Leta 1936 je ljudski komisar za prehrano Anastas Mikojan odpotoval v ZDA, da bi si pridobil nove izkušnje na področju industrijske proizvodnje prehrambnih izdelkov. Kot je kasneje pisal v svojih spominih, mlada sovjetska država ni imela prave živilske industrije, pač pa živilsko obrt. Medtem je bila v Ameriki proizvodnja živil v polnem zagonu in je potekala po določenih standardih kakovosti.
Ljudski komisar je na drugi strani Atlantika preživel dva meseca, ob svoji vrnitvi v domovino pa je s seboj prinesel vzorce proizvodne opreme: hladilne naprave, tehniko za mehanizirano peko kruha, aparate za molzenje krav in druge zanimive stvari. Poleg opreme je Mikojan prinesel še nekaj več – nove vrste živilskih izdelkov in nove kulinarične tradicije, o katerih so nato pisali v knjigi O okusni in zdravi hrani, ki je izšla po treh letih pod njegovim vodstvom.
Hamburgerji
arhivska fotografija
Še s posebno velikim veseljem so na komisariatu sprejeli štručke s pleskavicami. Pravijo, da naj bi ravno v Sovjetski zvezi kot prvi uvedli kulturo pitja sladkih gaziranih pijač ob hamburgerjih. Mikojan je nabavil 25 strojev za proizvodnjo pleskavic, nakar so se na ulicah Moskve, Leningrada, Kijeva in Harkova pojavili kioski s hitro prehrano in »mestnimi« štručkami s pleskavicami za 50 kopejk. Tehnologijo proizvodnje štručk so prav tako prinesli iz ZDA.
Ker je za nabavo koncentrata Coca-Cole zmanjkalo sredstev, so hamburgerje v ZSSR stregli z gazirano sadno vodo. V ZDA so ta način uvedli šele leta 1940, ko je vrata odprl prvi McDonalds. Toda v času druge svetovne vojne so Sovjeti proizvodnjo hamburgerjev prekinili, hkrati pa je vse »ameriško« postalo nekako nezaželeno. Hamburgerji so se v državi ponovno pojavili šele proti koncu njenega obstoja. Ampak proizvodnja pleskavic pa je ostala. Zamrznjen polizdelek so množično proizvajali po vsej Sovjetski zvezi.
Paradižnikov sok
Valerij Šustov / Sputnik
Mikojan se je v ZDA seznanil s tradicijo pitja pomarančnega soka za zajtrk. Ker pa v njegovi sovjetski domovini pomaranče pač niso rasle, so namesto njih uporabili paradižnik. Ljudje so sicer potrebovali nekaj časa, da so se privadili na okus, a je obsežna reklamna kampanja naredila svoje. Paradižnikov sok se je pojavil v vrtcih, šolah, tovarniških menzah in v restavracijah. Do 60. let prejšnjega stoletja je bil nabor sokov že precej širok, proizvajali so ga iz različnega sadja, pakirali pa v steklene kozarce in ne v kartonsko embalažo. Vse sestavine so bile seveda popolnoma naravne.
Kečap
arhivska fotografija
Ta omaka se je v Sovjetski zvezi pojavila konec 30. let. Priporočali so jo ne samo kot dodatek k mesu, ampak tudi za pripravo juh. Vendar so v povojnem ponatisu knjige O okusni in zdravi hrani kečap že zamenjali s paradižnikovim koncentratom, hkrati s tem pa je izginil tudi s prodajnih polic. Šele v 80. letih se je kečap ponovno pojavil v prodaji. Uvažali so ga v glavnem iz Bolgarije, Madžarske in Jugoslavije.
Konzerve in polizdelki
Jevgenij Gabreljan / TASS
Glavna oprema, ki jo je domov pripeljal Mikojan, so bili industrijski hladilniki in tekoči trakovi za proizvodnjo konzervirane hrane, med drugim kondenziranega mleka in konzerviranega mesa. Mesne in ribje konzerve so priporočali kot osnovo za kosila in večerje, sadne in zelenjavne pa kot nadomestek za sezonske pridelke v zimskih mesecih. V zgoraj omenjeni knjigi so priporočali tudi zamrznjene kotlete (v bistvu pleskavice) s konzerviranim grahom in solato iz vloženih rakov z majonezo. Namesto juhe, ki jo je treba kuhati, so ljudem priporočali, da v vrelo vodo zamešajo suho jušno osnovo.
Doktorska klobasa
Sergej Metelica / TASS
Tehnologijo za proizvodnjo klobas si je Mikojan ogledal v Chicagu. Istega leta (1936) so v Moskvi odprli prvo tovarno za proizvodnjo klobas, kjer so izdelovali klobase z nizko vsebnostjo maščob in visoko vsebnostjo beljakovin. V recepturi so bile samo naravne sestavine, predpisovali pa so jo ljudem, ki so trpeli za posledicami dolgotrajne lakote. Klobaso so poimenovali »doktorska«.
Koruzni kosmiči
Z. Zamburski
V prvi redakciji knjige o zdravi prehrani so jih imenovali še »kornfleksi« (iz ang. corn flakes) in jih priporočali jesti s smetano, mlekom in kiseljem. Naj tudi omenimo, da so sovjetski ljudje vzljubili ta ameriški produkt, proizvodnja suhih zajtrkov pa se je iz leta v leto povečevala. Nikita Hruščov si je po obisku ZDA v 50. letih prizadeval, da bi koruza postala glavna vrsta poljščine v Sovjetski zvezi. V prodajalnah so se pojavile koruzne palčke, koruzni kruh in celo koruzna salama. V 60. letih se je proizvodnja zaradi slabih letin začela zmanjševati.
Oglejte si še: