Jukagiri, pozabljen in ogrožen narod mrzlih predelov Sibirije

Izročilo pravi, da je jukagirski šaman pred prihodom kozakov na kosteh starega šamana gledal v prihodnost in rekel: »Srečali boste nove ljudi. Lasje jim rastejo okrog ust, oblačila imajo črna. Ko jih boste srečali, se ne borite proti njim. Veliko jih je, ne boste jih mogli obvladati. Vidim neki kraj z množico ljudi, drugega ne vidim. Na severnih jelenih ne sedijo kot mi, pač pa se opirajo na roke in sedijo na sredini hrbta. V ustih držijo male prste z debelim koncem, iz katerih se kadi. Dim bo zelo okusen …«

Veter liže Kolimo in spravlja svoj mrzli jezik pod obleko. Povsod so prazne »hruščovke« (socialistični bloki iz časov Hruščova, op. prev.). Spodnja nadstropja so natrpana z deskami in pohištvom. Ogrodja hangarjev spominjajo na pajke, stari žerjavi in na tisoče ton rjavečega železa se verjetno ne bodo nikoli več premaknili. Med vrstami »hruščovk« se kot nekakšna »živa plesen« valijo propadajoči hlevi, zbiti skupaj z deskami in odpadnim gradbenim materialom. Pojavili so se v 90. letih, a hitro propadli, saj se je 12.000 od 15.000 prebivalcev mesta Čerski preselilo »na celino« (tako na ruskem severu pravijo osrednji Rusiji, op. prev.). Pristanišče več ne obratuje, podjetja so zaprta, deluje samo še tisto, kar je financirano iz proračuna: stanovanjsko-komunalni sektor, upravne ustanove in šola. Na eni »hruščovki« vidimo ogromen napis: »Slava KPSS« (Komunistični partiji Sovjetske zveze, op. prev.). Čudna pohvala čudnemu bogu belih ljudi.

Na bregu so temne koče. Pod njimi se staro »oko« rudnika spušča v mrzla tla. Tam so urejeni nizki stropi iz desk, a so podporniki gnili, dotrajane železnice izginjajo v ledu … Sklepam, da so vse to ostanki taborišča, ki je sploh omogočilo nastanek tega mesta. Leta 1937 so tukaj interniranci organizirali vstajo. Vstajo so zadušili, tu na bregu so postrelili petdeset ljudi. Danes se na opuščeni ladji igrajo trije otroci, v ozadju so modre planine. Enolična, molčeča narava ob bregu velike, mrzle reke. Tukaj v Čerskem čutim prisotnost duhov: prihajajo iz tundre, gledajo z reke, sprehajajo se med betonskimi bloki. In čutijo. Dokler jih moja ušesa še ne zaslišijo.

Rod Zajcev

Težko si zamislimo, kakšne so tukaj razdalje. 50 km je do središča regije, 3500 km do mesta Jakutsk. Ozemlje v velikosti Evrope je praktično neposeljeno. Bregovi so tako strmi, kot da so jih odsekali z bagri. Goli sloj zmrznjene zemlje spominja na nezaceljene rane. Na njih so samo črni gozdovi z deformiranimi drevesi, šele nekje v daljavi ribiška koliba. Daleč, daleč zadaj so rumene gore, izza katerih se več ur spušča mrzlo sonce. Okoli mene tundra, mrzle reke in jezera, gorske verige, kjer so prej živele samo zveri ter redke družine nomadskih lovcev in ribičev. Sedaj ni skoraj nikogar več.

Z menoj je Vodja, Vjačeslav Šadrin, predsednik sveta naroda Jukagirov. Velik in sramežljiv mož z očali, ki spominja na kakšnega Pierra Bezuhova. Petnajst let je bil ravnatelj šole v jukagirski vasi Neljemoje, nato se je preselil v Jakutsk. On je nekakšen borec za človekove ali delavske pravice: hodi po vaseh, pomaga ljudem pri pripravi dokumentov, pošiljanju otrok v bolnišnico ali pa pri pridobivanju motornih sani Buran od ministrstva.

»Moj dedek mi je nekoč pregledoval glavo. Ne vem, kaj je videl na njej, a je takrat izrekel besede, ki sem si jih za vedno zapomnil: 'Lovec v njem ne bo izginil.' Poslali so me v mesto, da učim v šoli. Toda vedno sem vedel, da se bom vrnil sem.«

»Zakaj?« - »Ker sem Šadrin, vodja rodu Zajcev …«

»Ljudje zmrznjenih predelov«

Jukagiri so avtohtoni prebivalci vzhodne Sibirije. Tu so živeli že od neolitika (»mlajše« kamene dobe), še preden so sem prišli Tunguzi. Živeli so nomadsko življenje, vsaka družina zase, v jurtah in polzemljankah, lovili so divjad in ribe. Uporabljali so kamnito orožje vse do prihoda Rusov. V njihovi kulturi so se ohranili najbolj arhaični elementi: kult prednikov in šamanov, žrtvovanje psov in ep o Vrani. Vse do nedavnega je tu, v gozdnatih mrzlih predelih vzhodne Sibirije, živela kultura iz kamene dobe. Ko je umrl jukagirski šaman, so mu telo razsekali na kose, posušili meso in ga delili kot amulet, glavo pa so pritrdili na lesen steber, le-tega pa oblekli v svečana oblačila in razstavili kot kakšno ikono.

Pred prihodom Rusov so bila jukagirska plemena stoletja raztresena po ogromnem območju od reke Lene do ustja Anadirja. Kozaki so pripeljali dve stvari, ki sta se izkazali za katastrofalni: alkohol in kravje ošpice. Avtohtoni prebivalci namreč nimajo encima, ki je potreben za razgradnjo alkohola v krvi, zato so bili takoj pijani in se niso mogli strezniti – alkohol je imel pri njih takšen učinek kot heroin, zato je vodka postala glavna valuta v trgovini s krznom. Še bolj so trpeli zaradi nalezljivih bolezni, ki jih pred prihodom Rusov niso poznali in nanje niso bili imuni: ošpice, sifilis, Hansenova bolezen, najhujše pa so bile kravje ošpice, ki so v 19. stoletju pobile skoraj celotno jukagirsko prebivalstvo.

Pred revolucijo sta obstajali samo še dve jukagirski plemeni, ki sta živeli daleč proč od »civilizacije«, v najbolj mrzlih delih planeta. Južnejši iz plemena Zajcev so lovili divjad v gozdovih ob zgodnjem toku Kolime, Gusani in Alaja so lovili severne jelene v tundri med Kolimo in Indigirko. Evenska beseda »jukagir« dejansko pomeni »oddaljeni ljudje« ali »ljudje zmrznjenih predelov«.

Na srečo je njihova kultura podrobno popisana. V 80. letih 19. stoletja sta bila na Kolimo izgnana pripadnika revolucionarne organizacije Narodna volja Johelson in Borogaz. Johelson je vrsto let preživel z Jukagiri, se naučil njihovega jezika ter zapisal njihove pravljice in pesmi. V njegovih zapisih spoznamo zelo simpatičnen narod, ki ni poznal osebne lastnine in denarja. Jukagiri so z vsemi delili ulovljeno divjad in ribe ter niso znali lagati.

»Jukagiri so zelo pošteni, verjamejo vsakomur in vedno držijo besedo. Če iz nekega razloga ne morejo izpolniti tistega, kar so prevzeli nase (denimo izdelavo čolna), so pripravljeni sprejeti vsako kazen, najsi bo to od Rusa ali Jakuta. Sami ne poznajo cene svojega dela in zato verjamejo trgovcu na besedo …« Seveda je takšen narod težko preživel, ko so k njim prišli prišleki. Že konec 19. stoletja je obstajalo mnenje, da so v fazi izumiranja.

Kolimsko

Kolimsko in Andrjuškino sta sosednji vasi, ki sta si 240 km narazen, v obeh živi po okoli 800 ljudi. V Andrjuškinu živijo Jukagiri in Eveni, ta dva naroda pa sta prisotna tudi v Kolimskem, čeprav tam prevladujejo Čukči. Kolimsko se je razvilo iz jukagirskega nomadskega naselja. Ležalo je ob kraju, kjer so divji severni jeleni prečkali reko Omolon med migracijami na sever proti oceanu, ko so bežali pred komarji. Jukagiri so pri prečkanju reke napadali te jelene in jih pobijali toliko, kolikor se je le dalo, da so si zagotovili meso za zimo. Sedaj teh migracij več ni. Legenda pravi: »Nekoč je živel neki zlobni lovec. Ujel je živega severnega jelena, mu odrl kožo in ga pustil. Zaščitnik severnih jelenov, duh po imenu Tolon Moje, je bil razjarjen zaradi takšne brezbrižnosti in je jelene odpeljal proč od Omolona …«

Zadnji sneg je padal desetega junija, prvi sneg desetega julija. Pol leta je noč, temperatura je minus 50 stopinj Celzija. »Veste, koliko komarjev je poleti? Otroci se zabavajo tako, da tečejo skozi oblak komarjev in gledajo, kako se spreminjajo v črne silhuete,« razlaga Vodja. Kako so se ljudje sploh lahko naselili tukaj?

Polarna naselja so dokaj neurejena. Pred vzpostavitvijo sovjetske oblasti tukajšnji rejci jelenov in lovci nikoli niso živeli v vaseh, ampak so hodili po tundri kot nomadi. Sedaj živijo na bregu Kolime v ubogih barakah. Iz dolgih dimov kotlarne se nad tundro dviga gost pramen črnega dima. Na vseh koncih so jelenje kože. Nekatere se sušijo, druge se zdijo odvržene, tretje gledajo izpod snega, kot da niso nič vredne. Neki človek počasi vleče plastične sanke po blatu. Na nekem dvorišču stoji kabina letala z ostankom napisa: »OFLOT« (od »Aeroflot«). Letalo je nekoč padlo na tla v tundri in zdaj živi svoje »drugo življenje« kot baraka. Povsod se zbirajo lepe in pametne lajke (severni lovski psi) z dolgo in mehko dlako. Jaz in Vodja stopava v neudobne »komunalke« v barakah, kjer živi po več družin naenkrat. Zlezeva na star izdolbljen kanu, ki so ga izdelali Jukagiri iz tajge v zgornjem toku reke. Tukaj imajo vsi lepa imena, ki so jih prevzeli po starih generacijah ruskega naroda: Pelagija, Akulina, Terentij, Makar, Gavrila …

Največje presenečenje so cene, saj je tu vse kar štirikrat dražje kot v Moskvi. Eno mleko in deset jajc stanejo 4,4 evra. Vsa živila dostavljajo letala, enosmerna letalska karta od Jakutska do Čerskega pa stane 660 evrov. Ljudje tukaj sploh nimajo denarja, mesa in rib pa imajo na pretek.

Vrhovi mamutov

»Vas Kolimsko izstopa po tem, da tu niso uničili sovhoza (kmetijska zadruga iz sovjetskega sistema). Samo preimenovali so ga v Združenje Turvaurgin. Vsaka družina dela zase, uprava, knjigovodstvo in veterinarji pa so skupni. Ena polovica prebivalstva vzgaja jelene, druga polovica lovi ribe. V vasi se je ohranila tudi krojačnica. Vsi nekako uspejo obstati,« pojasnjuje Vodja.

V Andrjuškinu temu ni tako. Tam so razdelili imetje na posamezne družine in na koncu so vsi propadli. Pogubile so jih mamutove kosti, s katerimi so tam trgovali banditi. Za to območje sta bila »zadolžena« Vatagin in Golubčikov, ki sta sicer trgovala z zlatom, kostmi in ribami. Pod svoj nadzor sta prevzela Andrjuškino, kupila sta orodje in tehniko ter začela kopati na bregovih reke. Te kosti je nato odkupoval neki poslovnež, ki je prihajal tja iz Moskve. Tamkajšnji ljudje so se preusmerili na kosti.

»Zakaj bi se mučili celo leto v težkih pogojih, če zadošča, da odkrijejo en okel? Vendar je to tabu v našem načinu razmišljanja. Mamut je prebivalec Spodnjega sveta, v katerega ne smemo posegati. Vanj lahko stopajo samo šamani. Če od tam nekaj vzameš, zmotiš pot duhov. Jaz sem sicer človek s sodobno zavestjo, toda tisti lahko prisluženi denar zares ni prinesel sreče nikomur, ki je vlekel ven tiste kosti. Vatagin je umrl, Golubčikova so ubili. Posel se je ustavil, v Andrjuškinu pa ne vzgajajo več jelenov. Ne morejo več niti voditi svojega računa na banki, saj so kot ustanovitelji zadruge registrirani neki Vataginovi prijatelji v Jakutsku. Pri nas v Kolimskem je drugače. V glavnem tu živijo Čukče, ki bolj prisluhnejo starejšim. Starejši pa so jim rekli: 'Nikar ne kopljite kosti.' In poslušali so jih.«

Mamut je pogosto prisoten v jukagirskih pravljicah. Nedavno se je izkazalo, da so ti giganti na Medvedjih otokih izumrli pred manj kot 4 tisoč leti, zato so jih Jukagiri očitno zares poznali …

Tundrska internacionala

Blizu vhoda stoji še pomožna hiša iz desk. Okoli nje se zbirajo odrasli in otroci, deske označujejo s kredo in jih spravljajo narazen. Nad Kolimo se slišijo udarci kladiv. »Kakšna baraka je to?« - »Tvoje besede so žaljive. To je lovski dom, jutri ga bomo poslali v tundro.«

To je Petja Kaurginen, drugi mož tukajšnje zadruge. Tu je tudi delavec Lazar, njegov prijatelj, tretji človek je Igorjok, Petjin brat, ki vodi skupino rejcev jelenov. Vsi so mišičasti kot kakšni konji, njihovi obrazi izgledajo kot zagoreli. Prav nič ne preklinjajo. Petja je najstarejši in ima več kot petdeset let, jasno je, da je tu glavni. Že z obraza se mu vidi, da je izkušen in pameten, deluje pa malo utrujeno.

Kaurgineni so Čukči, Lazar je Jakut. Večnacionalnost je tukaj normalen pojav. Sovjetska oblast je v 20. letih 20. stoletja poskušala razdeliti Sibirijo na sovjete po plemenski pripadnosti, a je bila v teh prizadevanjih neuspešna, saj plemena tu nimajo jasno določenega ozemlja. Po isti tajgi in tundri so se potepale družine Jukagirov, Čukč, Kirjakov in Evenov. Vsi so bili poligloti in starejši ljudje še danes znajo govoriti štiri jezike. Petja in Vodja začneta preučevati Turvaurginov dokument. Vsa čast Vodji – pomaga vsem, ne le Jukagirom.

Po značaju so si povsem različni. Čukči so grobi fantje, prav nič niso podobni Čukčem iz ruskih vicev, v katerih veljajo za smešne, naivne in neumne ljudi. Bolj so podobni ljudem s Kavkaza kot Sibircem. So vztrajni, ponosni in radi so neodvisni. Čukči so bili edino sibirsko pleme, ki se je srdito upiralo proti ruskim zavojevalcem. V ujetništvu so delali samomore, nikoli niso podpisali kakšnega sporazuma z Rusijo ali plačali davka v krznu.

Jukagiri so povsem drugačni. So subtilni in nežne narave. Johelson je bil začuden, ko je videl, koliko Jukagirov trpi zaradi »arktične histerije«, neobičajne duševne bolezni, zaradi katere človek spremeni svoje stanje zavesti. Presenetilo ga je, kako zlahka so padli v trans in kako globoko so podlegli hipnozi. Mladi kozaki so iz zabave pogosto hipnotizirali Jukagire in jih preganjali, da namesto njih storijo kaj neprimernega. Ta histerija je včasih prerasla v pravo epidemijo: ljudje so divje kričali, se slačili, se poskušali vreči v reko, bežali v gozdove, plezali na visoke iglavce in na vejah sedeli po več dni. Morda je ta psihološka nestabilnost vezana na mraz, lakoto in pomanjkanje sončne svetlobe, mogoče pa tudi na stare sloje zavesti iz časov, ko se je človek še učil, kako jo lahko nadzoruje. Jukagiri se proti Rusom niso prav nič upirali …

Izoliran jezik

Ko je leta 1937 v kolimsko taborišče prišel mladi jezikoslovec Jurij Krejnovič, je na kraju, ki ga je Šalamov opisoval kot pekel na Zemlji, srečal nekega Jukagira, ki je zaklal žrtvenega jelena. Začel se je učiti njegovega jezika. Ko je 17 let pozneje dočakal svobodo, je doktoriral z disertacijo na temo jukagirskega jezika, ki je nato postal zelo priljubljen med jezikoslovci. Je namreč čisto izoliran jezik brez sorodnikov, ki priča o zelo starem poreklu jukagirskega naroda.

Posebno zanimivo je to, da so imeli Jukagiri svojo pisavo. Ta je ideografska in ni podobna niti abecedi niti hieroglifom. Še najbolj je podobna kracam, ki jih riše kakšen zdolgočasen šolar. Slike so bile koristne za ljubezenska ali lovska sporočila. »Ko je bil še živ stari Spiridončik, moj sorodnik, je on to znal prebrati. Zdaj tega ne zna več nihče,« razlaga Vodja.

Johenson je pogosto prejemal pisma jukagirskih deklet, zato imamo dešifrirano pismo, ki ga znanstveniki uvrščajo v kulturno dediščino neolitika, podobno kot stenske poslikave. Mogoče je bil to prvi človekov poskus, da zabeleži neko informacijo.

Še vedno obstaja nekaj deset starcev, ki se spominjajo jukagirskega jezika. Že od sredine prejšnjega stoletja hitro izumirajo mali narodi severne Rusije. Aleuti, Ajni, Kamasini, Kereci, Sirenici in Juzi že veljajo za izumrle. Na robu izumrtja so Eskimi, Nivhe, Keti, Uljče, Oroci, Oroči, Negidalci, Nanajci, Naukani, Udigejci, Aljutori, Itelmeni, Enke in Jukagiri. Kot kaže, bodo čez nekaj desetletij v podobni situaciji še Dolgani, Evenke, Eveni, Hanti, Manski, Nganasani, Selkuni, Korjani in Šorci.

Zadnja leta nekateri jukagirski starci, ribiči in jelenorejci iz Andrjuškina, Kolimskega in Čerskega ločeno poskušajo rešiti jezik svojega naroda. Eden je začel s tečaji jukagirščine v kolimski šoli, drugi je to prevzel v šoli v Čerskem, tretji je ustanovil pevsko sekcijo, četrti je vzpostavil otroški tabor. Žal niso dobri predavatelji, zato so njihove ure nejasne in dolgočasne. Ti plašni nepedagogi so morda zadnji trzljaji naroda, ki umira.

Eden od njih, izkušeni rejec jelenov Vasilij Nikolajevič, razlaga: »Če sem iskren, sem se tega lotil le zato, ker mi je pred dvajsetimi leti v Andrjuškinu neki starec pred smrtjo rekel: 'Vasja, mar ni to res konec? Pa ne, da nas res več ne bo?' Tedaj sem mu jaz rekel: 'Ni res … Nekaj si bomo že izmislili …' Sedaj sem se tudi jaz postaral in razmišljam: Mar ni to res konec?«

Duhovi severa

Nad bregovi se dvigajo »hruščovke« mesta Čerski. Dobim čuden občutek, če spet pomislim, da je tu vse odvisno od molčeče narave. Od nje so odvisni celo najbolj pošastni eksperimenti. Začnem se zavedati, da je bil taboriščni sistem GULAG morda kazen za Ruse, ki so si drznili posegati v te predele. Severni duhovi niso bili navdušeni nad našimi konstrukcijami, pa so rekli: »Vi kar zidajte …«

Opažam, da se nekaj premika po ledu nedaleč od brega. Skupina ljudi v čukotskih oblačilih spravlja na led polarne smuči, jih postavlja za stare motorne sanke, pritrjuje kože, baker in železno posodo z bencinom. Iz vozila, pokritega s cerado, pokuka starka, tam so tudi otroci … Družina Nutendli se pripravlja, da gre do svojega hleva. Prizor v mrtvem mestu spominja na post-apokaliptični cyber-punk, kot da so ljudje iz sodobnega sveta izgubili svojo kulturo, a še naprej tavajo naokoli …

Na pesku pred rudarskim oknom nekdanjega taborišča stoji ladja iz časov GULAG-a. Povsem je zarjavela. Duhovi gledajo skozi temna okna kabine, igrajo se med zarjavelo šaro.

Članek je prvotno v ruščini objavila revija Ruski reporter.

Spoznajte še več malih narodov pisane Rusije, kliknite tukaj.