Kakšne so posledice sankcij proti Rusiji za EU in zakaj so jih sploh uvedli?

Za kakšne sankcije gre in kaj so uradni vzroki

Jernej Müller, vodja Sektorja za zunanjo in varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje zadeve Slovenije, in glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc sta prisotne še enkrat spomnila na kronologijo sankcij in uradne vzroke zanje. Uradno so bile uvedene na podlagi ruske »aneksije« Krima in »destabilizacije« vzhodne Ukrajine, s sankcijami pa naj bi dosegli spoštovanje mednarodnega prava (Rusija omenjene formulacije zavrača, saj priključitev Krima k Rusiji utemeljuje z rezultati referenduma kot izraza samoodločbe ljudstva, vpletenost v konflikt v Donbasu pa zanika in poziva k spoštovanju mirovnih dogovorov iz Minska, ki jih po njenih stališčih kršijo predvsem ukrajinske oblasti, op. RBTH).

Marca 2014 je bilo omejeno izdajanje viz in nekaterim visokim osebam so zamrznili premoženje v tujini, julija 2014 so bile uvedene gospodarske sankcije. Vse skupaj se je čez čas spremenilo v obsežen tridelni paket sankcij, ki je sestavljen iz diplomatskega dela (prekinitev dogovora o partnerstvu, prekinitev sodelovanja NATO-Rusija, ukinitev glasovalnih pravic v parlamentarni skupščini Sveta Evrope), individualnih sankcij proti posameznikom in pravnim osebam (zamrznitev premoženja, prepoved potovanj) in gospodarskih sankcij (prepoved poslovanja s Krimom, blokirano poslovanje s posameznimi podjetji in celotnimi gospodarski sektorji, npr. obrambno industrijo, prepoved uvoza in izvoza orožja, optičnih in elektronskih komponent za orožje). Gospodarske sankcije se podaljšujejo na vsakih šest mesecev, medtem ko so ostale trajne.

Müller je predstavil znano dejstvo, da včasih visoki evropski politiki v izjavah izrečejo kakšno kritiko na račun sankcij in omenijo možnost njihove odprave, toda takrat, ko je treba odločati o (ne)podaljšanju sankcij, vsebinskih razprav ni in podaljšanju sankcij uradno ne nasprotuje prav nobena evropska država, kar se bo po njegovem videnju ponovno zgodilo tudi letos poleti. Kot pravi, države EU zagovarjajo stališče, da za vsebinsko razpravo in ukinjanje sankcij ni pogojev, a mora biti pristop fleksibilen in mora omogočati ukinjanje sankcij s postopnim napredkom v pogajanjih. Sankcije naj bi bile tako »orodje za premik na bolje« in ne »kazensko sredstvo«. Enako stališče uradno zagovarja Slovenija.

Skriti nameni in (ne)zaželeni učinki

Ob uradnem stališču glede sankcij proti Rusiji, ki jih povezujejo z dogajanjem v Ukrajini, si marsikdo zastavi vprašanje: Zakaj so potem sankcije uvedene samo proti Rusiji, če dogovore iz Minska krši tudi uradni Kijev?

Temu vprašanju se je na razpravi posvetil profesor Anton Bebler z ljubljanske Fakultete za družbene vede. Poudaril je, da so pri sankcijah za uradno razlago navadno še drugi skriti nameni, države pa so pri uradnih vzrokih nenačelne v skladu s svojimi interesi. Dolgoletni embargo ZDA proti Kubi (1962-2013) kakopak ni bil prisoten zgolj zaradi nacionalizacije ameriškega premoženja, ampak želje po strmoglavljenju revolucionarne oblasti, prav tako so bile sankcije proti Iraku povezane z željo po padcu Saddama Husseina. ZDA in Francija kot stalni članici varnostnega sveta danes ne bosta dovolili uvedbo sankcij OZN proti sebi ali Turčiji zaradi kršenja mednarodnega prava v Siriji itn.

Bebler pravi, da za retoriko o kršenju mednarodnega prava in ozemeljske celovitosti Ukrajine tičijo geopolitični interesi ZDA, ki želijo širiti svoj politično-ekonomski vpliv proti vzhodu, preprečevati povezovanje med evropskimi državami (npr. Nemčijo) in Rusijo ter hkrati nastopajo kot pobudnik aktualnih sankcij proti Rusiji. Vedno so sankcije ali okrepitev sankcij najprej uvedle ZDA, nato pa vršile pritisk na EU in druge države, da jim sledijo. Opozoril je na kontinuiteto v delovanju Washingtona, češ da Američani že kakšni dve desetletji podpirajo desne politične sile v Ukrajini, izvedbo barvnih revolucij v Ukrajini in Gruziji, ter tudi prevrat v Ukrajini leta 2014.

Spomnil je, da je ameriška administracija že kmalu po srečanju Bush-Putin leta 2001 začela izvajati ukrepe za zmanjševanje vloge Ruske federacije na postsovjetskem prostoru, ki so segali od propagandne vojne in pobude o protiraketnem ščitu (2006) do bolj simboličnih gest, kot je bojkot iger v Sočiju. Kot uspeh ameriške zunanje politike proti širjenju ruskega vpliva ocenjuje tudi propad projekta izgradnje plinovoda Južni tok. Politolog poudarja, da so v Kremlju prepričani, da je glavni namen sankcij pravzaprav poskus destabilizacije vladajoče oblastne strukture na čelu s Putinom in nekakšne barvne revolucije, kar gotovo zagovarjajo vsaj nekateri krogi (ne vsi) ameriškega establišmenta, ki še vedno razmišljajo v duhu hladne vojne.

Tako s strani zahodnih držav ni sankcij proti Ukrajini, čeprav jasno ne izpolnjuje obveznosti v okviru sporazuma Minsk-2 (zlasti političnih določil, kot sta poseben status vzhodnih pokrajin, priznanje lokalnih volitev …), na podlagi česar so utemeljene sankcije proti Rusiji. Še več, po mnenju Beblerja sankcije celo ovirajo prizadevanja za rešitev krize, saj dajejo potuho Kijevu, ki misli, da mu ni potrebno izpolnjevati svojih obveznosti in bodo vse rešile sankcije proti Rusiji.

Neenotnost sankcij v EU in ZDA (vsak ima svoje ločene sankcije, ki niso poenotene) kaže na različne interese in namene posameznih političnih akterjev. Zdi se, da je EU celo rahlo spremenila svojo retoriko, ko njeni vodilni predstavniki vse manj govorijo o »vrnitvi Krima Ukrajini« in uporabljajo predvsem dikcijo »spoštovanja sporazuma Minsk-2«. Zanimiva je tudi »luknja«, zaradi katere ni omejeno poslovanje med Rusijo in Zahodom v Arktiki.

Sankcije so prinesle celo nasprotne učinke od zaželenih. V Rusiji so okrepile moč vladajoče politične garniture, ki je okrepila kontrolo nad nevladnimi organizacijami in opozicijo, medtem ko v luči napetosti z Zahodom raste priljubljenost ruskega predsednika Vladimirja Putina. Malo so šle tudi na roko ruski vladi, saj je lahko z rezultati sankcij delno prikrila svoje lastne napake v gospodarski politiki, češ da gospodarsko škodo povzroča »sovražno delovanje Zahoda«, meni politolog.

Sankcije pogosto prizadenejo neprave ljudi. Znane so zgodbe o pomanjkanju zdravil v Siriji, zaradi česar trpijo običajni državljani, ali o razmahu kriminala in tihotapljenja po uvedbi sankcij proti ZR Jugoslaviji v 90-ih letih. V Rusiji so zahodne sankcije najbolj neposredno občutili pri odpuščanjih v nekaterih podjetjih, še bolj kompleksno situacijo pa sta prinesli splošna gospodarska recesija in ruske protisankcije, ki so omejile zahodni uvoz živil – prišlo je do kompleksne zgodbe o povečanju brezposelnosti, padanja realnih prihodkov ljudi, inflacije in podražitve vsakdanjega življenja.

Kakšne so dejanske gospodarske posledice sankcij?

Na osnovno vprašanje razprave je prvi poskušal odgovoriti Janez Škrabec. Kot prvi mož enega od glavnih slovenskih podjetij na ruskem trgu (Riko) je bil mnenja, da sankcije niso prinesle koristi niti Zahodu niti Rusiji in so škodile sodelovanju med EU in Rusijo. Politolog Anton Bebler s FDV je izpostavil, da so zaradi sankcij članice EU doživele gospodarsko škodo, in sicer 40 milijard evrov leta 2014, 50 milijard leta 2015 in 60 milijard leta 2016. Škrabec je sankcije označil za »lose-lose« situacijo, čeprav »smo na sankcije žal že navajeni«. Hkrati je optimistično dodal, da ima Slovenija vseeno zavidljive odnose z Rusijo, ki jih še utrjuje navkljub sankcijam.

Sodelujoči v razpravi so izpostavili, da so hkrati s sankcijami »udarili« tudi drugi negativni dejavniki, ki so verjetno še bolj pomembni od sankcij. Padla je cena nafte, izbruhnila je recesija in padel je tečaj rublja, kar je močno vplivalo na življenje v Rusiji in na poslovanje Evropejcev s to državo. Bebler je denimo dejal, da političnim pritiskom s sankcijami navadno veliko lažje podležejo manjše in nesamozadostne države, medtem ko je Rusijo veliko bolj kot sankcije prizadel padec cen nafte, ki je predstavljal 57-60% ruskega izvoza ter pomemben vir javnih financ in prihodka nekaterih sektorjev gospodarstva.

V bistvu je zelo težko postaviti razmejitev, kaj je posledica nafte in kaj je posledica sankcij, dilemo so poskušali rešiti nekateri ruski ekonomisti. Anton Siluanov je novembra 2014 ocenil, da je sankcija vplivala na 2% BDP oziroma 40 milijard $ prihodka, nafta pa na 4-5% BDP-ja. Aleksej Lihačov je januarja 2016 ocenil, da so sankcije Rusijo stale 25 milijard evrov. Mednarodni denarni sklad govori o 1,1 do 1,5% BDP-ja, navaja statistike analitik GZS-ja. Kar se tiče padca in sedanje ponovne rasti rublja, trdno zagovarja sosledje: »usoda rublja je usoda nafte«.

V gospodarskem smislu so na Rusijo sankcije takoj vplivale s tem, da so ji onemogočile dostop do novih virov denarja na mednarodnih finančnih trgih, na katere se je močno opirala. Analitik GZS Bojan Ivanc navaja statistiko, da je Rusija ¾ virov financ in investicij pridobivala iz EU, denimo 3 milijarde evrov letno od EBRD in EIB, sankcije proti 5 ruskim institucijam pa so blokirale dostop do teh financ za 60% celotnega ruskega finančnega sektorja, zaradi česar je Rusija pri sankcijah izgubila več kot Zahod. Zaradi izbruha krize, zmanjšanih proračunskih prihodkov in osušenih finančnih tokov je država mnoge projekte skrčila ali povsem ustavila.

Povedna je anketa tujih bančnikov v Ruski federaciji iz leta 2015. Takrat je 70% le-teh ocenilo, da je viden vpliv sankcij na slabše poslovanje podjetij. Na splošno so ocenili, da je v Rusiji več negotovosti zaradi zmanjšanja investicij in da so omejene posojilne linije (zanimivo, da hkrati ni bilo omejitev pri lastniškem prevzemanju ruskih bank, ki so jih kupovale nekatere ameriške banke).

Rusija je v odgovor proti Zahodu uvedla lastne sankcije: individualne proti 89 politikom in vojaškim vodjem iz Evropske unije ter gospodarske sankcije oziroma živilski embargo, ki je omejil uvoz sadja, zelenjave, rib, morske hrane, mlečnih izdelkov iz EU, ZDA in vrste drugih držav, ki so uvedle sankcije proti Rusiji (ohranila je pravico do uvoza nekaterih stvari, pri katerih ima nizko samooskrbo, npr. vina, otroške hrane in krme za živali). Rusija je prej iz Evrope uvažala 43% hrane, izvoz v Rusijo pa je predstavljal 3% izvoza EU.

Hkrati je začela sistematično nadomeščati uvoz in spodbujati lokalno proizvodnjo. Začela je krepiti svoje lastno kmetijstvo, proizvodnjo ruskih strojev in orožja, domače gospodarstvo je spodbujala z javnimi naročili in poskušala kompenzirati izgubo nekaterih podjetij zaradi zahodnih sankcij (primer je ruski oligarh Arkadij Rotenberg, pod katerim se sedaj gradi Krimski most), na račun Evrope spodbuja lokalne turistične destinacije. Izvedla je 35 milijard dolarjev vreden protikrizni plan, s katerim je zmanjšala javno porabo (za 10% leta 2015 in po 5% leta 2016 in 2017), pri čemer sistematično ni varčevala pri vojski in socialnih programih, izvedla je dokapitalizacijo bank.

Spremembe valutnega tečaja, spremembe v kupni moči prebivalstva, embargo, sistematično nadomeščanje uvoza in krčenje projektov so stvari, ki so jih proti Rusiji usmerjena evropska in slovenska podjetja občutila na lastni koži. S podražitvijo njihovih proizvodov v rubljih, manjšim povpraševanjem, s krčenjem projektov, blokado uvoza nekaterih živil se je stekalo manj prihodkov. Okolje, ki spodbuja »lokalno proizvodnje« in zaradi razlik v tečaju draži tuje izdelke, zmanjšuje možnosti za tiste, ki zgolj izvažajo iz Slovenije v Rusijo in nimajo v njej svoje proizvodnje, kar je predvsem problem manjših podjetij. Riko, ki spada med večje slovenske igralce na ruskem trgu, je denimo tudi v okolju sankcij v zadnjem času sklenil nekaj svežih poslov za projekte v avtomobilski industriji, proizvodnji traktorjev ter vagonov in lokomotiv, je omenil Škrabec. Krka je celo povečala svojo proizvodnjo v Rusiji, saj je zaradi tečaja rublja postala cenejša.

Rusija predstavlja okoli 3-4% slovenskega izvoza in izvoz v Rusijo trenutno ne doživlja najboljših časov. Pred krizo je dosegel svoj vrh, ko je presegel svoj vrh, je pa že presegel dno, ki smo ga dosegli avgusta 2016. Količinsko je izvoz sicer upadel le 4-5%, v evrih padec znaša 22%, v rubljih pa je celo zrasel. Vlogo tečaja rublja ponazarja še en statistični podatek: v evrih se je ves evropski izvoz zmanjšal za 30-35%, medtem ko je v rubljih ostal nespremenjen.

Analitik Bojan Ivanc razmišlja, da so se slovenska podjetja kar dobro znašla, saj so veliko poslov sklepala v rubljih in so navkljub vsemu v glavnem ubranila svoje tržne deleže. Izvozno usmerjena Slovenija ima sicer 500 milijonov evrov trgovinskega presežka nad Rusijo, Rusi pa več zapravijo pri Slovencih kot obratno. 40% slovenskega izvoza v Rusijo sicer predstavlja farmacija, sledijo električni stroji (14%), kotli, mehanske naprave in stroji (9%) ter kemični izdelki (7%).

Najbolj so na udaru evropski izvozniki hrane, orožja in preciznih izdelkov, izvoz gre dobro zlasti tistim, ki prodajajo izdelke z visoko dodano vrednostjo, kot so stroji, kemični izdelki, ladje in letala. Od držav posledice sankcij in protisankcij najbolj občutijo države, kot so Litva, Grčija, Avstrija, Irska, Španija. Na udaru je bil v zadnjih letih tudi turizem, saj se je število ruskih prenočitev tudi zaradi javnega mnenja glede sankcij in odnosov z Zahodom zmanjšalo za 30 milijonov, najbolj v Španiji, Grčiji in Italiji, za 5-6% tudi v Sloveniji, čeprav smo sedaj mogoče že priča obratnemu trendu. Hkrati statistika kaže, da vse to zmanjšanje gospodarskega poslovanja z Rusijo ni preveč prizadelo splošne gospodarske rasti evropskih držav, opozarja Ivanc.

Kaj sledi in kako naj ravna Slovenija?

Kot sedaj kaže, je gospodarske krize v Rusiji konec in prihaja obdobje nizke rasti. Leta 2017 ji napovedujejo 1,2% gospodarsko rast (za primerjavo: v Sloveniji naj bi znašala 2,7%), prihodnje leto pa 1,7% rast (2,5% v Sloveniji). Dinamika gospodarskega dogajanja v Rusiji bo odvisna predvsem od višine cen nafte, svetovnih obrestnih mer in splošne konjunkture svetovnega gospodarstva.

Geopolitični analitik Klemen Grošelj pojasnjuje, da Rusija skupaj s Kitajsko in tudi Indijo v času padanja gospodarske, finančne, vojaške in demografske dominacije Zahoda zagovarja koncept multipolarnega sveta, ki daje večjo težo moči posameznih držav. Proti temu nastopajo ZDA, ki poskušajo ločiti Rusijo in Kitajsko ter tako graditi nekakšen trikotnik mednarodnih odnosov med tremi velikimi silami.

Politično vodstvo Ruske federacije gleda na svet skozi interesne sfere ter si ob zavedanju svojih prednosti (geografija, energenti, vojska) in slabosti prizadeva nastopati kot globalna sila, ki deluje regionalno, tj. na območju nekdanje Sovjetske zveze, Bližnjem vzhodu in tudi na Balkanu, kar že opazimo skozi njeno spremljanje dogajanja v Bolgariji, Makedoniji in zgodbe z Agrokorjem. Za razliko od liberalnejše Evrope razvoj Rusije temelji na velikih korporacijah in gospodarskih sistemih, podobno azijskemu zgledu.

Takšen razvoj modela mednarodnih odnosov pa ni pisan na kožo EU Unija je nastala kot produkt konca hladne vojne (obdobja, ki se izteka), multipolarni razvoj sveta pa ni pisan na kožo EU, ki nima moči in notranje kohezivnosti, da bi igrala igro moči z drugimi svetovnimi silami, tudi če bi to želela. Brexit bo povzročil še dodatno breme, med drugim tudi zaradi novega razmerja med neto plačniki in neto prejemniki skupnih evropskih sredstev. EU se tako v svetu še išče in opira na obstoječe mednarodne organizacije. Kot pomembno izpostavlja tudi to, da ruska zunanja politika veliko stavi na bilateralne odnose s posameznimi državami in ne na enotne tvorbe, kot je EU. Išče se tudi Nemčija, ki želi loviti ravnotežje med Zahodom in Rusijo, razlaga Grošelj.

Pa vendar je EU za Rusijo pomembna. Ne samo kot trg za ruske energente, ampak kot vir tehnologij, ki jih močno potrebuje. Obrambni kompleks se odpira podjetjem iz držav, kot so Avstrija, Italija, Francija, zato ni čudno, da je moč veliko pozivov k odpravi sankcij slišat ravno iz teh držav. Analitik poudarja, da je Putin sicer »relativno transparenten« glede ruske zunanje politike, ki bo ostala pragmatična. Spomnil je na njegovo izjavo na lanskem gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu (tam je razglasil tudi idejo o Veliki Evraziji, op. RBTH): »Nisem prijatelj Zahoda, ampak predsednik Ruske federacije. Zagovarjam interese Ruske federacije.«

In kdaj bodo odpravljene sankcije? Obsežno umikanje sankcij ni na vidiku, novi ameriški predsednik Donald Trump ni uresničil nekatera predvolilna pričakovanja o »ponovnem zagonu« odnosov z Rusijo. A vendar: v času njegove administracije se je že zgodila tudi ena omilitev sankcij. Administracija je namreč pred časom odpravila prepoved ameriškim družbam, da sklepajo pogodbena razmerja z rusko zvezno varnostno službo FSB. Gre za pragmatičen ukrep, saj v Rusijo ni mogoče uvažati elektronike brez dovoljenja FSB-ja, spomni Bebler. Grošelj ocenjuje, da bodo sankcije pač odpravljene takrat, ko bo v EU nastopil konsenz, da je primeren čas za to, do takrat pa bodo na rusko gospodarstvo bistveno bolj vplivali dejavniki, kot so cene energentov. O prihodnji zunanji politiki EU bo več znano po koncu leta, ko bodo minile tudi volitve v Nemčiji, so si enotni govorci.

Kako naj ravna Slovenija, ki se trenutno še naprej opira na gospodarski prostor EU in zvezo NATO, hkrati pa poskuša vzdrževati prijateljske odnose z Rusijo? Tu so se oglasili gospodarstveniki, kot je prvi mož Iskratela Željko Puljić, ki so slovenski politiki in vladi očitali, da ne znata artikulirati nacionalnega interesa. V imenu gospodarstvenikov, ki poslujejo z Rusijo, je pozval, naj Slovenija preneha biti zgolj sledilka drugih in nastopi z bolj pragmatično in konsistentno zunanjo politiko. Po njegovem mnenju bi morala Slovenija bolje izkoristiti dobre odnose z Rusko federacijo in zanje lobirati tudi v EU, kjer bi lahko zbirala okoli sebe somišljenike za odpravljanje sankcij.

Nekaj prisotnih je izrazilo mnenje, da gospodarske sankcije niso primeren in učinkovit način za reševanje konflikta v Ukrajini in naj Slovenija ter vodstvo EU namesto sankcij raje odkrijeta nov način, kako reševati problem. Na to se je odzvala obiskovalka, ki je vprašala, kaj pa bi EU lahko naredila namesto sankcij. Konkretnih odgovorov ni bilo, Bebler je predlagal le, da bi lahko Evropejci prenehali ignorirati in bojkotirati ruske mednarodne dogodke v politiki, gospodarstvu, znanosti in kulturi ter se raje vključili v aktiven dialog in javno predstavljali svoje argumente v Rusiji.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.