Razvoj oblačil za biološko zaščito od 17. stoletja do danes

Inštitut proti kugi v Volgogradu

Inštitut proti kugi v Volgogradu

Eduard Kotlyakov/TASS
Človeštvo se že dolgo zaveda, kako pomembno je zaščititi tiste, ki imajo tesne stike s kužnimi pacienti ali kemičnim onesnaženjem, čeprav je trajalo do prejšnjega stoletja, preden je zanje iznašlo kakšne res uspešne rešitve.

Oblačila za zaščito pred škodljivimi okolji niso nov pojav. Že med prvimi epidemijami kuge je bilo ljudem jasno, da se je bolje držati na varni razdalji od kogarkoli, ki ima okužbo, če to ni bilo mogoče zaradi poklicne nujnosti, denimo zdravnikov, pa je moral fizični stik biti minimalen. Ta zavest se je seveda razvila postopoma, z učenjem na napakah.

Tako se je komaj v 17. stoletju pojavila oprava »kužnega zdravnika« (dolg usnjen plašč, rokavice in maske z dolgim »kljunom«). Sledila so nova izpolnjevanja, nov razvoj, in tako danes poznamo posebna oblačila za delo v zdravju nevarnih pogojih.

Oblačila proti kugi

V začetku 20. stoletja so smrtonosne epidemije kosile po mnogih državah, tudi po Rusiji: tuberkuloza, tifus, črne koze, manjši izbruhi kuge. Do takrat so ljudje že ugotovili, da se mnogi virusi prenašajo kapljično po zraku ali preko sluzi. Tako so vsi, ki so delali na okuženih območjih, morali nositi posebna oblačila.

Med zadnjo veliko epidemijo kuge v Mandžuriji (1910-1911) je Ruski imperij vzpostavil sanitarne kordone na Vzhodnokitajski železnici, da bi preprečil širjenje bolezni v Evropo. Vstop iz Mandžurije je bil prepovedan in prebivalci Kitajske so smeli na vlak šele po petih dneh opazovanja.

Razkuževalci v Harbinu

Vsi zdravstveni delavci in razkuževalne ekipe so morali nositi posebna oblačila s kapucami, maskami in rokavicami.

Po vsaki izmeni so vrhnja oblačila na odprtem zraku splaknili z mešanico živosrebrnega klorida in karbonske kisline, potem pa so jih čistili v posebej za to namenjeni čistilnici. Obutev so razkužili s pomočjo tlačne črpalke. Zgodovinarji poročajo o sporadičnih primerih, ko se ljudje niso držali postopkov razkuževanja, zaradi česar so se številni sanitarni delavci okužili in umrli.

Za takšna oblačila še danes pravijo, da so »protikužna«, a jih zdravniki nosijo tudi pri delu z drugimi prenašalci bolezni, kot so črne koze, ptičja gripa ali koronavirus.

Inštitut proti kugi v Volgogradu

Oprave vključujejo oblačilo, ki pokriva celotno telo (uradno »pižama«), kapuco, haljo, zaščitna očala, obrazno masko, gumijaste rokavice in čevlje. Celotna oprava lahko vključuje tudi opremo za dihanje.

Po ruski zakonodaji morajo biti takšne oprave na razpolago ne samo v bolnišnicah in ambulantah, ampak tudi v reševalnih vozilih z uslužbenci za boj proti širjenju okužb. Ekipe reševalnih vozil navadno uporabljajo opremo za enkratno uporabo.

Protikužna obleka, Moskovska regija

Oprave za enkratno uporabo se sedaj nosijo tudi pri delu s potniki, ki pridejo v državo iz tujine in imajo sum na koronavirus. So veliko cenejše in iz preprostejših materialov. Namesto čevljev denimo vključujejo pokrivalo, ki se ga zaveže čez obutev, namesto zaščitne halje pa obleko v enem kosu z zaščito za roke ali predpasnikom. Kar se tiče materialov, je različica za enkratno uporabo narejena iz sintetičnih materialov, kot je poliester, tista za večkratno uporabo pa iz odpornejšega bombaža ali viskoznih vlaken z vodnoodporno površino.

Na letališču Šeremetjevo

Sanitarni predpisi velevajo, da je potrebno opravo za enkratno uporabo potopiti v razkužilo in ga po izmeni uničiti, tisto za večkratno uporabo pa je mogoče ponovno nositi po ustreznem čiščenju. Ne glede na tip so oprave narejene z minimalnim številom šivov, da ne bi virusi prodirali skozi oblačilo.

Oprave za biološko in kemično zaščito

Pripadniki vojske, ki delajo na okuženih območjih, ne nosijo protikužnih oblek, ampak posebne oprave za zaščito proti izpostavljenosti.

Nekaj podobnega so naredili že v začetku 20. stoletja, vendar ne zaradi bakteriološke, temveč kemične grožnje – gorčičnih plinov, ki so se uporabljali v prvi svetovni vojni. Konec leta 1916 so v ruski vojski obstajale posebne kemične ekipe, po revoluciji pa so leta 1918 vzpostavili prave kemične enote (danes se imenujejo »enote za radiološko, kemično in biološko zaščito«). Do začetka druge svetovne vojne je imela Sovjetska zveza oprave iz posebne gumiranih tkanin, ki so zagotavljale zaščito pred gorčičnimi plini.

Vaja iz zoperstavljanja kemičnemu orožju, 30. leta 20. stoletja

V 60. letih 20. stoletja je sovjetska vojska vpeljala vsestranske obleke, ki so bile namenjene ne zgolj za kemične, ampak tudi za biološke grožnje.

Merjenje sevanja v Černobilu, 1986

Poleg obleke za celotno telo, halje, rokavic in obrazne maske (ali respiratorja) komplet vključuje še dodatna pokrivala za čevlje, blok za filtriranje zraka in rezervne filtre.

Razkuževanje v Bergamu

Priporočamo še:

Profesor Aslanov: Morali se bomo pripraviti na nove bolezni

Kako so se v Sovjetski zvezi borili proti smrtonosnim boleznim

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke