Na kaj so Rusi resnično ponosni?

Irina Baranova
Pozabite velike pisatelje in genialne znanstvenike. To ni tisto, kar ruskega človeka navdihuje in mu orosi oko, kadar sliši državno himno. Naključne Ruse smo vprašali, na kaj so resnično ponosni.

Gagarin v vesolju, zmaga v drugi svetovni vojni, poezija, jezik, humor, hokejska reprezentanca – mnogo je stvari, na katere so lahko Rusi ponosni. Ruska zgodovina je polna razlogov za to. Celo že sama misel na velikost ruskega ozemlja je nekaterim dovolj, da se jim prebudijo patriotska čustva.

Na splošno lahko vsak med nami našteje nekaj genialnih rojakov in reče: »Ponosen/ponosna sem, da sem [vstavi poljubno narodnost]«. A kakšno vezo ima to z nami? Kaj ostane Rusom, če pozabijo na Dostojevskega, Čajkovskega, Tarkovskega in Gagarina?

Rusi se ne pritožujejo. Nikoli

»Ko sem imela deset let, je oče med vožnjo izgubil nadzor nad avtom. Bila je temna kazaška noč, ceste so bile zaledenele in avto je dvakrat zavrtelo, preden ga je ponovno obvladal. Ustavil je, globoko vdihnil in se obrnil, da bi preveril, če sem v redu,« se spominja Julija Kvač iz Sibirije.

Te noči je očeta videla takšnega kot še nikoli. Čeprav je že pred tem na njegovem obrazu videla zaskrbljenost, ko je k vragu šlo gospodarstvo, usahnil proračun mesta Bajkonur, njegova vojaška plača pa ni zadostovala več niti za preživetje.

Julija je videla tudi podočnjake od utrujenosti, saj je oče, da bi vsaj malo pokrpal luknjo v družinskem proračunu, vsako noč delal vzporedno še kot taksist, ob šestih zjutraj pa je odhajal na glavno službo. »Videla sem, kakšno ljubezen in skrb je gojil do mene, ko me je peljal na lekcije angleščine, ki smo si jih komaj lahko privoščili. In naenkrat sem se zavedla, da nikoli nisem slišala, da bi se pritoževal. Tisto noč sem v očetu videla rusko dušo,« razlaga Julija.

Tovrstnih zgodb je v Rusiji malo morje. »Leta 1945 je babica moje prijateljice potovala od Kijeva do Vladivostoka na podlagi govorice, da bi tam lahko bil njen mož, ki so ga med vojno premestili iz evropske na azijsko fronto,« dalje razlaga Julija in dodaja, da se starka ni niti malo pritoževala, ampak je preprosto zložila stvari, odpotovala, vmes spala na ulici in čez tri tedne našla moža.

»Rusi vedo, da je življenje trdo, a to zavedanje ne povzroča obupa. Namesto tega nas spodbuja, da še bolj trdno delamo. Rusi se ne pritožujejo, ampak gredo skozi pekel, skomignejo z rameni in se nato vrnejo nazaj na delo. Ponosna sem, da sem Rusinja.«

Rusi pomagajo, celo kadar so sami do ušes v godlji

Rusi so čemerni, mnogo pijejo in se ne smejijo. Vse to so seveda stereotipi (do določene mere), a včasih je ruska realnost zares turobna. Vsakič, ko se je Vladimir Zaharov vrnil iz potovanja po Evropi v svoj domači kraj blizu Moskve, je postal depresiven zaradi obremenilnega vzdušja in te iste depresije, ki so jo izkazovali drugi.

»Nekega turobnega zimskega večera sem stal na improviziranem križišču blizu mojega blokovskega naselja. Poleg mene je stal klasičen ruski pijanec. Oblečen je bil v razdrapane cunje, smrdel po mačku in potu, bil je mračen in kadil te cenene cigarete in proti meni puhal ta življenjsko nevaren dim, od katerega ti gre na bruhanje. Ker si nisem želel njegove družbe, sem na glas zaklel in stopil čez navidez prazno cesto,« pravi Zaharov.

Takrat je pijanec nepričakovano stegnil roko in mu preprečil korak. Sekundo zatem je praktično od nikoder pripeljal avto, prav tam mimo, kjer je Zaharov želel prečkati cesto. Če ne bi bilo pijanca, ki mu je zaprl pot, bi ga avto gladko povozil. A moški ni nič rekel, niti pogledal ga ni, in Zaharov je nato prečkal cesto.

»Takšni trenutki me spomnijo na to, da ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse gnilo, kar smrdi. Ko pridejo težave, ne potrebujete vrtnic, ampak nekoga, ki vam bo pomagal. In to Rusi tudi počnemo.«

Smo mojstri preživetja

»Preživeli smo revolucijo, Stalina, drugo svetovno vojno in leta za železno zaveso, ter obdržali svojo razsodnost,« pravi Galina Craigs, ki že dvajset let živi v ameriški zvezni državi Virginii. Njena mama in sestre so v Rusiji.

»Moj pradedek je 17 let preživel v Stalinovih gulagih, se vrnil domov brez dveh prstov, ki si ju je odrezal, da bi preživel, in s samo enim očesom (drugega je izgubil med vojno v kazenskem bataljonu). Moja prababica je izgubila sedem od devetih otrok zaradi lakote. Mojemu pradedku so sodili, ker je preživel nacistično taborišče in se odpravil peš domov čez pol Evrope.«

»Kljub temu sem še vedno ponosna na svoje poreklo zaradi naših sposobnosti preživetja in vsega težaškega dela, vloženega v to. Danes vemo, kako praznovati življenje in ga ceniti kot nihče drug,« je prepričana Galina.

Ali to pomeni, da se Rusi čutijo ponosne samo, kadar jim življenje primaže klofuto? Delno to drži. Tudi moj oče na primer, je s ponosom govoril, da smo »narod mojstrov preživetja«, a stvar ni samo v tem.

Tukaj je še nekaj odgovorov Rusov na vprašanje, na kaj so ponosni:

»Takole bom rekel: Rusija je zelo daleč od tega, da bi bila gospodarski raj, kar pomeni, da imamo pogosto manj kot ljudje v razvitih državah. Nekateri menijo, da je to slabo, če nimaš treh pametnih telefonov. A jaz mislim, da me ta situacija spodbuja, da delujem PRECEJ bolj zavzeto. Po mojem je pomembno izboljševanje samega sebe, ne pa to, da si privoščiš iPhone. Če bi živel nekje v Evropi, bi verjetno manj dosegel v življenju. A živim v državi, ki me hkrati sili, da trdo delam, in obenem daje priložnosti,« pravi Vadim Nevjerov.

»Neko zimo je v Rusiji padel desetletni rekord v nizki temperaturi. Mislim, da se je ponoči v Moskvi spustilo do -38 stopinj Celzija. In kaj Rusi delajo, ko je zunaj takšen mraz? Odpravijo se na kopanje! Greš na jezero ali ob reko (kar je lahko samo po sebi dolg sprehod), v ledu napraviš luknjo in zaplavaš. To je med normalno zimo. Kaj pa pri -38? Nič posebnega. Samo stati moraš v vrsti z stotimi drugimi, ki se želijo okopati isto kot ti.

To je bila množična evforija. Ob strani so stala reševalna vozila, zdravniki so bili v pripravljenosti, če bi se kdo po kopanju zrušil na tla. Samo v Moskvi se je kopalo noro število ljudi. Deset tisoč? Sto tisoč? In Moskovčani so bili v primerjavi z drugimi še mevže […] Da ne govorim o prisotnosti v šolah, kljub temu, da pouk ni bil obvezen. Celo mesto je delovalo normalno, samo nenavadno svetlo je bilo in tiho brez avtomobilov. Rusi se odlično privadijo na okolje. Ko življenje postane prelahko, postanejo bolni in depresivni. Enostavno potrebujemo tegobe,« - Anna Vinogradova.

Dima Vorobjov pa je stvari, na katere je ponosen, spravil v tri alineje:

»1. Res smo silaki. Sicer plačujemo strašno ceno, ampak stvari opravimo.

2. Ulično spretnost smo povzdignili v visoko znanost. Zmoremo napraviti stvari iz žvečilnega gumija, palčk in lastnega potu. Včasih izgledajo kot d*ek, ampak služijo svojemu namenu in nam rešujejo riti, ko nas vsi naokoli že proglasijo za mrtve.

3. Imamo nežno, velikodušno in jasno sredico, ki nikoli ne umre pod težo izgubljenih priložnosti, zamer in agresije.«

Preberite še:

Kako v množici takoj prepoznate ruskega turista

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke