Pet posebnih pravil življenja v sovjetskih kolektivnih stanovanjih

Pravilo št. 1: Zatirajmo buržoazijo

Po revoluciji leta 1917 je nova boljševiška oblast izdala odredbo o optimizaciji stanovanjskega prostora. Velika stanovanja, zlasti v centru Moskve in Sankt Peterburga, so razbili na manjša »komunalna« oziroma skupna stanovanja, v katerih je živelo po več družin skupaj. Vsaka družina je dobila svojo sobo, ostale prostore pa si je morala deliti s popolnimi neznanci in njihovimi družinami. V mnogih prostorih so zgradili nove zidove, da bi dobili več sob, pa tudi kopalnic. Vse to je odlično popisoval pisatelj Mihail Bulgakov v romanu Pasje srce.

Boljševiki so pozivali ljudstvo, naj se bori proti buržoaznemu načinu življenja, češ da to moti izgradnjo komunizma. »V naši sobi je bilo veliko prostora, a so nas v šoli učili, da je udobje enaka stvar kot malomeščanska miselnost,« se spominja reševalka Lidija Lebedinska. »Ko sem se nekoč vračala domov iz šole, sem pogledala okrog sebe in prišla do zavedanja, da se moram takoj boriti proti malomeščanski miselnosti. V hiši ni bilo odraslih, zato sem vzela škarje in razrezala zaveze na oknih. Nato sem snela vse slike z zidov ter jih ciljala z noži in vilicami. Vse to sem zavezala v rjuhe in odnesla v zabojnik … Ko sem poskušala odnesti preprogo, pa se je oče vrnil iz službe …«

Pravilo št. 2: Počakaj na vrsto!

V skupnih stanovanjih je vse delovalo strogo po urnikih in pravilih. Vsaka družina je imela le okoli pol ure na dan za uporabo kopalnice, v tem času so se morali okopati vsi otroci in oprati vsa oblačila. Če je bil kdo prepočasen, so bili pogosto na vratih sosedi. Obstajal je celo urnik za obešanje perila, saj so ga običajno sušili v kopalnici ali kuhinji.

»Vsako jutro je bila vrsta za kopalnico in stranišče. Kakor se je nekdo malo zadržal, so se vsi prerivali in spraševali: 'Pa kaj počne tako dolgo?' Starke so potrpežljivo čakale v vrsti z oblekami svojih vnukov,« se spominja slikarka I. Soja-Serko.

Pravilo št. 3: Previdno s sosedi

Ena »komunalka« je lahko imela tudi po 15 sob in v vsaki sobi je živela ena družina. Predstavljajte si potem kaos v skupni kuhinji! Tam je bilo nekaj pultov in miz, svoje posode in hrane niste smeli zamešati s sosedovo, drugače vam bi trda predla. Otroci so skakali na vse strani in v stanovanju je bilo lahko tudi po devet mačk.

»Gospodinje so hitele po hodnikih z lonci. Poleg vsake mize v kuhinji so ljudje kuhali hrano za zvečer ali naslednje jutro. Bil je velik hrup zaradi vseh glasov in kuhanja, iz kuhalnikov pa se je stalno valil dim, zato so bili hodniki in sobe preplavljeni z raznimi vonji,« se spominja Soja-Serko.

Pravilo št. 4: Funkcionalna kuhinja

V 70. letih so se ljudje začeli seliti v lastna stanovanja in zapuščati »komunalke«. Krožiti je začela priljubljena šala, v kateri se tipična gospodinja Marija Ivanovna odpravi v kuhinjo, ko vsi spijo, vsem sosedom pa v lonce strese odvajala, dokler se šele čez en teden ne zave, da zdaj živi sama.

Nova stanovanja so bila pogosto smešno majhna, običajna kuhinja je imela pet kvadratov, a so bili ljudje vseeno srečni, da so končno imeli svoj lasten kotiček. Nove kuhinje so imele isto opremo in naprave, živila pa so pogosto shranjevali v kozarcih. Zaradi pomanjkanja prostora jih je bilo vedno mogoče postaviti na balkon.

»V kuhinji sem pisal doktorsko disertacijo, v kuhinji smo sprejemali goste, klepetali do zgodnjega jutra in si govorili vice,« se spominja Moskovčan Vjačeslav Zinčenko. »Najljubši praznik je bilo novo leto z mandarinami, francosko solato in mesom v želatini, ki smo ga shranjevali na balkonu. Imeli smo veliko gostov, zato smo solato delali v veliki emajlirani posodi. Seveda ni bilo novega leta brez filma Ironija usode.«

Pravilo št. 5: Ne hodite v nova naselja v novih čevljih

V 60. in 70. letih 20. stoletja so se ljudje začeli seliti iz kolektivnih skupnih stanovanj sredi Moskve v nova in dokaj oddaljena naselja. Država jim je tako dajala stanovanja v novogradnjah. Posamezna naselja so bila daleč od centra in mestnega potniškega prometa.

Moskovčanka Tatjana Starostina se vsega tega spominja takole: »Leta 1977 smo dobili novo trosobno stanovanje čisto na koncu Birjulovske ulice. Ko smo prišli tja, smo bili presenečeni. Vse je bilo zelo tiho, naši koraki so se slišali po vsem naselju. Za našo zgradbo je bil velik travnik, v daljavi pa se je videl gozd …Vse je bilo dobro, razen dejstva, da je bilo treba do najbližje avtobusne postaje pešačiti 15 minut, do najbližje postaje metroja pa 25-30 minut. Moje prvo potovanje se je končal dramatično. V službo sem zamudila eno celo uro, odlepil se mi je podplat na novih črnih čevljih, ki sem jih iskala štiri ure, dokler jih nisem kupila v veleblagovnici GUM, za konec pa sem ostala še brez gumbov na plašču.«

Do 15. aprila v Muzeju Moskve poteka razstava »Staro stanovanje«, kjer lahko vidite rekonstrukcijo notranjih prostorov od začetka do konca 20. stoletja. Če boste kmalu kaj v ruski prestolnici, ste toplo vabljeni na ogled.

Preberite še:

»Komunalke«: Komunizem v enem stanovanju, ki je vzgajalo sovjetskega človeka

10 stvari, ki jih razumejo samo tisti, ki so živeli v Sovjetski zvezi