Američani so že od samega začetka vstopa v drugo svetovno vojno decembra 1941 načrtovali uporabo sovjetskih letališč za izvedbo množičnih bombnih napadov na Nemčijo. Sovjeti so tej ideji več let trmasto nasprotovali.
Šele februarja 1944 je Stalin odobril manjšemu številu ameriških bombnikov, da so lahko delovali iz sovjetskih zračnih baz. Tako se je začela operacija Frantic, ki je Američanom dala priložnost bombardirati strateške cilje v Nemčiji, ki jih z letališč v Angliji ali Italiji ne bi mogli doseči.
Britansko letalstvo (RAF) je zavrnilo sodelovanje v operaciji, saj je bil Churchill zelo sumničav do Sovjetov. Ameriški voditelji na drugi strani pa so prepoznali idealno priložnost za izboljšanje odnosov z ZSSR.
Topel sprejem
Ameriški bombniki so uporabili tehniko t. i. shuttle bombardiranja, pri katerem so piloti vzleteli s sovjetskih letališč in poleteli proti Nemčiji, po bombardiranju ciljev pa pristali v Italiji, ki je bila takrat že pod zavezniškim nadzorom. Naslednjo misijo so nato začeli v Italiji in se preko Nemčije vrnili v sovjetske baze.
Namen shuttle bombardiranja je bil zmesti nemške pilote, ki so navadno poskušali prestreči zavezniške bombnike na njihovi povratni poti. S to taktiko pa niso nikoli vedeli, v katero smer se bodo letala obrnila po koncu misije.
Za izvedbo operacije so izbrali tri letališča blizu Poltave v vzhodni Ukrajini, kjer so razmestili bombnike B-17 Flying Fortress in težke bombnike B-24, skupaj s spremljevalnimi lovci P-51 in P-38.
Spomladi 1944 je v Poltavo prispelo na tisoče ameriških strokovnjakov in množica tovora in streliva. Domačini so Američanom pripravili topel sprejem, v njihovo čast je zaigral tudi lokalni poltavski jazz band.
"Sprejeli so jih z veseljem. Sovraga smo napadali s skupnimi močmi. To je bil srečen trenutek v skupnem boju," se spominja Vladimir Stankevič, ki je delal na letališču kot tolmač.
Operacija Frantic se je uradno začela 2. junija, ko je 200 ameriških bombnikov in lovcev zapustilo Italijo, bombardiralo neko železniško postajo na Madžarskem in prvič pristalo na sovjetskih letališčih.
Pilote so na tleh spoznali z novimi kolegi – sovjetskimi mehaniki. Američani so se radi sprehajali po Poltavi, se pogovarjali z domačini in delali posnetke s svojimi kamerami. Kljub jezikovnim razlikam in strogim navodilom sovjetske protiobveščevalne službe SMERŠ, naj ne vzpostavljajo tesnejših stikov z ameriškimi piloti, so domačini in mehaniki z njimi razvili tople in zaupljive odnose.
Zgodili so se tudi humorni incidenti. Kot na primer ta z ameriškim poročnikom Friedom, ki je skušal brez prepustnice vstopiti v mestno hišo v Poltavi. Po prijetju je rekel: "Šel sem do administracije, da bi na lastne oči videl, kako in kje dela vaša komunistična partija."
Redna bombardiranja ključnih strateških ciljev v Nemčiji, na Poljskem, na Madžarskem in v Romuniji so trajala cel mesec, dokler operacije ni zadela katastrofa.
Nemško maščevanje
Nemci so utrpeli močno škodo na svojih tovarnah in ključnih železniških postajah in se kmalu odzvali. 21. junija je en He-111 na skrivaj sledil ameriškim bombnikom, ko so se vračali na sovjetska letališča, in odkril bazo.
"Zadnji ameriški bombnik je za rep dobil nemško izvidniško letalo. Le-to je napravilo en krog nad letališčem in izginilo. Naši lovci so ga poskušali prestreči, vendar neuspešno," se spominja mehanik Jurij Dubrovin.
Naslednjo noč so nemški in madžarski bombniki napadli poltavsko letališče. Niti sovjetski prestrezniki niti protiletalska obramba jih niso mogli prestreči. Še več, ogenj iz sovjetskih protiletalskih topov je nemškim letalom služil kot orientacijska točka.
"Želela sem samo umreti. To je bil pravi pekel," se spominja bolničarka Marina Kovaljova. Američani so utrpeli težke izgube. Kar 47 od 73 njihovih letal je bilo uničenih v napadu. Večje količine ameriškega streliva in opreme so bile prav tako uničene. "To so bile največje izgube, kar smo jih utrpeli na posameznem letališču skozi celotno vojno," je povedal poveljnik B-17 John Pesch.
Velika zamera
Ameriški poveljniki so sovjetsko stran obtožili, da ima slabo protiletalsko obrambo in popolnoma nepripravljene lovce za nočno bojevanje. Od ZDA so zato zahtevali lastno protiletalsko opremo in lovce.
Ameriške obtožbe so bile upravičene. Sovjetska stran ni zagotovila dovolj dobre zaščite za letališče, na licu mesta pa ni bilo niti enega lovca za nočno bojevanje. Močan, a kaotičen ogenj iz protiletalskih topov ni zadel niti enega samega nemškega letala.
"Rusi bi lahko bili bolje pripravljeni. Naleteli nismo na noben odpor, med Američani in Rusi je prišlo do velikega nesporazuma," je povedal Heinz Kiel, vezist na letalu He-111.
Operacija Frantic je bila začasno prekinjena. Preostala letala so premestili na italijanska letališča, odnosi med preostalimi Američani in Sovjeti na terenu pa so postali izjemno hladni in napeti.
Četudi so se odnosi ohladili, so operacijo ponovno obudili v avgustu, čeprav na precej bolj skromni ravni.
Labodji spev operacije Frantic se je odvijal med varšavsko vstajo. Vztrajne ameriške prošnje za dovoljenje, da bi organizirali dobavo zalog Poljakom preko sovjetskega zračnega prostora, so pri Stalinu naletele na gluha ušesa. Ta je namreč hotel, da Poljsko osvobodi Rdeča armada.
Pomemben razlog za končanje operacije je bil tudi hiter sovjetski prodor na zahod, zaradi katerega se je Poltava znašla vse bolj v zaledju.
Izgubljeni v Ukrajini
19. septembra 1944 so ameriški bombniki in lovci še zadnjič zapustili letališča okoli Poltave.
Oktobra je Sovjetsko zvezo zapustila večina preostalega ameriškega osebja. Pozimi 1944 – 1945 je tam ostalo samo 200 mož. Ker so bili daleč od evropskih bojišč, so si pravili "izgubljeni v Ukrajini".
Šele več kot šest tednov po koncu vojne v Evropi, 22. junija 1945, so ZSSR zapustili zadnji Američani, ki so jih premestili na Daljni vzhod za boj proti Japoncem.
Operacija, ki je bila namenjena izboljšanju sovjetsko-ameriških odnosov, je tako na koncu bistveno prispevala k njihovemu uničenju.
Preberite še ameriške mite o drugi svetovni vojni.