Stalingrad, simbol poguma

Članek je prvotno nastal februarja 2019 ob 76. obletnici bitke pri Stalingradu in fotografski razstavi v Ruskem centru znanosti in kulture. Vsebina v nadaljevanju je vzeta iz starejšega prispevka naših kolegov:

1. Sovjetska zveza se je morala opreti na lastne sile

Leta 1942 je bilo sovjetskemu poveljstvu jasno, da zahodni zavezniki še ne hitijo z odpiranjem fronte v svojem delu Evrope. Države antihitlerjevske koalicije so čakale, kako se bo razvijala situacija na vzhodni fronti (Velika domovinska vojna v ruskem zgodovinopisju), prav tako ni bil v celoti realiziral sporazum o zavezniški pomoči lend-lease. Sovjetska zveza se je tako morala opirati predvsem na lastne sile in jih hkrati razporediti na vse strani, namesto da bi pripravljala odločno ofenzivo v eno smer.

2. Velika selitev delavcev in industrije na vzhod

Sovjetska zveza je ogromen del svojega gospodarstva preusmerila v potrebe vojske in sovjetski BDP je od leta 1940 do 1942 narasel z 39 na 48 milijard rubljev kljub dramatičnemu upadu nevojaške industrije. Izpeljana je bila množična selitev industrijskih obratov z območij v neposredni bližini fronte proti vzhodu, kar je še en zgodovinski dosežek, ki mu ni para. Poseben svet za evakuacijo je na primer poskrbel, da so z 8 tisoč vagoni preselili celo jeklarno Zaporožstal iz Dnepropetrovska v Magnitogorsk, na vzhod je na podoben način šlo na stotine podjetij in 11 milijonov ljudi. Več o veliki selitvi industrije lahko preberete tukaj.

3. Učinkovita modernizacija orožja

Vse to je omogočilo reorganizacijo vojske in modernizacijo oborožitve poleti in jeseni leta 1942, ob čemer je bila ustvarjena tudi zadovoljiva rezerva tehnike in žive sile. Ker je bilo potrebno izpopolniti ta proces in zbrati vse sile, so bili sovjetski vojaki prisiljeni v začasno strateško obrambo. Od pomladi do poletja 1942 niti sovjetska niti nemška vojska nista izvajali pomembnejših vojaških operacij.

4. Strateške napake in strateški uspehi

Napake so storili tako sovjetski kot nemški poveljniki. Glavna napaka sovjetskega poveljstva je bilo grupiranje velikih sil na dostopih do Moskve. Stalin ni pričakoval nemške ofenzive na jugozahodnem delu fronte, Hitler pa je naredil napako, ko je razdelil vojaško skupino Jug na skupini A in B. Imel je idejo, da bi prišel do Volge in prekinil arterijo, preko katere so osrednji del države oskrbovali s hrano in nafto, hkrati pa zavzel naftna nahajališča na Kavkazu. Bitka za Stalingrad je strateško neločljivo povezana z boji za Kavkaz. Izkazalo se je da ena nemška skupina ne more sama zavzeti Kavkaza, druga pa ne Stalingrada.

5. Dobro organizirana protiofenziva

Načrt za sovjetsko ofenzivno operacijo pri Stalingrada je štab vrhovnega poveljstva obravnaval že septembra, ko se je zaključevalo formiranje in pripravljanje strateških rezerv s tanki in drugo tehniko. Jeseni leta 1942 je sovjetsko poveljstvo sprejelo načrt operacije Uran za protiofenzivo pri Stalingradu. Že novembra so bile blizu mesta koncentrirane ogromne sile vojakov in tehnike. Rdeča armada je bila na mestih, kjer je bil načrtovan protinapad, dva- do trikrat močnejša od sovražnika. Pred začetkom protiofenzive je prišlo 160 tisoč vojakov, 10 tisoč konj, 430 tankov, 6 tisoč topov in 14 tisoč drugih bojnih vozil. Skupno je v ofenzivi sodelovalo preko milijon vojakov, 11500 minometov, 1400 katjuš in razna druga tehnika.

6. Stroga tajnost

Prevoz vsega tovora in tehnike je potekal izključno ponoči v najstrožji tajnosti. Sovražnik sploh ni opazil koncentracije sovjetskih sil. Poveljstvo Wehrmachta ni pričakovalo protiofenzive, takšne napovedi pa so potrjevala tudi nepravilna poročila nemške obveščevalne službe, ki ni vedela za priprave na sovjetsko operacijo.

7. Uspešno presekani nemški oskrbovalni kanali

Za razliko od sovjetskih sil, ki so koncentrirale svoje rezerve pri Stalingradu, je imela nemška vojska velike težave z oskrbo. Načrtovano je bilo, da bo ta pretežno potekala po zraku, vendar je bilo za 300 tisoč vojakov potrebno vsak dan dostaviti 350 ton tovora v Stalingrad, kar je bilo nemogoče iz več razlogov. Sovjetsko letalstvo je bombardiralo nemška letališča, vremenski pogoji so bili slabi, hkrati je imel svoj vpliv odpor lokalnega prebivalstva. Ob vsem tem so za transport uporabljali celo vadbena letala Junckers, ki niso bila primerna za tovrstno uporabo.

8. Šibkost nemških zaveznikov

Glavnina sovjetskih sil je bila usmerjena proti tretji romunski in osmi italijanski armadi, ki sta bili slabše oboroženi od nemških sil. Imeli sta premalo topov in druge tehnike, hkrati so tem enotam poveljevali oficirji Luftwaffeja, ki niso tako dobro poznali taktik kopenskega vojskovanja. Vsaka od armad je pokrivala ogromen del fronte (okoli 200 km) s slabo pripravljeno obrambno linijo, za povrh pa je bil šibak tudi bojni duh med romunskimi in italijanskimi vojaki, ki niso imeli jasne vizije, za kaj se borijo v oddaljeni tuji državi. Njihov umik je mestoma bolj spominjal na beg.

9. Ostra zima

Mraz je tudi v Stalingradu odigral pomembno vlogo pri zlomu nemških sil, podobno kot v časih Napoleonove invazije na Rusijo, a hkrati ne smemo pretiravati s prevelikim poudarjanjem vremenskih pogojev za uspeh sovjetskih sil.

10. Pogum braniteljev in prebivalcev Stalingrada

Čeprav so Nemci zavzeli center mesta, Stalingrad nikoli ni bil osvojen v celoti. Medtem ko so na ulicah mesta potekali boji, se je tudi v ruševinah nadaljevalo življenje, saj so civilisti ostali v mestu. Sedaj se »dedki Stalingrada« in »otroki Leningrada« včasih prepirajo, komu je bilo hujše med vojno. Nekateri izpostavljajo, da je bila bitka za Stalingrad krajša od obleganja Leningrada, drugi poudarijo, da je bil Stalingrad zravnan z zemljo. V Stalingradu ni bilo niti evakuacije niti organizirane oskrbe civilnega prebivalstva. Roko na srce, nobeden od teh dvojih nima prav. V obeh poglavjih velike domovinske vojne so prebivalci mest odigrali veliko, junaško in tragično vlogo.

Preberite še:

Obleganje Leningrada: 872 dni boja proti nacistom, lakoti in mrazu

Peklenska bitka za Stalingrad skozi oči neposrednih udeležencev