Sankt Peterburgu

»Doživel sem situacije, ko so me napadali in tepli, na ulicah, hodnikih [zaradi spolne usmerjenosti] …« razlaga Jevgenij Glebov iz Irkutska (5000 km vzhodno od Moskve). Še zdaleč ni edini. V letih 2010-2016 je bilo proti ljudem po vsej Rusiji storjenih vsaj 267 kaznivih dejanj iz sovraštva zaradi njihove LGBT usmerjenosti (tudi umori, pretepi in ropi). To so samo tisti primeri, ko so sodišča izrecno izpostavila spolno usmerjenost žrtev – česar ne počnejo vedno.

Tudi če odštejemo kazniva dejanja, LGBT pogosto ne dobijo miru niti v okviru svoje družine. Sodeč po podatkih psihologinje Jekaterine Petrove, ki je raziskovala razkritja odraslih ljudi o svoji LGBT spolni usmerjenosti staršem, se 55% ruskih staršev najprej odzove z zanikanjem. »Mnogi starši sprva ne vzamejo resno neheteroseksualne usmerjenosti svojega otroka, češ da gre samo za 'neko fazo' ali da se gredo otroci nekakšno 'uporništvo',« piše Petrova.

Vsem tveganjem navkljub se mnogi LGBT ljudje v Rusiji raje razkrijejo in priznajo svojo spolno usmerjenost. Kaj jih k temu spodbuja?

Podedovani stereotipi

Protest proti diskriminaciji istospolno usmerjenih oseb v Sankt Peterburgu, 17. april 2019

Ljudje se navadno začnejo zanimati za seksualnost nekje med 10. in 13. letom starosti. Že takrat se začnejo težave tudi za LGBT v Rusiji. »Nihče mi ni rekel, da je to slabo, ampak že otroci vedo, da ni dobro biti gej. To pride v njihovo zavest skozi klepete, šale, komentarje po televiziji,« pojasnjuje psiholog Kiril Fjodorov v pogovoru za Russia Beyond.

Kiril danes odkrito priznava, da je gej. A prizna, da tudi njemu ni bilo lahko prvič priznati. »Z mamo sva imela zelo tesne odnose. Takrat sem se bal, da bo najine ljubezni konec tisti trenutek, ko ji bom povedal, da sem gej, mojega življenja pa bo konec,« se spominja. Več let je v mislih poskušal prepričati samega sebe, da je to samo neka začasna faza, ki bo minila. »Spoznaval sem ljudi, imel prve odnose, prvo spolno izkušnjo. Dokler nisem bil star 17, 18, 19 let, je še šlo, potem pa mi je bilo jasno: nisem več najstnik, moja homoseksualnost pa je ostala,« pripoveduje psiholog.

Življenje v senci

Olga Baranova (desno), direktorica prve varne hiše za LGBT ljudi, intervju za AFP v Moskvi

Psihologi življenje gejev primerjajo z življenjem na vulkanu. Nikoli ne veš, kdaj bo izbruhnil vulkan, enako geji nikoli ne vedo, kdaj jih bodo »zasačili«. Tudi ko se je Kiril sprijaznil s svojo usmerjenostjo, tega še ni zmogel povedati svojim prijateljem, kaj šele staršem.

»Gre za zelo nevrotično situacijo, takoj občutiš tesnobo. Geji, ki skrivajo svoje zasebno življenje, morajo lagati v odgovorih na nešteta vprašanja, kot je 'Zakaj si še vedno samski, zakaj ne greš s kom ven?'« Fjodorov si je moral izmisliti, da hodi s precej starejšo žensko, ki hoče, da bi bila njuna avantura skrivnost.

Takšen obstoj je daleč od prijetnega. Zato se mnogi ljudje opogumijo, premagajo dvome in priznajo svojo istospolno usmerjenost. Tole pravi novinar Renat Davletgildejev, ki je prav tako odkrit gej: »Nič te ne osvobodi tako zelo, kot to, da se povsem iskreno razkriješ pred drugimi. Odkrito izraziš mnenje, da s tem ni nič narobe in ti ni treba več lagati!«

Najprej prijatelji, potem družina

Kiril pravi, da mnogi svojo LGBT usmerjenost najprej razkrijejo svojim prijateljem in sodelavcem, jim povedo resnico v obraz in opazujejo reakcije. Enako je storil on: »Na srečo sem dobil ogromno podporo. Vsi so rekli: 'V redu, vsak ima svoj okus in preference!'«

Potem je sledil težji del: kako to povedati staršem. Za starše v ruskem okolju je soočenje z dejstvom, da otrok ni heteroseksualec, še posebej stresno, predpostavlja Jekaterina Petrova. Starejši ljudje so večinoma odraščali v Sovjetski zvezi s protigejevsko nastrojenostjo in zakoni. Temu dodajmo še sodobni homofobni utrip in razširjeno napačno prepričanje, da je homoseksualnost stvar izbire. Rezultat je mišljenje staršev, da je tragedija in absoluten poraz, če je otrok homoseksualec.

Pavel Vardašvili je v intervjuju za revijo Afiša povedal, da mu je mama ponudila terapijo z elektrošokom, ko je izvedela, da je gej.

Iskanje razumevanja

Seveda so nekateri starši bolj tolerantni. Renat Davletgildejev pripoveduje, da njemu ni bilo potrebno skrivati svoje spolne usmerjenosti pred družino in prijatelji, ker niso imeli nič proti. Uspešno je to povedal mami in očetu, čeprav je pričakoval težave.

»Vedno je bolj zapleteno pri očetih, ker imajo patriarhalne poglede na moškost, ideje o 'pravem moškem' in tako dalje. Pričakoval sem agresijo, ampak mi je rekel samo to, da se s tem vidikom življenja sicer težko sooča, vendar me ima rad in bo vedno na moji strani, vedno bom njegov sin,« je pojasnil Fjodorov.

Ljudem, ki se pripravljajo, da razkrijejo svojo LGBT usmerjenost, psihologi predlagajo, da so pripravljeni na najhujši scenarij – za vsak primer. Naj bodo prepričani, da ne bo fizičnega nasilja, razmislijo, kje bodo prenočili, če se pri pogovoru z domačimi zalomi.

Zadnji koraki do osvoboditve

Aktivistki pod mavrično zastavo na paradi ponosa v Sankt Peterburgu, 12. avgust 2017

Po tem, ko se LGBT ljudje razkrijejo pred najbližjimi in najdražjimi, ostane še zadnji korak, da svojo spolno usmerjenost javno izpovedo pred vsemi in upajo na dober odziv. Seveda tu rezultat ni zagotovljen.

»11. oktobra 2011, ko je bil mednarodni dan razkritja, sem naredil objavo na Facebooku in v njej napisal, da sem gej. Takrat sem bil še študent in naslednji dan se mi je zdelo, kot da se na univerzi vsi pogovarjajo o meni. Nekateri so me opravljali za hrbtom, drugi so me podprli, nekaj ljudi se je z menoj nehalo pogovarjati. Na splošno pa kakšne agresije ni bilo,« deli svoje izkušnje Kiril.

Je pa prek spleta prejemal sporočila homofobov, ki so mu grozili s smrtjo. Še zdaj dobi kakšno sporočilo, ampak se za to danes več ne zmeni. Za razliko od mnogih drugih gejev, ki si ta sporočila vzamejo k srcu.

Renat ni skrivaj svojega gejevstva že odkar se je tega zavedal, je pa leta 2012 to posebej razglasil v posebni prilogi za Afišo, ki je bila posvečena življenju gejev v Rusiji. »To se mi je zdelo prav, saj sem novinar in bi moje besede lahko imele vpliv,« nam je povedal o tej objavi.

Za konec je Renat v razmislek podal še tole izjavo: »Kaj je sploh razkritje? Nekomu poveste 'skrivnost'. Zakaj bi to sploh bila skrivnost? Sem pač gej in to je normalno. Kot da bi rekel nekomu, da imam črne lase. Gej, p****, k***** … recite mi, karkoli želite, ampak to je normalno! Nimam česa skrivati in nimam se česa sramovati.«

Preberite še:

Kakšno je bilo življenje gejev v Sovjetski zvezi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke