Karaganov: Za razliko od Sovjetske zveze je Rusija »na pravi strani zgodovine«

Sergej Karaganov. Vir: Press-foto

Sergej Karaganov. Vir: Press-foto

Sergej Karaganov, svetovalec administracije V. V. Putina in eden od najbolj vplivnih ruskih politologov, ki ga zahodni mediji pogosto imenujejo kar »ideolog zunanje politike Kremlja«, je analiziral ruske dosežke v preteklem letu in spregovoril o perspektivah in nevarnostih, ki Rusijo čakajo v prihodnosti. Njegov avtorski članek je objavila Rossijskaja gazeta.

Originalno besedilo je bilo objavljeno v ruščini na spletni strani časopisa Rossijskaja gazeta.

Ruske zmage so rezultat pravilnih odločitev

V začetku leta 2014, v času božičnih praznikov, ko je postalo že popolnoma jasno, da se konfrontacija z Zahodom zaostruje, sem še enkrat prebral knjigo Vojna in mir. Poseben vtis je name naredila fraza, ki je pred tem sploh nisem opazil: “Bitko dobi tisti, ki se je trdno odločil, da jo bo dobil.” Takrat sem začel razumeti, da se bo Rusija odločila in zmagala.

Zdaj, tri leta pozneje, lahko z zadovoljstvom zaključim: Prišlo je do preobrata. Izgubljene bitke za Smolensk (dvakrat – leta 1812 in 1941), Austerlitz in težavne, pa vendar zmagoslavne bitke v Borodinu, Stalingradu in Kursku, so že za nami. Pred nami je veliko nevarnosti, med drugim je naša gospodarska osnova še vedno šibka, reforme potekajo izjemno počasi, čaka nas boj proti korupciji, zamenjava elit. Vendar pa se je Rusija v zunanji politiki postavila na noge in zmaguje praktično na vseh področjih, zato je utrdila svoj mednarodni položaj. Pomagali so nam volja, enotnost večine naroda in elite, bleščeča diplomacija ter sposobnost strateškega predvidevanja.

Nastajati so začeli pogoji za oblikovanje novega, bolj pravičnega in stabilnega svetovnega reda.

Rusija ima srečo spet na svoji strani. Cene nafte so se stabilizirale na sprejemljivem nivoju, poleg tega pa ena za drugo razpadajo sile zunanjega sveta, ki so stavile na poraz Rusije in so odkrito govorile o želji, da “spravijo na kolena” rusko gospodarstvo, “spremenijo režim” ali spremenitijo rusko politiko s pomočjo sankcij, “izolacije” ali “strateške potrpežljivosti”.

Sreča je na strani pogumnih in ruske zmage so v veliki meri prišle po zaslugi Rusije same. So rezultat realistične ocene sveta in pravilnih odločitev.

V drugi polovici 2000-ih je postala očitna verjetnost nove velike vojne, saj je izbruhnil gruzinski konflikt, NATO je sprejel odločitev, da vrata za članstvo odpre tudi Gruziji in Ukrajini, destabilizacija Bližnjega vzhoda je bila že v polnem teku, Zahod, ki je že začenjal izgubljati, pa se je odločil za revanšo. Rusija se je takrat odločila za učinkovito vojaško reformo, zato je le malokdo želel povišati stave.

Iz province Evrope v središče Evrazije

Naša država je bila skoraj polnih 25 let na meji “Weimarskega sindroma”, tj. počutili smo se ujeti v nepravičnosti, ki je bila posledica politike, ki nam jo je vsiljeval Zahod. Za razliko od Nemčije v 30. letih 20. stoletja se Rusija ni prepustila temu sindromu, pač pa se je odločila za politični odpor, postavila se je na noge in zdaj postaja zmagovalka. Do zelo obetavne metamorfoze je prišlo tudi na drugi strani, v zavesti ruske vladajoče elite in večine prebivalstva. V zadnjih 300 letih so tako sebe kot svojo državo geostrateško in kulturno smatrali za periferijo Evrope, med letoma 2011 in 2012 pa je Moskva naredila hiter preobrat na rastoča gospodarska in politična tržišča Azije.

Hkrati s tem je prišlo do vse hujše politične in idejne konfrontacije s postmoderno Evropo, ki je v veliki meri pozabila na korenine svojih vrednot. Postalo je jasno, da je Evropska unija zašla v splošno krizo, zaradi česar je postala brezperspektivni politični partner. Rusija, ki je vse to spremljala, je na mentalni ravni zavrnila občutek, da je provinca Evrope, in je o sebi začela razmišljati kot o središču vse močnejše Evrazije. S tem je postala globalna Atlantsko-pacifiška država, ki je resda konservativna, vendar je usmerjena v prihodnost. Upam, da kot takšna ne bo sprejemala nekih globalnih obvez, razen zaveze o ohranjanju miru in varnosti ter realizaciji svojih osnovnih interesov.

Ključna država na Bližnjem vzhodu

Ruska operacija v Siriji se je zaenkrat izkazala za uspešno. Relativno poceni dosegamo ne samo politične cilje, kot je denimo brzdanje prakse “menjave režimov”. Preko sodelovanja v realnih bojnih operacijah se krepi tudi demonstracija nove moči oboroženih sil, kar krepi moč odvračanja. Poleg tega je Rusija konfrontacijo, ki ji je bila naložena, uspela prenesti na območje uma, volje in surove sile, se pravi na področja, na katerih je najmočnejša.

Po številnih poskusih, da se začnejo mirna pogajanja o rešitvi sirske krize z zahodnimi državami, so se le-ta začela s sodelovanjem najpomembnejših regionalnih držav – Irana in Turčije. Že pred tem je Rusiji uspelo, da je s trdo politiko uredila svoje odnose z Ankaro. Slednja se je opravičila za uničeni ruski bombnik. Rusija je še enkrat dokazala, da je resna država, kar je postalo še posebej jasno zaradi nedoslednosti ZDA, ki so popuščale Turčiji in zvijale roke Evropejcem.

Doslej se je Rusija uspela izogniti brezupni in globoki vpletenosti v konflikt, o čemer so odkrito sanjali tisti, ki ji ne želijo ničesar dobrega.

Ne glede na to, kako se bo končala sirska državljanska vojna, ki lahko traja še neskončno dolgo, je Rusija uspela v Alepu zmagati skupaj s silami zakonite vlade, s čimer je utrdila status ključne regionalne države na Bližnjem vzhodu ter status globalne države. Večina ruske elite in družbe, ki je že od časov Petra Velikega zastrupljena s strupom velike svetovne moči, se je brez tega občutka počutila nelagodno. Obnovljeno je tudi svetovno ravnotežje, ki ga je po razpadu Sovjetske zveze porušila zveza NATO, nekoč obrambna zveza, ki je v Jugoslaviji, Iraku, Libiji postala agresor.

“Rusija se ni spustila na nivo vulgarnosti”

Zahod, ki je začel izgubljati bitke, je od konca 2000-ih najbolj ostre napade in protinapade izvajal na  informacijskem polju, kjer do dandanes ohranja ključne položaje. Kar se tiče “mehke sile”, se smatra, da ima Zahod boljši položaj: način življenja relativno svobodnih in, kar je glavno, bogatih zahodnih družb, je obveljal za bolj privlačnega. Propaganda proti Rusiji je leta 2013 postala totalna: dobrih ali pa vsaj korektnih novic o Rusiji praktično ni več.

Vendar je tudi na tem področju prišlo do preobrata. Rusija je začela zmagovati, čeprav imajo njeni nasprotniki precej več medijev. Neresnic je bilo toliko, da so na vso zahodno propagando začeli gledati kot na laž.

Na ta preobrat je vplivalo več okoliščin, zlasti pa čvrsta in mirna politika Rusije. Njeni voditelji se za razliko od zahodnih kolegov niso spustili na nivo vulgarnih izjav. Rusija je ponudila načela, ki lahko delujejo in so privlačna za večino narodov in držav: zaščita nacionalne suverenosti, svoboda politične in kulturne izbire, tiste vrednote v družbenem in osebnem življenju, ki so zakoreninjene v več tisočletni zgodovini človeštva. Izkazalo se je, da ta seznam vrednot sam po sebi predstavlja precejšnjo »mehko moč«.

Pomagala je tudi močna konservativna reakcija proti vsiljenemu postmodernizmu, ultraliberalizmu in globalizaciji, ki so prisotni na samem Zahodu in po vsem svetu. Za razliko od Sovjetske zveze je Rusija na “pravi strani zgodovine”.

Tudi na informacijskem področju je leta 2016 prišlo do preobrata, saj je Zahod iz informacijske in politične ofenzive prešel v obrambni položaj. Kampanja o vsemogočnih “ruskih hekerjih”, ki so sposobni spodkopati politične strukture Zahoda, je razkrila njihovo notranjo slabost, ki so jo do zdaj skrivali.

Pri vojaško-političnem odvračanju ne sme biti popuščanja

Zdaj je najbolj pomembno, da “ne zaspimo na lovorikah”.

Še bolj pomembno je, da spodbudimo gospodarsko rast in razvoj, da ne bi Rusija še enkrat zaostala v tehnološki revoluciji, ki se začenja. Gospodarska slabost spodbuja pritiske od zunaj.

Kar se tiče zunanje politike, je strateška usmeritev v naslednjih nekaj letih vsaj zame osebno precej očitna, vsaj kolikor je v svetu vrtoglavih sprememb mogoče karkoli načrtovati.

Nujno je potrebno nadaljevati z modernizacijo oboroženih sil, vendar z manjšimi stroški. O tem je že govoril tudi V. V. Putin. Doseženi uspehi so, o tem sem prepričan, vsem poslali dovolj velik signal.

Pri vojaško-političnem odvračanju se ne sme popuščati. Predstavniki elite, ki zgodovinsko izgublja, ne morejo več poslati letalonosilk ali groziti z “rdečim gumbom”. Provokacije bodo zagotovo pripravile. So v stanju zlobnega ogorčenja in obupa. Delale bodo vse, kar je mogoče, da bi preprečile normalizacijo rusko-ameriških odnosov.

Gospodarsko diplomacijo je potrebno razvijati in krepiti.

Začel se je proces deliberalizacije, v določeni meri celo deglobalizacije in politizacije svetovnega gospodarstva. Tekmeci neprestano obtožujejo Rusijo, da spretno uporablja ekonomsko orožje. Na žalost te obtožbe v veliki meri niso upravičene.

Preobrat na Vzhod in normalizacija odnosov z ZDA

Zdaj pa h konstruktivnim aktualnim vprašanjem. Treba je nadaljevati in pospešiti naš “obrat na Vzhod”. Sedaj tudi že z Japonsko, Južno Korejo in Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN).

Seveda se razume, da je treba nujno razvijati največji dosežek zadnjih let – de facto strateško unijo s Kitajsko, še posebej v luči neizbežnih poskusov, da bi nas “razdelili”, kar bo – z njenega stališča povsem racionalno – poskusila nova ameriška administracija.

Konkurenca z ZDA bo ostala. Lahko bo tudi ostra in celo nevarna. Kljub temu prihod nove ameriške administracije, ki se želi osredotočiti na vzpon same Amerike, odpira možnost za normalizacijo odnosov ter njihovo izgradnjo na osnovi interesov in ravnotežja. Na to se velja osredotočiti.

Bilo bi racionalno, če bi se obe državi osredotočili na politiko uničenja Islamske države ter podporo obstoječim državam in režimom. Vsaka slabitev državnosti, še posebej na tako občutljivem območju, je dokazano zlo.

Z Američani bi se morali poskusiti dogovoriti tudi o preprečevanju ponovne militarizacije Evrope, ki postaja vse bolj krhka že zaradi globoke krize Evropske unije.

Za konec bi bilo treba zmanjšati tudi ostrino vojaško-strateške konfrontacije. Ne s pomočjo neproduktivnih ali zastarelih pogajanj o razorožitvi, pač pa preko širokega dialoga vseh jedrskih držav o krepitvi in stabilizaciji jedrskega odvračanja. Skrajni čas je, da se poslovimo od reakcionarnega  idealizma sanj o jedrski razorožitvi in si priznamo, da je jedrsko zadrževanje, ne glede na vse njegove nevarnosti, glavno sredstvo, ki je svet v preteklosti že rešilo pred katastrofo, rešuje pa ga tudi zdaj, v času neverjetno hitrih in nevarnih sprememb, v času manifestacije novih izzivov, tudi v obliki kibernetskih groženj.

Kaj narediti z Evropo in Natom

V prihodnjih letih bi morala Rusija razviti svoj vzhodni potencial, da postane prava Atlantsko-pacifiška država, ki je usmerjena v prihodnost. Kot taka mora začeti razmišljati tudi o “krpanju” odnosov z Evropo, ki sta jih načela pohlep in nepremišljenost naših sosedov.

V tem trenutku si je težko predstavljati, da je z EU mogoče doseči kak pomembnejši dogovor. Vredno pa se je pogovarjati o ustvarjanju novih partnerstev Velike Evrazije, ki mora vključiti tudi Evropo. Po hitrem postopku je treba začeti razvijati odnose z vodilnimi evropskimi državami in tako prispevati k nadaljnji izolaciji in samoizolaciji sil iz obdobja, ki odhaja v preteklost.

Nobenega smisla nima obujati starih, neuspešnih pogajalskih formatov, na katerih bodo vztrajali partnerji, ker so bili za njih udobni. Ponovna vzpostavitev političnega dialoga med Rusijo in Natom je napaka, ki meji na popustljivosti in legitimacijo agresorja. Dialog Rusija – NATO je potrebno preusmeriti na vojaško raven, tj. na preprečevanje incidentov, dialog med Rusijo in OVSE pa na usklajevanje boja proti terorizmu, kibernetske napade in nezakonite migracije, varovanje zunanjih meja, na preprečevanje in reševanje kriz, kakršna je sedanja v Ukrajini in kakršne bodo verjetno prihodnje notranje evropske krize.

Ukrajinska situacija je trenutno brezupna. Treba je vztrajati na popolni izpolnitvi Minskih sporazumov. Hkrati pa graditi prometne obvoznice in vnaprej predvidevati situacijo, vztrajati na visoki stopnji avtonomije DNR v mejah Ukrajine, pozneje pa usmerjati proces k oblikovanju nevtralne in neodvisne Ukrajine, ki bo prijateljsko nastrojena do Rusije, ali pa na oblikovanje več takšnih Ukrajin, če Kijev ne bo uspel zadržati nadzor nad celotnim ozemljem sedanje države. Edini način, da obstane sedanja Ukrajina, je ta, da postane most in tamponsko območje, namesto da je subjekt konfrontacije.

Novi svetovni red in “koncert narodov”

Stari svetovni red je porušen. Treba je začeti graditi novega. Mislim, da bo blago bipolaren. En center bo nastal okoli ZDA, drugi pa okoli Velike Evrazije, kjer bo gospodarska voditeljica Kitajska, ne bo pa hegemona. Peking bo ravnotežje vzpostavljal z Moskvo, New Delhijem, Tokiom, Seulom, Teheranom, Džakarto, Manilo.

Seveda je potreben tudi organ globalnega upravljanja v absolutno novem svetu, ki bo skrbel za varnost in preprečevanje globalnih konfliktov.

VS OZN ni mogoče nadomestiti. Vendar pa v njem obstaja inercija iz preteklosti.

Mislim, da se bo prej ali slej (očitno ni druge) svet vrnil na koncept “koncerta narodov”. Če bo do tega prišlo, bo to najprej “velika trojka” Rusija-Kitajska-ZDA. Zatem bi se morale pridružiti Indija, Japonska in morda Brazilija, pa tudi nekatere od vodilnih evropskih držav, če se bo EU vrnila k koordinirani politiki suverenih držav in ne bo izvajala sedanje “enotne” politike, ki v resnici nima nobene politične vrednosti.

Vrnimo se na zgodovinske paralele iz začetka članka. Če so Austerlitz in Borodino, Stalingrad in Kursk v resnici za nami, potem je bolje, da ne gremo na Pariz, kot leta 1814, ali na Berlin leta 1945. Bolje se je odpraviti naravnost na Dunaj leta 1815, tj. k novemu, v prihodnost usmerjenemu “koncertu narodov”, k ustvarjanju struktur za upravljanje novega sveta. Brez takšne “vrnitve h koreninam” bo naraščal kaos, ki bo prej ali slej postal katastrofa za vse.

Dr. Sergej Karaganov je dekan Fakultete za svetovno gospodarstvo in svetovno politiko Nacionalne raziskovalne univerze Višja šola ekomomije ter častni predsednik Sveta za zunanjo in obrambno politiko pri predsedniku Ruske federacije

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke