Ruski gledalci se odzivajo na HBO-jevo serijo Černobil

»Bolečina polzi z ekrana kot radioaktivna gmota, ki razžira tla. Tako smo že navajeni posmehovanja ameriškemu prikazovanju Rusov, da smo popolnoma spregledali trenutek, ko so v nas zbudili stvari, ki jih mi več ne moremo,« je zapisala dramatičarka Nina Belenickaja na svojem Facebook profilu.

Nina pravi, da se rusko občinstvo zelo zanima za serijo. V Rusiji si bodo serijo ogledali tako ali drugače, četudi nelegalno. A njo bolj zanima mnenje dobro stoječih ljudi v dobro stoječih državah.

Nina je bila v času nesreče štiriletna deklica. »Ljudje so govorili, da je dež zelo radioaktiven. Rekli so, da te ne sme zajeti, saj je koroziven. Nabiranje gob seveda sploh ni prišlo v poštev.«

Pozorno smo spremljali vsako minuto dogajanja

Dedek Moskovčana Andreja je bil rudar iz Tule, ki je bil za časa katastrofe že v pokoju. Kljub temu njegova družina še danes prejema posebne dodatke, saj se je radioaktivni oblak razširil tudi nad Tulo. »Seveda sem vedel za nesrečo, a zame serija Černobil (Chernobyl) ni imela posebne čustvene vrednosti. Kljub temu po treh zaporedoma ogledanih delih nisem prav dobro spal, mučile so me more. Tako zelo žal mi je bilo za vse te ljudi in živali.«

Mnogi obžalujejo, da takšne serije niso posneli v Rusiji. »Černobilska nesreča v treh desetletjih ni doživela kakovostne televizijske uprizoritve. Tako kot za tragedijo podmornice K-19 ali vesoljsko tekmo med Sovjetsko zvezo in ZDA, ljudje za te zgodovinske dogodke izvejo iz filmov v angleščini,« pravi režiser Ilja.

Sicer se je leta 2014 na malih ekranih vrtela ruska serija o Černobilu, a je šlo tam za mistično zgodbo o najstnikih, ki obiščejo območje v današnjem času, in ni bilo govora o sami katastrofi.

Seveda niso vsi navdušeni nad vzhičenjem medijev glede nove serije. Marusja Čuraj je na Facebooku zapisala, da je prebirala pričevanja ljudi, gledala dokumentarne filme in tudi sama obiskala Černobil. »HBO-jeva serija je čudovita fikcija, to je vse.« Toda tisti, ki se prej niso ukvarjali s tem področjem, so bili globoko pretreseni nad večino dogajanja v seriji.

Bili smo presenečeni nad avtentičnostjo

»Moj oče je bil ideološko prepričan sovjetski človek in vojaški pilot. Spominjam se celo, da je imel na polici kopijo Ateističnega slovarja. A z leti je začel opažati krivice in slabosti tega sistema in ga precej kritiziral (večinoma za domačo mizo, seveda). Zelo dobro se tudi spominjam, kako so po radiu prvič poročali o nesreči. To je bilo okleščeno kratko poročilo, oče pa se je takoj zavedal razsežnosti te nesreče in je bil zelo jezen na partijske uradnike. Menil je, da bodo povzročili smrt mnogih ljudi. Umrl je junija 1986, le nekaj mesecev po tragediji, a je predvidel mnoge stvari. Ob gledanju serije vidim to isto sovjetsko hrano, ki smo jo jedli, oblačila in pričeske, ki smo jih nosili … Vse je narejeno do takšne potankosti, da je že strašljivo. Občutek imam, kot da bi stopila v časovni stroj,« pravi računovodkinja Jelena.

»Celo obrazi izgledajo slovansko, z izjemo nadzornika izmene, ki deluje bolj kot nek ameriški redneck. Seveda so pretiravali s prizori z vodko, kajti mi ne pijemo ’kar tako’ iz ljubega miru,« meni direktor Nikolaj.

Televizijski producent Jurij Golajdo, ki je obsežno raziskoval tematiko Černobila in tudi snemal na tamkajšnjih lokacijah, je bil presunjen nad tem, kar je videl. »Raven podrobnosti je neverjetna,« pravi.

Bili smo šokirani nad sovjetskim sistemom

Tudi Grigorij Javlinski, vodja politične stranke Jabloko, se je pridružil spletni debati. Pravi, da so vsi njegovi prijatelji, ki so se imeli vsaj malo znanja o sanaciji jedrskega onesnaženja, odšli v Černobil, večinoma kot prostovoljci. »Na desettisoče ljudi iz vse države je pri spopadanju s posledicami nesreče izkazalo najvišjo stopnjo človeške solidarnosti in požrtvovalnosti.«

Komentatorji na Facebooku so zapisali, da serija ne govori samo o katastrofi kot taki, ampak tudi o Sovjetski zvezi – ta pogled podpira tudi Javlinski. Glavni problem ni bila nevarnost sevanja, ampak laži uradnikov: »Odsotnost svobode govora in neodvisnih medijev je med drugim privedla do tega, da so ljudje leta 1986 v Kijevu in drugih mestih znotraj prizadetega območja praznovali prvi maj, kot da se ni nič zgodilo.« Prav v pomanjkanju svobode govora Javlinski vidi glavni razlog za razpad Sovjetske zveze nekaj let kasneje.

Preberite še:

Valerij Legasov: Mož, ki je preprečil še veliko hujšo katastrofo v Černobilu