Zakaj je bilo leto 2016 eno boljših v zadnjem času

V letu, ki se izteka, je zaživel spletni portal RBTH Slovenija (si.RBTH), ki bralcem ponuja novice, analize, komentarje, infografike in multimedijske vsebine o Rusiji in mednarodni politiki. Gre za ruski spletni portal v slovenščini, ki si prizadeva za večjo pluralnost slovenskega medijskega prostora. Vsaj v zvezi z zunanjo politiko prevladujejo enostranske informacije, v katerih je skrita zahodna agenda.

V komaj pol leta našega obstoja je naša spletna stran zabeležila 350 tisoč obiskov. Zavidljiv uspeh, sploh če vzamemo v obzir, da naš večinski mediji v najboljšem primeru ignorirajo, v najslabšem pa demonizirajo, da gre za rusko propagando, ki je primerljiva s propagando Islamske države.

Kdor pravi, da gre za “rusko propagando”, bodisi ne ve, kaj je to propaganda, bodisi še nikoli ni bral naših člankov, v katerih  Rusijo kažemo tudi v njenih ne najbolj bleščečih trenutkih. Poleg tega na naši spletni strani predstavljamo različno paleto ruskih mnenj – od oblasti do liberalne opizicije.

Roko na srce, liberalci v Rusiji trenutno niso preveč priljubljeni, še zlasti po zaslugi tistih njenih pripadnikov, ki tako zelo sovražijo rusko oblast, da so ob nedavni tragediji ruskega letala javno izražali svoje veselje. Naj ustavijo konje, jih je pozvala uradna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova:

“Fantje, liberalci, ustavite te ljudi. V nasprotnem primeru liberalna ideja nima prihodnosti. Pa jo mora imeti!!! Kajti moč je v različnosti idej in njihovi zdravi konkurenci, ki temelji na svobodi izbire. Liberalne ideje se ne sme asociirati s plesom na kosteh. Ne kopajte se v tej umazaniji. Smo – država. Da, na številne zadeve gledamo zelo različno, vendar se spomnite, kaj je govorila v tragični nesreči umrla Dr. Liza: treba se je znati dogovarjati. In s tistimi, ki govorijo ‘dobro, da so mrtvi”, se ni mogoče dogovarjati. Z mrtvimi dušami se ni mogoče dogovarjati.”

Naj takoj opravimo še z enim mitom, ki pravi, da se v Rusiji ne sme pisati kritično o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, kazen za neposlušne pa da je smrt. Dejstvo je, da je v sodobni Rusiji v nepojasnjenih okoliščinah umrlo 69 novinarjev, kar je ogromna številka. Drugo dejstvo je, da so  umirali predvsem novinarji, ki so pisali o organiziranem kriminalu in mafiji, kar z oblastjo nima neposredne zveze. Razen tega, da mafijskih združb še zdaj niso uspeli do konca izkoreniniti, kar pomeni, da Rusijo čaka še veliko dela.

Poleg tega je Odbor za zaščito novinarjev s sedežem v New Yorku ugotovil, da je bilo precej več novinarjev ubitih v Jelcinovi Rusiji (42 jih je bilo ubitih, 3 so izginili) kot v Putinovi Rusiji (22 jih je bilo ubitih, 2 sta izginila). Kljub temu je Jelcin veljal za demokrata, Putina pa se označuje za diktatorja. Seveda je vsaka novinarska žrtev nedopustna.

Tudi v letošnjem letu je bila najbolj smrtonosna država za novinarje Sirija, kjer je umrlo 14 novinarjev, petletna vojna pa je terjala kar 107 novinarskih življenj. Med žrtvami prevladujejo sirski novinarji. Tujih tam v zadnjih letih ni bilo veliko, saj je bilo to zaradi ugrabitev s strani skrajnih islamistov preveč tvegano početje.

Novinarji korporativnih medijev so se v svojem poročanju o sirskem konfliktu tako zanašali predvsem na aktiviste in skrajno vprašljive organizacije kot so Bele čelade in Sirski observatorij za človekove pravice, ki zagovarjata spremembo režima v Siriji, zato je bilo poročanje večinskih medijev ves čas konflikta skrajno neverodostojno, trdita neodvisni novinarki Eva Bertlett (Kanada) in Vanessa Beeley (Velika Britanija). Kolegi so ju nemudoma obtožili, da sta “ruski propagandistki”.

Podobna usoda je doletela tudi vse tiste novinarje, ki smo o konfliktu v Ukrajini poročali kot o državnem udaru ob podpori ZDA, med katerimi se najdejo tudi tako ugledna imena, kot je ameriški filmski režiser Oliver Stone, francoski preiskovalni novinar Paul Moreira, legendarni John Pilger in ameriški preiskovalni novinar Robert Perry. Tudi proti nekaterim izmed njih so novinarji večinskih medijev podpisovali peticije, kar je sramota brez primere!

“Če poročam tako kot ruski mediji, je to zato, ker tako jaz kot ruski mediji govorimo resnico,“ se je na obtožbe odzvala  Bartlettova, ena redkih predstavnikov sedme sile, ki je v zadnjih letih večkrat obiskala Sirijo. Skupaj z Beeleyevo, ki trenutno poroča iz Alepa, jo je v bran vzel ameriški doktor Daniel Wirt v svojem zapisu, v katerem se je lotil intelektualne nepoštenosti večinskih medijev:

“Skrivajo se za fasado ‘uravnoteženosti’, pravijo, da ‘niso na strani nikogar’, v resnici pa so pristranski kot hudič (in to pristranski v nasprotju z dejanskimi dokazi). Da imaš stališče, ni nujno slabšalno. V resnici to ni samo zaželjeno, pač pa je celo nujno, če DEJANSKI DOKAZI govorijo v tvoj prid (to velja tako v znanosti, zgodovini kot v novinarstvu).”

Sprašuje se, zakaj zdaj, ko je Alep osvobojen izpod islamskega terorja, večinski mediji bolj pogosto ne prenašajo grozljivih zgodb, ki jih pripovedujejo ljudje, ki so bili v vzhodnem Alepu ujeti več let?

Zakaj ne poročajo o božičnih slavjih v vzhodnem Alepu, na katerih se osvoboditve skupaj veselijo muslimani in kristjani, kar je bilo v času vladavine islamistov nepojmljivo?

Sprašuje se, zakaj nihče od njih za mnenje o tem, kaj se v resnici dogaja v Siriji, nikoli ni vprašal več kot 4 tisoč sirskih zdravnikov v zahodnem Alepu?

“Rad bi naslovil še eno obtožbo, v kateri trdite, da so Rusi in Sirska arabska vojska kar vsevprek bombardirali Alep. Kot verjetno veste (pa ste sramotno prikrivali), je bilo v zahodnem Alepu ves čas 1,5 milijona beguncev, ki so bili veseli, da so na območju pod nadzorom vlade. Poleg tega bi bilo dobro, da se seznanite z realnostjo urbanega vojskovanja. Sirska arabska vojska in Rusi so pokazali precej zadržanosti glede na okoliščine. Lahko bi se obnašali tako, kot so se Američani v Faludži, ko ni umrlo samo več tisoč, ampak na desettisoče civilistov. Poleg tega smo videli, kako je sirska vlada ravnala z morilskimi, psihopatskimi teroristi. Niso jih usmrtili, ampak so jih z avtobusom odpeljali v Idlib. Pustili so jim celo orožje malega kalibra,” je svoje razmišljanje strnil Wirth.

Tudi zato, ker je Alep osvobojen in je končno jasno, kdo je kdo, je bilo leto 2016 eno boljših.

Kljub številnih tragedijam in žrtvam, ki pa so stalnica že skorajda vso zgodovino, je bilo leto 2016 eno boljših tudi zaradi Brexita, referenduma v Italiji in Trumpove izvolitve, “saj že od leta 1989 nismo bili priča tako briljantnim političnim pretresom”, ko so ljudje končno rekli odločni “ne” političnim in novinarskim elitam, ki zaradi lastnih privilegijev obupno branijo status quo, je glavna poanta izvrstne kolumne urednika spletnega portala spiked Brendana O’Neilla z naslovom Pet razlogov, zakaj je bilo leto 2016 eno boljših v zadnjem času.

“Številni predstavniki politične in medijske elite so iz svojih udobnih, od realnosti odrezanih naslonjačev, leto 2016 označili za eno od najslabših. Jamrali so o njem, pisali so knjige o vračanju v ‘srednji vek’, ‘populizmu’, KONCU ZGODOVINE”, kar so postale ključne besede sovražnikov leta 2016. Na žalost je prevladala njihova interpretacija, saj imajo časopisne kolumne, pogodbe za knjige, vabijo jih na okrogle mize. Vsi, ki se z njimi ne strinjajo, so “post-resnica” (“post-truth”), je O’Neill sklenil svoje razmišljanje.

Trudili se bomo, da bo leto 2017 v tem smislu celo še boljše. V začetku prihodnjega leta bo v Ljubljani svoja vrata odprl Glas – Evropski center za svobodo govora in tiska, ki bo glas dal tudi tistim, za katere bi težko rekli, da so ga do zdaj imeli.

Polona Frelih je gostujoča urednica RBTH ter dolgoletna dopisnica časopisa Delo iz Moskve.

 

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.