Julija Sozina: »S Slovenijo me je povezala usoda«

Osebni arhiv

Že vrsto let se poklicno ukvarjate s slovensko književnostjo, zagovarjali ste tudi doktorsko disertacijo na temo sodobnega slovenskega romana. Ampak kako se je sploh začela vaša ljubezen do Slovenije? Kdaj ste jo prvič spoznali in se začeli zanimati zanjo?

Mi boste verjeli, če vam odgovorim, da je bila to usoda? Niz naključij, sovpadanj, sprejemanje nepričakovanih odločitev in seveda srečanja z najzanimivejšimi ljudmi. Slovenija in slovenska književnost sta postali del mene. Vse skupaj pa se je začelo pri komisiji za sprejem na MGU (Moskovska državna univerza) leta 1990, ko so izbirali nove kandidate za študij slovenistike. Potem se je izkazalo, da bomo prvič v zgodovini študirali obnovljeno Slovenijo, novo državo na evropskem zemljevidu.

Najprej sem se preprosto zanimala za neznano, potem pa je prišla še resna podpora s strani same Slovenije. Z nami so imeli zelo skrbne odnose. Celotni skupini so omogočili obisk države. Jaz sem prvič prišla v Slovenijo leta 1993, na seminar slovenskega jezika, književnosti in kulture, za dva tedna. Seminar je bil intenziven in skupaj s podlago treh letnikov študija na MGU sem zares spregovorila v slovenskem jeziku, sčasoma sem začela še razmišljati po slovensko, celo sestavljala sem preproste pesmice v slovenščini. V dveh tednih je nastal ogromen, prelep in harmoničen svet.

Ni me presenetila tujina sama po sebi, saj sem že prej z otroškim zborom Vesna (»Pomlad«) potovala po socialističnih republikah (ZSSR, Poljska, NDR) in celo v kapitalistično Avstrijo. Toda ostala sem v Sloveniji.

Obstajajo kakšni slovenski pisatelji, ki so v Rusiji posebej priljubljeni? Znano je na primer, da so v Rusiji prevajali Ivana Cankarja …

Že res, da so nekaj prevajali, ampak mislim, da je tega vseeno bilo malo. Za rusko občinstvo slovenska književnost do danes ostaja Terra Incognita, čeprav so prevajalci slovenskih del v ruščino v zadnjih letih ustvarili pravcat preboj.

Iz dokumentarnega filma "Cankar".

Center slovanskih kultur, Moskva

Ivana Cankarja je v zadnjih letih svojega življenja veliko prevajala Maja Iljinična Rižova (1927-2017), ki se ji lahko zahvalimo za to, da je Cankarjeva dediščina zdaj zares začela pronicati v življenja običajnih Rusov in ne samo slavistov, ki se seznanjajo z njegovimi deli po obveznem programu. O tem je poglobljeno pisala Tatjana Ivanovna Čelepenska. S Cankarjem v Rusiji se je že za časa njegovega življenja trudil Janko Lavrin, ki ga je prevajal in objavljal v Sankt Peterburgu pred revolucijo. V sovjetski Rusiji so potem res izšla nekatera izbrana dela v dveh zvezkih, vendar pravega zbornika Cankarjevih del v ruščini še danes nimamo.

Precej priljubljen je danes Drago Jančar. V ruščini so objavljeni že vsaj štirje njegovi romani, dva prevajajo sedaj, roman To noč sem jo videl v prevodu Tatjane Žarove pa je dvakrat kandidiral za prestižno nagrado Jasna Poljana. Ampak tu gre vendarle za okus profesionalcev in ne moremo govoriti o velikih nakladah. Ampak, kdo ve, kaj še prihaja? Mi bomo še naprej delali v tej smeri (prevajanje in promocija del slovenskih avtorjev v Rusiji, op. ur.).

Kako pa ocenjujete prepoznavnost Slovenije med Rusi? Jo še vedno večina meša s Slovaško? Kakšni so po vašem mnenju glavni stereotipi in asociacije o Sloveniji pri povprečnem ruskem človeku?

Meni se zdi, da ju danes že veliko manj mešajo. Bi pa bilo zanimivo, če bi naredili kakšen kviz na to temo na družbenih omrežjih.

Slovenija postaja iz leta v leto bolj prepoznavna zaradi njene aktivnosti na globalni politični sceni, občečloveški in humanistični usmerjenosti družbenega razvoja (celo pri nasprotujočih si družbeno-političnih silah), projektov na področju prosvete (ne pozabimo tudi na delo Foruma slovanskih kultur) in dela slovenskega veleposlaništva v Moskvi. V bistveni meri ima zasluge tudi rusko veleposlaništvo v Sloveniji, pa naj se to sliši še tako protislovno: čeprav deluje v Sloveniji, namreč privablja tja toliko ruskih strokovnjakov, profesionalcev itd.

Počasi postaja že nespodobno, da ničesar ne veš o Sloveniji (smeh). O stereotipih o Sloveniji pri povprečnem Rusu lahko le ugibam, moram pa reči, da se kulturna raven pri nas nenehno dviguje. Vsi, ki bi radi kaj izvedeli o njej, imajo za to vse možnosti. Zanimanje izražata tako mladina kot starejša generacija. Nasploh je življenje v Rusiji zelo zanimivo (smeh).

Direktorica Centra slovanskih kultur Julija Sozina je dobila posebno darilo, CD s pesmimi slovenske pevke Mance Izmajlove. Poleg nje je fotograf in še en velik ruski ljubitelj Slovenije Valerij Maljcev.

Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin

Kaj vas je v Sloveniji in pri Slovencih najbolj navdušilo ali presenetilo?

Pri Slovencih so mi najbolj všeč ljubezen do življenja, vzdržljivost, ki včasih preraste celo v trmo, njihova večna želja, da bi se dokopali do bistva in pogledali globlje. Državo spoznavaš skozi ljudi okoli tebe in jaz imam očitno srečo (smeh), saj sem v prijateljskem in družinskem krogu obkrožena z dobroto, iskrenostjo, odkritostjo in ljubeznivostjo.

Rada imam tudi slovensko naravo, posebej gozdove. Iskreni moramo biti do ljudi in do narave, šele takrat se ti razkrijejo. Slovenci se namreč neradi odpirajo pred komerkoli. Če se ti odprejo, moramo to vzeti kot iskren kompliment. Ruski kulturi je že v temelju položena določena odkritost, zaradi katere imamo določene prednosti, a smo zaradi tega hkrati tudi ranljivi. Slovenci se nočejo preveč »izpostavljati« pred tujci. Če se ti Slovenci odprejo, to pomeni, da so te sprejeli v svojo družino.

Katera nova dela slovenskih avtorjev je lahko rusko občinstvo spoznalo v zadnjem letu?

V zadnjem letu so pri nas izšle za moje pojme zelo zanimive knjige. Izšla sta almanah Slovenica IV. o rusko-slovenskih odnosih v 20. stoletju in ruski prevod knjige Božidarja Jezernika Goli otok – jugoslovanski GULAG ob podpori Inštituta za slavistiko Ruske akademije znanosti v prevodu Žane Perkovske, ki nasploh veliko prevaja iz slovenščine, tudi za revije (nekaj seznamov prevodov tukaj in tukaj). Aleksandra Krasovec je naredila zanimive ruske prevode knjige filozofa Mladena Dolarja Glas in nič več ter knjig za otroke Lile Prap Mačji zakaji in Pasji zakaji.

Seveda je tukaj tudi moja znanstvena monografija, skoraj sem pozabila nanjo (smeh): Slovenski roman zadnje tretjine 20. stoletja kot raziskovanje človeka in njegove »življenjske arene«.

Poleg tiskanih izdaj kakopak moramo omeniti video gradiva našega Centra slovanskih kultur. Čisto vsega žal nismo posneli, a se je veliko tega ohranilo, in zelo dostojno je zastopana tudi Slovenija. Decembra smo imeli tudi mesec slovenske kulture.

Julija Sozina, kratko predavanje »Ivan Cankar, veliki slovenski pisatelj« v ruščini. Več povezav na dnu članka.

Ste vodja Centra slovanskih kultur v Moskvi, ki skrbi za promocijo kulture, znanosti in umetnosti slovanskih narodov, medsebojno povezovanje in informiranje Slovanov, ima svojo knjižnico del različnih slovanskih avtorjev, organizira kulturne in izobraževalne prireditve, delujete ob podpori Foruma slovanskih kultur (FSK). Poleg tega v sodelovanju med različnimi institucijami potekajo tudi različni natečaji, ob 15-letnici FSK je tako aktualen mednarodni natečaj »Slovanski svet skozi otroške oči«.

Kako pa nasploh ocenjujete rezultate vaših prizadevanj po močnejšem povezovanju med slovanskimi narodi? So se začeli Slovani zadnja leta bolj zanimati za življenje in kulture drugih narodov slovanskega sveta?

To popolnoma drži. Slovani so se začeli bolj zanimati drug za drugega in to zanimanje konsistentno narašča, to ni samo moje mnenje. Slovani tako močno čutijo in se že zavedajo, kako so podlegli sistematičnemu izvajanju načela »deli in vladaj«, da se že jasno nakazuje obraten trend k združevanju. Da bi bilo takšno združevanje mogoče, pa morajo najprej drug drugega bolje spoznati in razumeti.

Mimogrede, ponosno lahko povem, da sta naš natečaj Slovanski svet skozi otroške oči po začetni podpori Slovenije, Rusije in Hrvaške potem podprli tudi Makedonija in Ukrajina, ravno sedaj pa se v projekt vključujejo še Češka, Belorusija, Bolgarija in Srbija, ki bodo sodelovanje kmalu formalno potrdile.

Preberite še:

Larisa Azarkevič: Rusinja, ki ve o Ljubljani še marsikaj, česar ne veste niti Slovenci

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.