Lovro Kuhar – Prežihov Voranc: »Velika skleda solate je bila njegova strast«

Zgodovinski portal, zgodovina.si
Prežihov Voranc je eden od najbolj spregledanih naprednih kulturnih delavcev iz časov med obema vojnama. Kakšna je njegova zgodba in zakaj ni končal med vodilnimi predstavniki povojne Jugoslavije? Je bil Lovro Kuhar tudi sovjetski agent?

V času med obema vojnama (1918-1941) je slovensko politično sceno v naprednih levičarskih krogih zaznamovala organizacija komunistične internacionale oz. Kominterne s sedežem v Moskvi. Ta organizacija je pod svoje okrilje prevzela nalogo vzgoje, izobraževanja in usposabljanja ljudi, ki so kasneje postali dobro izkušeni politiki, vojskovodje in državniki, kot so Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Miha Marinko, Josip Broz Tito in številni drugi. Od vseh najbolj poznanih obrazov Kominterne je najbolj spregledan slovenski kulturni delavec, domoljub, pisatelj in aktivist Lovro Kuhar ali po domače – Prežihov Voranc.

Je bil Prežihov Voranc tudi sovjetski obveščevalec?

Njegova vloga v času ilegalnega političnega delovanja je ostala še do danes slabo raziskana. Nekateri celo špekulirajo, da je bil sovjetski obveščevalni agent. Voranc je imel dobre zveze v tujini in tudi kasneje se je med vojno znašel po svoje. Med okupacijo Slovenije so ga leta 1943 končno aretirali v Ljubljani. Zaradi pomembnosti so ga poslali na posebno zaslišanje v Berlin, kjer naj bi mu ponudili mesto predsednika bodoče marionetne slovenske države, ki bi bila organizirana po vzoru sosednje NDH (Neodvisne države Hrvaške). Voranc je takšno ponudbo odločno zavrnil. Med zaslišanji je pazil, da ni izdajal drugih tovarišev. Zato so ga poslali v taborišče smrti, kjer je bil praktično obsojen na smrt. Kljub temu mu je uspelo preživeti grozote nemških taborišč. Takoj po drugi svetovni vojni se je vrnil nazaj v domovino, vendar je hitro spoznal, da so ga stari tovariši odrinili iz vodstva partije, domnevno zaradi predvojnega spora s Titom.

Seveda obstajajo različne teorije in špekulacije, ki nam lahko razjasnijo, zakaj je bil Prežihov Voranc po vojni odrinjen od vodstva Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Še pred vojno je bil njen resen kandidat za predsednika, potem pa so ga naenkrat postavili pod »hladen tuš«.

Dezerter, politični aktivist in potujoči revolucionar

Prežihov Voranc je že med prvo svetovno vojno (1914-1918), ko je dezertiral iz avstro-ogrske vojske (1916) in se znašel v italijanskih zaporih, začel navezovati stike z revolucionarji, socialisti, pacifisti in drugimi pomembnimi levičarskimi organizacijami. Kasneje, ko se je vrnil domov v rodno Koroško, se je zopet znašel sredi vojne vihre. Tokrat je bil priča obmejnemu spopadu med Avstrijo in Jugoslavijo za določitev severne meje, ki se je končala s poraznim Koroškim plebiscitom (1920). Ravno v tem času se je včlanil v KPJ in prevzel številne zahtevne partijske naloge. Sodeloval je v komunistični propagandi, ki je pozivala delavce k bojkotu koroškega plebiscita. KPJ se je zavedala, da bodo slovenski delavci, ki so bili pod vplivom socialistov, glasovali za Avstrijo. Zato so želeli preprečiti njihov odhod na volišča, vendar je naša stran na administrativni meji zadržala prehod natisnjenih letakov, ki so bili namenjeni koroškim delavcem. Leta 1921 je KPJ z zakonom postala prepovedana politična stranka, zato je moral Voranc preseliti svoje delovanje v politično podzemlje.

Čez nekaj let je bil zaradi slabih ekonomskih in političnih razmer prisiljen odpotovati v tujino (1930). Obiskal je številna evropska mesta in prestolnice. Tam je navezoval nove stike in vzpostavil redno zvezo z Moskvo, kjer je tudi osebno spoznal Georgija Dimitrova, kasnejšega šefa Kominterne in mnoge druge znane komunistične obraze, ki so mu pomagali graditi njegovo partijsko organizacijo. Zaradi izjemnih sposobnosti naj bi imel celo »Stalinov blagoslov« za dvojno delovanje. To je pomenilo, da je lahko opravljal funkcijo »dvojnega agenta« ali kakšno drugo »specialno nalogo« po naročilu iz Moskve. Za takšno delo je imel odlične predispozicije, saj je imel brata duhovnika in druge osebne vrline. Znal je namreč govoriti več evropskih jezikov! V času notranjih partijskih razprtij, bojev in čistk je na svojem mestu ostal nedotaknjen, kar samo dokazuje, da mu je Kominterna očitno zaupala svojo nalogo. Osrednjo vlogo v partiji je pridobil zaradi svojih odličnih sposobnosti in ne zaradi političnega kadrovanja. Prav to naj bi ga ločilo od drugih tovarišev, ki so mu zavidali njegov visok položaj v partijski hierarhiji. V tem času si je uspel zgraditi tudi svojo javno podobo pisatelja, ki je pisal za »male ljudi«.

Oblast ga ni preveč zanimala

Prežihov Voranc ni bil tip človeka, ki bi se posebno zanimal za oblast. Svoje naloge je opravljal po naročilih in ne po lastnih iniciativah. Zato se ni posebno trudil prevzeti vodstvo partije, ki je kasneje prišlo v roke Josipu Brozu Titu. Svoje delo je Prežihov Voranc pod Titom opravljal enako predano kot prej. Sodil je v najstarejšo generacijo prvotnih komunistov. Zato ga je Tito tudi obdržal v svojem krogu in o njem napisal pozitivno oceno.

Žal pa o njem niso imeli pretirano dobrega mnenja slovenski tovariši. V času, ko je bil med vojno zaprt v taborišču(1943-1945), ga slovensko vodstvo (namerno ali ne) ni želelo zamenjati s kakim nemškim vojnim ujetnikom, čeprav so za to dobili priložnost. Njihov izgovor je bil, da se bo Voranc že nekako znašel po svoje, kot vedno doslej.

Prisegal je na polne sklede solat

Prežihov Voranc je bil po svoje poseben človek. Poznan je bil po svoji skromnosti. Njegova prehrana je bila za tisti čas skoraj asketska. Prisegal je na solate. O tem so imeli marsikaj zanimivega za povedati njegovi sopotniki.

Zdenka Kidrič, ki je bila soproga Borisa Kidriča, se je Prežiha spominjala takole: »V vsakdanjem življenju in zlasti v hrani je bil skromen, le vsak dan je najmanj enkrat morala biti zanj na mizi velika skleda zelene solate, ki bi sicer zadostovala veččlanski družini. Solata je bila namreč njegova najljubša jed.«

Tudi Edvard Kardelj, ki je bil ključna povojna politična osebnost v Sloveniji in Jugoslaviji, se je Prežiha spominjal podobno: »Sestajala sva se po navadi na njegovem stanovanju – često ob veliki skledi solate, ki je bila njegova 'strast', zaradi katere je bil med nami velikokrat predmet veselih šal.«

Kljub temu mnogim tovarišem ni bilo jasno, kako se je lahko Prežih tako močno redil, če je jedel samo skromne obroke hrane in velike sklede solate. To uganko je na koncu razrešil Josip Broz Tito, ki se je Prežiha spominjal takole:

»Tovariš predsednik je opozoril Prežiha, da se preveč debeli. Prežih ga je zavrnil in trdil, da je samo solato. Nekoč je prišel tovariš predsednik v Prežihovo stanovanje – tu se je nekajkrat mudil – ko se je ta pripravljal k jedi. Tedaj je tovariš predsednik videl, da je res, da je Prežih samo solato. Toda to je bila cela velika skleda solate, vanjo pa je zlil skoraj pol litra olja in pojedel zraven več kot meter znane francoske štruce. Tovarišu predsedniku je bilo takoj jasno, zakaj se Prežih redi, čeprav je samo solato.«

Bil je na seznamu za Goli otok

Vse Prežihove karakteristike kažejo, da je bil pošten človek. Obstajata namreč dve razlagi, ki nam lahko razjasnita njegovo politično upokojitev. Po eni različici naj bi nasprotoval uveljavljanju trde komunistične diktature v Jugoslaviji, ker je videl, kam je komunistični sistem pripeljal rusko državo in ni želel, da bi se to ponovilo v Jugoslaviji. Po drugi strani pa naj bi bil velik simpatizer in navdušenec nad boljševizmom. Zaradi tega naj bi se zlasti v času Informbiroja (1948) znašel na spisku za Goli otok. Pred aretacijo naj bi ga rešil Tito. V obeh primerih manjkajo trdni dokazi, zato je težko oceniti, kaj je resnica, dokler se ne najdejo kakšni novi arhivski dokumenti v Moskvi ali Beogradu.

Prežihov Voranc je bil tudi na spisku za sojenje v zloglasnem Nagodetovem procesu (1947). Takrat naj bi ga rešila njegova bolezen. Obstaja pa tudi bolj realna razlaga; mogoče so ga ohranili zato, ker so potrebovali »partijskega kulturnika«, predstavnika »socialnega realizma«, ki bo pisal za majhne in revne ljudi. Če pa drži tista prejšnja teza, da je bil »ruski človek«, lahko tudi to razloži dejstvo, zakaj ga niso upali postaviti na montiran proces. V nasprotnem primeru bi ga lahko zaščitil Tito, ki mu je dolgoval svojo politično kariero.

Deloval je iz lastnih izkušenj, po svojih sposobnostih in znanju

Za zaključek lahko rečem, da je bilo po vojni očitno vsem jasno, da je bil Lovro Kuhar – Prežihov Voranc preveč bolehen človek, da bi lahko prevzel kakšno bolj zahtevno politično nalogo. Zaradi hitro napredujoče bolezni je umrl veliko prezgodaj, star komaj 57 let. Umrl je 18. februarja leta 1950 v Mariboru.

V vsakem primeru bo ostal Prežihov Voranc v zgodovini Slovenije dobro zapisan. V tem članku se nisem preveč osredotočal na njegovo pisateljsko plat življenja, ki se mi je zdela do zdaj zelo dobro raziskana. Lahko pa rečem, da uvrščamo njegov roman Doberdob ob bok svetovni klasični literaturi, s to razliko, da je Prežihov Voranc svoj roman napisal iz lastnih izkušenj in ne po poročilih drugih.

Tako je deloval tudi na vseh ostalih področjih svojega življenja, vedno iz sebe, po svojih sposobnostih in znanju, kar je tipična lastnost koroških ljudi, zato sem ga v tem zapisu namenoma klical po koroškem domačem imenu »Prežihov Voranc«. Korošci smo lahko res ponosni, da smo imeli takšnega človeka za svojega svetovnega predstavnika in borca za pravice malih ljudi.

Priporočam ogled dokumentarnega filma o Prežihov Vorancu: Doberdob – Roman Upornika, ki ga je posnela RTV Slovenija in si ga lahko ogledate na internetu v njihovem spletnem arhivu.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki. 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: